Kje in kako ste ga spoznale?

Midva sma se spoznala pred kino dvorano na sedežni. On je sedel tam žalostni, ker ga je takrat punca pustila, jaz pa sem bla ful vesela ker sem se enega fanta znebila, in ko sem ga vidla tam sedet, sem se vsedla zraven, ker sem čakala kolegico. In sma se nekaj zacela pogovarjat, izmenjala številke. Pisala in dobivala sma se nekje 6 mesecev ali vec, ker je rekel da me zeli dobro spoznat. Po 6ih mesecih pa me je vprasal, ce bi bla vec kot kolega

Hihi kakašna luštna poletna tema!

Z mojim sva se spoznala dolgih 9 let nazaj na travniku pred občino, ko je bil nek koncert... Z mojim takratnim fantom sva potrebovala neko pomoč pri štimanju modema, in frend od mojega takratnega je imel enega frenda (mojega sedanjega), ki se je na računalnike kar spoznal... In tako smo se spoznali. Ostala sva v stikih, rodilo se je zelo lepo in trdno prijateljstvo, pravzaprav je bil moj najboljši prijatelj ves ta čas. Skupaj sva objokovala najine propadle zveze, proslavljala na novo nastale, se veselila ob pomembnih prelomnicah, se podpirala v težkih časih... Dokler se ni pred letom in pol iskrica kar naenkrat konkretno vžgala in zgodil se je veliki BUM! Imava se zelo lepo (bi narisala srček, pa mi smajliji ne delajo!). To je to. (Še en srček.)

BBCC, to pa zveni kot zelo dobra osnova za trdno in kakovostno zvezo.

Evo srčke: 

Tanja, res je. <3 Tudi občuti se tako. Hvala za srčke!

Midva sva se spoznala na Metelkovi. Lep, s plesom nabit večer, ki se je prelevil v noro izplesano jutro:)

Malce sem prebirala vaše poste in prvi je bil davnega leta 2003. Zanima me, če ste še vedno z istim partnerjem? Ve, ki ste takrat načrtovale skupno prihodnost itd.?? Upam, da! A vprašam še vseeno...:)

 

Jaz sem svojega spoznala v diskoteki v Horjulu.  Sem šla takrat z (sedaj bivšo) prijateljico malo žurat.  Nekaj smo plesali skup ( zorba dance, ko plešeš v krogu), no in potem je to mojo kolegico malo spraševal o meni, če sem samska itd,.. na koncu sva tudi plesala še na par valčkov in polk potem me je vprašal za številko. Itak sem mislila, da ne bo poklical, ker ponavadi niso. Ampak je . Sem potem naslednji dan ugotovila, da je od te kolegice bratranec . Tako da sva šla potem na nekaj zmenkov, potem me je pa vprašal , če bi bila njegova punca. Tako, da zdaj sva skupaj 3 leta .

Tanja, midva sva se spoznala pijana na žurki v baru in prvo leto poznanstva samo žurala, pa imava ravno tako trdno in kakovostno zvezo. 


On je pristopil do mene z 'Ooooo, ti si tista s šagre! ', potem sva ugotovila, da je on tisti skrivnosten kolegov kolega, ki nam je takrat neopazno plačal pijačo. Takoj sva se ujela, večer je bil poln smeha in zafrkancij, izmenjala sva tudi fb in telefonski. Potem sva se nekaj časa družila kot kolega, hodila žurat in si veliko dopisovala prek fb, debate so trajale tudi po 4 ure. V bistvu mi je kar hitro postal všeč, ampak me je bilo preveč sram, da bi karkoli namignila (tako sva se ujela kot prijatelja, da sem se bala kaj bo). No, par mesecev preden sva končno postala par so bili znaki z obeh strani tako očitni, da je bilo že smešno. 
Končno sva prišla skupaj na nekem festivalčku, na katerega bova hodila, dokler bo obstajal. Za prvi poljub pa so nama igrali Repetitor, kaj češ boljšega. 

Drug drugega sva marsikaj naučila, skupaj postajava boljša človeka. 
Je moj najboljši prijatelj in zaupnik, tako dobrosrčnega, nesebičnega in iskrenega človeka še nisem spoznala. 
Resda sva začela mlada (20), ampak bo še trajalo in ne bova šla kar tako narazen.

Layla_ je napisal/aJa, pri meni je bilo tudi zanimivo - svojega dragega sem spoznala pred približno 1 letom, na neki zabavi, vendar sem bila takrat še v zvezi z drugim in ga sploh nisem tko opazila, vendar sem si ga zapomnila. Potem se je moja zveza končala, in mi je najboljša prijateljica zrihtala cifro od tega fanta, ker je vedela, da mi je bil takrat všeč, pa je upala, da se bom na takšen način zaposlila z drugimi mislimi in da se ne bom tako zelo obremenjevala s koncem zveze....Pač malo razvedrila.
No jaz sem tudi tako mislila, pa sem mu čisto "naključno" poslala sms...itak sem mislila, da ne bo reakcije, glede na to, da je bil pri nežnejšem spolu zelo priljubljen. Ampak ne - on je celo reagiral in je celo vedel, kdo sem jaz, čeprav sva se videla samo ene trikrat in še to samo bežno...Potem sva bila skoz v stiku in skoz na enih pijačkah in pogovorih. Pa sem jaz že ful mislila, da mu zihr nisem všeč kot potencialna punca, ampak da me jemlje samo kot prijateljico. Čeprav me je vedno on full klical in vabil na kake pijačke itd.
No, jaz sem se pa v tem času tko kar zacopala vanga in valda nisem hotela, da bi name gledal samo kot na kolegico. Pa sem ga en dan kar direkt vprašala. On najprej full šokiran, je kar mal težko dihal...Potem pa pove, da sem mu jaz tudi ful všeč, pa da mu zelo zaposlujem misli in da me definitivno ne dojema samo kot kolegico... No, od tistega dne sva v bistvu skupaj. Res je največji cukr.. Čist sveže vse skupaj. 2 tedna...Kar ne morem vrjeti. K mi je čist prelepo. Še lepše bo, če bo trajalo... Komi čakam, da ga spet polupčkam

 

Haha. Tako hecno brati za nazaj.

Nisem več skupaj s tem fantom. Ubistvu sploh ni dolgo trajalo, če se prav spomnim. Se nisva karakterno ujela.

Sedaj sem v zvezi že 6 let in kot kaže bo kar trajalo. Upam vsaj. Spoznala sva se čisto naključno, ko me je kolegica prepričala, da grem z njimi malo ven v družbo (sem bila ravno nekaj slabe volje). No in mi ga predstavila. Kemija je takoj štimala. Res takoj. Sva prijateljevala kakšno slabo leto (no ja, je bilo tudi vmes že kaj več, kot samo prijateljstvo), potem pa ugotovila, da dejansko ne moreva eden brez drugega. Sva se preselila po 1 letu zveze skupaj in štima. Najino zvezo je letos "pokronal" sinček.

Prijetno je brat vaše zgodbice   No pa bom pristavila še svojo... 

Spoznala sva se nekaj let nazaj. Bil je mesec december. Takrat sm delala preko študentskega servisa v tistem podjetju že kar nekaj časa... on je začel prav tako delat tam (preko študentskega servisa) v novembru, vendar je pač usoda hotela, da sva se cel mesec križala - delala v obratnih izmenah in ga nisem spoznala. Spomnim pa se, da sem slišala od večih sodelavk, da smo dobili novega sodelavca, ki je ah in oh in sploh fajn. No in sem nestrpno pričakoval, da spoznam tega novega sodelavca. 

Bilo je v začetku decembra... prvi vtis je bil "kr neki". Bil je vse, kar me je takrat odbijalo pri fantih. Bil je to, čemur sem vedno rekla, da jaz pa takega ne bom imela.Šel mi je kontketno na živce. In glej ga zlomka, od vseh sodelavk se je zapičil vame (bil je samski, isto sem bila takrat tudi sama samska). Pa so se vrstila povabila na pijače, v kino, na pico...zavračala sem eno za drugim in si mislila: "Pa daj odnehaj že!". Ko sem videla, da ne bo odnehal, sem pristala na pijačo z njim in s sabo zvlekla prijateljico. Očitno je zaleglo, ker so povabila prenegala prihajati. 

V glavnem... pet mesecev tem je izgubil osebo, ki mu je v življenju ogromno pomenila. Še sama ne vem kako, ampak takrat sva se nekako zbliažal. Rabil je ramo za tolažbo...in bila sem enostavno tam. Začelo se je prijateljstvo, ki je bilo iz meseca v mesec bolj trdno. Zaradi izgube, ki jo je doživel, pa se je kar precej spremenil. Spremenila pa sem se tudi sama... po parih mesecih najinega prijateljstva me je kar naenkrat kot strela z jasnega zadelo, da pa moja čustva do njega niso več samo prijateljska. Sprva me je spoznanje kar šokiralo. Nisem mogla verjetno... kdaj, kako se je zgodilo.. ne vem. Spomnim se, da sem mu to tudi povedala, vendar pa me je takrat on zavrnil. Enostavno se ni hotel na nikogar vezat, bal se je vnovične izgube... bal se je, da nama ne bi šlo in bi izgubil prijateljico, brez katere pa (vsaj tako je takrat rekel) ni znal več živeti. 

Ok, sprejela sem njegove besede in se sprijaznila s tem. Bilo je težko... tak najin odnos se je nadaljeval še več kot pol leta... bili so vzponi in padci. Dobivala sem se z drugim fantom, ampak vedno je bil on nekje tam zraven - kot po naključju. Vedno in zmeraj. Na nek prikrit način je bil posesiven do mene... kot da bi se me lastil, pa nisem bila njegova punca. Bila sva samo prijatelja. Kar zlepega me je vsakič, ko sva bila na kavi in sva odhajala domov, objel. Kar naekrat so se njegovi telefonski klici zgostili... postali so vsakodnevno obvezni zvečer pred spanjem. Vse skup me je delalo le še bolj zmedeno. Z drugim fantom sem pretrgala stike, ker nisem zmogla... še zmeraj so bila v meni močna čustva - čustva, ki niso bila le prijateljska. 

Najin odnos dobrega pol leta bi lahko opisala kot potlačena obojetsranksa ljuezenska čustva, zablamirala v prijateljski odnos. Telesno med nama ni bilo ničesar - razen občasnih objemov. Ker se je vse skup samo stopnjevalo, sem lepega poletnega dne popenila in mu zmetala v obraz vse, kar se je leto dni nabiralo v meni. Potegnila sem črto in ga enostavno vrgla iz svojega življenja. 

Dva dni se nisva slišala. Trpela sem ko hudič na kržu, ampak drugače ni šlo. No... po dveh dneh me je poklical in prosil, če me lahko pride iskat, pa da greva na pijačo, ker bi se rad pogovoril o določenih stvareh. Sprva nisem hotela it... ampak me je nato le prepričal. Prišel je po mene... odšla  sva v park na klopco. Pogovor je trajal dobre štiri ure... razlagal mi je kako se boji zveze, kako se boji, da ni zadosti dober zame, kako se boji da me bo prizadel... kako se boji, da nama ne bi šlo in bi me izgubil. In nazadnje, da čustva so tudi z njegove strani, ampak mu toliko pomenim, da si ne upa razkirat. ... Po štirih urah (več ali manj njegovega monologa) sem rekla, da pač spoštujem njegovo odločitev, ampak da žal tudi prijatelja ne moreva biti več. Ne bi šlo... čustva so bila obojestranska in preveč vsega se nama je zgodilo vmes, da bi lahko imela normalen prijateljski odnos. Prosila sem ga, če me odpelje domov. 

Šla sva k avtu, stopila sem do zadnjega dela vozila, da bi šla okrog do sopotnikovih vrat. Takrat me je za roko potegnil nazaj in me poljubil. Bila sem popolnoma šokirala. Niti malo nisem pričakovala tega... po štirih urah poslušanja o njegovih strahovih in skrbeh sem bila itak že prepričana, da se tu pač ne bo nič kaj spremenilo. Ampak se je... 

In od takrat sva skupaj že peto leto. Načtujeva družinico...(plan je enkrat drugo leto), iščeva si prvo skupno stanovanje... v glavnem: mava se fajn. 

In če bi bla znova na začetku, bi šla še enkrat skozi vse to... ker se mi je sedaj vse poplačalo. Imam trdno zvezo, ob sebi imam človeka, ki sem ga že prej poznala, ki mu zaupam, za katerega vem, da ni stvari na svetu, ki mu je ne bi lahko povedala... in za katerega vem, da mi bo vedno in povsod stal ob strani. In to je navsezadnje tisto, kar je v življenju največ vredno!