Prijetno je brat vaše zgodbice 
No pa bom pristavila še svojo...
Spoznala sva se nekaj let nazaj. Bil je mesec december. Takrat sm delala preko študentskega servisa v tistem podjetju že kar nekaj časa... on je začel prav tako delat tam (preko študentskega servisa) v novembru, vendar je pač usoda hotela, da sva se cel mesec križala - delala v obratnih izmenah in ga nisem spoznala. Spomnim pa se, da sem slišala od večih sodelavk, da smo dobili novega sodelavca, ki je ah in oh in sploh fajn. No in sem nestrpno pričakoval, da spoznam tega novega sodelavca.
Bilo je v začetku decembra... prvi vtis je bil "kr neki". Bil je vse, kar me je takrat odbijalo pri fantih. Bil je to, čemur sem vedno rekla, da jaz pa takega ne bom imela.Šel mi je kontketno na živce. In glej ga zlomka, od vseh sodelavk se je zapičil vame (bil je samski, isto sem bila takrat tudi sama samska). Pa so se vrstila povabila na pijače, v kino, na pico...zavračala sem eno za drugim in si mislila: "Pa daj odnehaj že!". Ko sem videla, da ne bo odnehal, sem pristala na pijačo z njim in s sabo zvlekla prijateljico. Očitno je zaleglo, ker so povabila prenegala prihajati.
V glavnem... pet mesecev tem je izgubil osebo, ki mu je v življenju ogromno pomenila. Še sama ne vem kako, ampak takrat sva se nekako zbliažal. Rabil je ramo za tolažbo...in bila sem enostavno tam. Začelo se je prijateljstvo, ki je bilo iz meseca v mesec bolj trdno. Zaradi izgube, ki jo je doživel, pa se je kar precej spremenil. Spremenila pa sem se tudi sama... po parih mesecih najinega prijateljstva me je kar naenkrat kot strela z jasnega zadelo, da pa moja čustva do njega niso več samo prijateljska. Sprva me je spoznanje kar šokiralo. Nisem mogla verjetno... kdaj, kako se je zgodilo.. ne vem. Spomnim se, da sem mu to tudi povedala, vendar pa me je takrat on zavrnil. Enostavno se ni hotel na nikogar vezat, bal se je vnovične izgube... bal se je, da nama ne bi šlo in bi izgubil prijateljico, brez katere pa (vsaj tako je takrat rekel) ni znal več živeti.
Ok, sprejela sem njegove besede in se sprijaznila s tem. Bilo je težko... tak najin odnos se je nadaljeval še več kot pol leta... bili so vzponi in padci. Dobivala sem se z drugim fantom, ampak vedno je bil on nekje tam zraven - kot po naključju. Vedno in zmeraj. Na nek prikrit način je bil posesiven do mene... kot da bi se me lastil, pa nisem bila njegova punca. Bila sva samo prijatelja. Kar zlepega me je vsakič, ko sva bila na kavi in sva odhajala domov, objel. Kar naekrat so se njegovi telefonski klici zgostili... postali so vsakodnevno obvezni zvečer pred spanjem. Vse skup me je delalo le še bolj zmedeno. Z drugim fantom sem pretrgala stike, ker nisem zmogla... še zmeraj so bila v meni močna čustva - čustva, ki niso bila le prijateljska.
Najin odnos dobrega pol leta bi lahko opisala kot potlačena obojetsranksa ljuezenska čustva, zablamirala v prijateljski odnos. Telesno med nama ni bilo ničesar - razen občasnih objemov. Ker se je vse skup samo stopnjevalo, sem lepega poletnega dne popenila in mu zmetala v obraz vse, kar se je leto dni nabiralo v meni. Potegnila sem črto in ga enostavno vrgla iz svojega življenja.
Dva dni se nisva slišala. Trpela sem ko hudič na kržu, ampak drugače ni šlo. No... po dveh dneh me je poklical in prosil, če me lahko pride iskat, pa da greva na pijačo, ker bi se rad pogovoril o določenih stvareh. Sprva nisem hotela it... ampak me je nato le prepričal. Prišel je po mene... odšla sva v park na klopco. Pogovor je trajal dobre štiri ure... razlagal mi je kako se boji zveze, kako se boji, da ni zadosti dober zame, kako se boji da me bo prizadel... kako se boji, da nama ne bi šlo in bi me izgubil. In nazadnje, da čustva so tudi z njegove strani, ampak mu toliko pomenim, da si ne upa razkirat. ... Po štirih urah (več ali manj njegovega monologa) sem rekla, da pač spoštujem njegovo odločitev, ampak da žal tudi prijatelja ne moreva biti več. Ne bi šlo... čustva so bila obojestranska in preveč vsega se nama je zgodilo vmes, da bi lahko imela normalen prijateljski odnos. Prosila sem ga, če me odpelje domov.
Šla sva k avtu, stopila sem do zadnjega dela vozila, da bi šla okrog do sopotnikovih vrat. Takrat me je za roko potegnil nazaj in me poljubil. Bila sem popolnoma šokirala. Niti malo nisem pričakovala tega... po štirih urah poslušanja o njegovih strahovih in skrbeh sem bila itak že prepričana, da se tu pač ne bo nič kaj spremenilo. Ampak se je...
In od takrat sva skupaj že peto leto. Načtujeva družinico...(plan je enkrat drugo leto), iščeva si prvo skupno stanovanje... v glavnem: mava se fajn. 
In če bi bla znova na začetku, bi šla še enkrat skozi vse to... ker se mi je sedaj vse poplačalo. Imam trdno zvezo, ob sebi imam človeka, ki sem ga že prej poznala, ki mu zaupam, za katerega vem, da ni stvari na svetu, ki mu je ne bi lahko povedala... in za katerega vem, da mi bo vedno in povsod stal ob strani. In to je navsezadnje tisto, kar je v življenju največ vredno!
