OK, berem različne zgodbe in lahko povem, da je pri meni bilo takole. Ko sva se razšla sem prekinila vse stike z njim, zbrisala mu cifro iz telefona, zbrisala ga na fb, na g-talku, skratka res moreš prekinit vse stike, to je prvi korak.
No, ker sva bila dolgo skupaj, se prvih par mesecev po razhodu spominjam kot v neki megli, veliko sm se jokala, nisem mogla spat in sem tudi shujšala. No potem se se scoolirala in je bilo vsak dan lažje. Dokončno sem ga prebolela šele pred kratkim, se pravi po manj kot enem letu. Mislim, da si vsaka mora vzeti čas zase, početi kar jo veseli in delati na sebi! Veliko sem se o njem pogovorjala s kolegicam, ki sem jim zaupala.
Sedaj vem, da je razhod bil zame najboljša opcija, saj ne morem furat zvezo z nekom, ki mu ne zaupam.
Vidim ga ne, slišim o njem tut skoraj nič ne (zelo malo, pa še to kar mi povedo tisti, ki so z njim v stiku - 1 oseba), nobenega ne sprašujem po njem...
Ne vem kako bi se počutila če bi ga kje naključno srečala, ne vem ali ima drugo punco, niti me ne zanima.
Pomemben mi je moj mir, da mi je super v samskem življenju, da sem naredila stvari, ki jih nikoli ne bi, če bi ostala z njim. Da spoznavam nove ljudi in da njega ni več v mojem življenju.
Ne vem ali kdaj pomisli name, jz se ga redko spomnim. Je poglavje mojega življenja, ki se je zaključilo in ki se več ne bo ponovilo.
Hvaležna sem mu za to izkušnjo, pa čeprav je bila zelo boleča. Sedaj sem drugačna kot se bila, bolj pozitivna, sem zrasla.
Šala. 
