Ojoj, kakšne težke preizkušnje ... Žal mi je, da to doživljate.
Dalichka, si predstavljam, da je bil to velik šok, sploh glede na vse, kar si napisala - pa na zadnji dan dopusta ... Joj.

Ne vem, kaj naj ti rečem, ker vem, da je zelo hudo in težko ... Drži se, skušaj se čim bolj zaposliti, nikar ne bodi sama. druženje, kakšen tečaj, izobraževanja ... Karkoli, da ne boš imela preveč časa razmišljati o tem in sčasoma bo bolje, pa naj zveni še tako klišejsko.
In seveda velik

Ojoj,
Elle11, se je pa res vse zgrnilo nate. Se popolnoma strinjam s
KM,
poišči strokovno pomoč. Če bi imela oporo v družini in/ali prijateljih, morda ne bi bilo tako nujno, v tvojem primeru pa res mislim, da je. Pojdi vsaj do os. zdravnice za začetek, da te po potrebi napoti do psihologa ali psihiatra. V takih hudih trenutkih tudi kakšni antidepresivi ali vsaj pomirjevala za nekaj mesecev, da lažje prebrodimo, ne bi škodovala. Samo nikar ne bodi sama, sploh če nimaš nikogar. V takih trenutkih ljudje na prvem mestu potrebujemo občutek, da nismo sami, da imamo nekoga, komur se lahko izpovemo in nas sliši in razume, da nam je v oporo. Ker tega nimaš ne v družini, ne med prijateljicami, res mislim, da bi
morala do nekoga, ki je strokovnjak na tem področju.
Nikar ne odlašaj, kot že rečeno, pojdi vsaj do os. zdravnice za kakšen Helex, ko ti je najhuje.

In seveda se še oglasi tu, da ti Planetke vlijejo kakšno vzpodbudno besedo in koristen nasvet. Vse se bo uredilo, le da take reči terjajo svoj čas. Potrebujemo čas, da prebolimo, pa seveda ramo, na kateri se lahko zjočemo in ušesa, ki nas
slišijo in
razumejo.
Vsem
