OK, jz imam srečo da ga ne srečujem, ampak sem ravno včeraj nekaj izvedela z zvezi z njim in mi ni bilo vseeno. Drugače tudi jz skenskam vse začetke, ki me spominjajo na zvezo, upam da bo s časom boljše. Iz tanajhujšega sem mimo, samo je potrebno še nekaj stvari predelati... Bili so tedni ko niti enkrat nisem pomislila nanj. Držim pesti, da nam vsem čimhitreje uspe it naprej in dovoliti pravi osebi da vstopi v naša življenja ko bo pravi čas za to 
Še jaz se moram izpovedat, ker bom drugače počla
s fantom sva prekinla 8-letno zvezo, ker sem zvedla, da se je začel videvat z drugo, mlajšo (stara je 20 let). Sploh ne vem, kako naj opišem, kaj se v meni dogaja. Načrtovala sva stanovanje, otročka, morje sva že imela rezervirano, potem pa kar od nekje... druga, 7 let mlajša. Trga me, glava me boli, slabo mi je, ne morem jest, spat, skoz si ta film v glavi vrtim, kako je z njo. Še pred 2 dnevova, ko sva "slončkala" je bilo božansko, čutila sem, da si me želi...
Kaj moškim roji po glavi?? ko se ga bo pa naveličala, se bo pa priplazil nazaj in mu bo žal?? medtem bom pa jst vsa depresivna jokala, hrepenela po njem??
Ojoj, Mysy85, nič zavidljiva situacija.
Ampak če je že moralo priti do tega, bolje, da je zdaj, kot če bi bila že poročena in z otrokom. Drži se
, pa malo preberi temo za nazaj, ko so punce pisale podobne izkušnje in kako so prebolevale.
Mysy85, en velik
Še strinjamm s Tanjo, še sreča v nesreči, da se je to zgodilo sedaj, ko še nista imela otrok. Sedaj najbrž ne gledaš na situacijo s tega vidika, ampak verjemi, imela si veliko srečo, marsikatera to ugotovi, ko je že malo pozno (otroci, družina, skupni krediti...) in takrat je še veliko veliko težje.
Planetke smo s tabo, oglasi se kaj, ko ti bo hudo.
Mysy85, ufff... vem da zna biti hudo... ne vem če si kaj brala poste prej... tudi jaz sem po dolgi zvezi šla narazen z nekim tipom, pa čeprav je minilo kar nekaj mesecev, sem zvedela, da me je nadomestil z nekje 4 - 5 let mlajšo. In ja, sva načrtovala otroke itd. no, vsaj menila sva se o tem....
Besede, ki bi te popolnoma potolažile, da bi se počutila bolje ali karkoli - mislim da takih besed ni. Boli. Prekleto hudo zna biti včasih... ampak ne smemo se dati... zjoči se, izpovej se, popoljuvaj vse... ampak ne odnehaj... bolje zdaj kot pa ko bi že bili otroci itd. Zelo pomaga, če se čimbolj zaposliš... to pomeni, da nimaš preveč prostega časa za razmišlanje in to... pojdi tečt, pojdi v fitnes, s prijatelji ven na pijačo ali žurat, ma ne vem, magari se loti velikega čiščenja... zaposli sebe, svoje telo in svoje misli...
Drži mi se! Nisi edina!
Hvala vam, zlate ste!!VSak dan je nov izziv. Začela sem hodit v fitnes - da jezo stresem vn in da se bo kmalu lahko tepel po glavi, kaj je izpustil iz rok 
Sem pa spoznala nekoga, s katerim si dopisujem preko maila...in mi malo pomaga, ko vidim, da mi zna kdo prisluhnit. Itak da mu ne pišem o bivšem, ampak pogovarjava se o vsakdanjih rečeh, filmih, potovanjih, glasbi, kuhanju... Mogoče nekoč oz čez nekaj časa celo pristanem na srečanje, mogoče mi bo on pomagal pozabit.
Drugače je pa vsak dan nov izziv, še en dan, ko mi je lažje. Sedaj mi hvalabogu že paše jest. Prej nisem mogla niti grižljaja spravit po grlu in sem v 5 dneh shujšala za 4 kg. Morala sem se silit, ker bi drugače lahko resno zbolela, že tako sem zelo občutljiva.
Žviljenje gre naprej in jaz z njim 
Super, samo da si boljše
Mogoče ti dam lahko še nasvet: pleskanje stanovanja/sobe. Zame je to delovalo zelo terapevtsko, poleg tega sem preuredila pohištvo, odstranila vse ''njegove'' stvari ali stvari, ki so me nanj spominjale. Soba se mi je zdela drugačna, spremenjena, tako kot sem to začela čutit tudi pri sebi. Poleg tega sem bila fizično utrujena, več dni zatopljena v delo (načrtovanje katera barva, kakšen vzorec na steno, katero pohištvo, nova omarica, novi povšterčki za na posteljo, nova posteljnina.... Najbolje vloženih 200€ ever 
). Še zdaj se v svoji sobi res super počutim
Mysy85, veseli me da ti dobro gre, tako kot so predhodnice povedale, še sreča da si pravočasno ugotovila da bivši ni zate...
Jz o bivšem več ne razmišljam, če bi se kdaj naključno srečala pa dvomim da bi si imela kaj za povedati. To je zame zaključena zgodba iz katere sem se veliko naučila. In že gledam okoli, mislim da sem zdej že resnično pripravljena na novo zvezo, ne mudi se mi pa nikamor
Ko pogledam nazaj in objektivno povzamem svoje prebolevanje je izgledalo približno takole:
-prva 2 meseca sta minila v megli in zanikanju
-nato sem potrebovala še kak mesec da sem se odločila da ga dejansko želim preboleti, vmes sem delala na sebi, spremenila način mišljenja, prehrano, neredila stvari, ki mi veliko pomenijo...
-ko se mi je zdelo da sem že super, sem ga kontaktirala (najslabša poteza) in se spet vrnila par korakov nazaj
-ves čas sem si dajala neke časovne roke, v katerih ga moram prebolet, kar sploh ni pametno
-na koncu sem ugotovila, da se v svoji koži odlično počutim in da sem lahko vesela da nisem več z njim, saj me zveza ni izpolnjevala, ko sem srečala nekoga, ki sem ga spoznala prek bivšega in ko mi je bilo vseeno, sem vedela da sem ga prebolela
Mogoče kateri pomaga kaj od napisanega. Odsvetujem prebolevanje bivšega z novim partnerjem, čeprav se včasih zdi da je tako lažje, verjamite mi da ni.
