Bele laži

Meni se laganje poleg vsega ostalega se zdi predvsem nespoštljivo do osebe, ki je nalagana. Še posebno, kadar gre za moje bližnje, za ostale, ki mi ne pomenijo toliko, se ne bom do smrti sekirala, če kdaj česa ne bom povedala po resnici, kar pa seveda ne pomeni, da se lažem na vsakem koraku. Zase bi sicer rekla, da sem načeloma precej resnicoljuben človek. Včasih  pa je treba zaigrati tudi na diplomatske strune, kar mi je dosti težje, kadar sem čustveno vpletena - svoja čustva namreč težko skrijem/zakamufliram.
Čisto po resnici ne povem tudi, če res ne želim prizadeti sogovornice/sogovornika in z "lažjo" ne naredim neke škode, tudi dolgoročno gledano. Recimo, če me prijateljica vpraša, ali ima veliko tazadnjo, seveda ne bom rekla: "Ja, imaš!"
Ljudem, ki so mi najbolj blizu in mi največ pomenijo (domači in fant), se ne morem ničesar zlagati (tudi "belih laži" ne), preprosto mi ne gre z jezika, poleg tega bi imela blazno slabo vest. Se mi je zgodilo, da sem se doma zlagala za malenkost, a sem potem sama od sebe povedala resnico, ker me je pekla vest.