Nesproščenost v družbi

tudi jaz se včasih vprašam, kakop zaboga zgledam ko se pogovarjam haha,
včasih se mi zdi da si sploh ne znam predstavljat sebe, razn če se vidim v ogledalo,
in me ta misel malo zmede-
čiudno?

quote:2fb6b8858f="madeira*"

tudi z mano se dogaja nekaj takega...ko ljudi ne poznam, sem raje tiho, tiste katere poznam pa itaq preveč govorim:)

Joj, kako je lepo vedet, da nisem edina, ki se ji to dogaja.... V bistvu se lahko praktično 100% podpišem pod Madeiro, tudi glede zajebanih srednješolskih let. Pri meni je bilo tako, da je šlo potem nekje od 20., 21. leta postopno na bolje, še eno veliko izboljšanje pa sem doživela par let nazaj, ko sem začela z zdravljenjem depresije. Ampak še vedno se mi občasno to dogaja, na tak način, kot je opisala Madeira - v družbi ljudi, ki jih ne poznam dobro, lahko "zmrznem" in kar naenkrat opazim, da se počutim zategnjeno, se mi ne paše pogovarjat, rečem kaj, česar sicer sploh ne bi, se v mislih cenzuriram, preden kaj povem... skratka groza, zraven grem pa še sama sebi na k**** zaradi tega, ker vem, da je to totalno nasprotje temu, kakšna sem v resnici. Sicer danes se ne obremenjujem več s tem, kaj si bo kdo mislil, včasih me je bilo pa poleg vsega groza še tega, da si bo folk oblikoval zgrešeno mnenje o meni (v preteklosti je večkrat kdo rekel zame, da sem mirna in tiha in takrat bi tisti osebi najraje eno primazala :D, ker je to tako daleč od resnice, ampak očitno sem dajala tak vtis). Aja, je pa to v veliki meri odvisno od mojega siceršnjega počutja, če imam slab dan in sem brez energije, se znam še vedno zelo potegniti vase.

Še ena nesproščena... jaz tudi čisto onemim, ko sem v družbi neznanih ljudi, samo poslušam, kaj govorijo, se nasmejim , če je kaj smešnega... sem mislila, da sem edina s takšnim problemom pa vidim, da ni tako. Se kar divim tistim komunikativnim puncam, ki se takoj znajdejo v novi družni, se takoj vključijo. Ne vem, kaj naj naredim, da bi bla tudi jaz takšna... zelo težko navežem stik z novimi ljudmi in to mi je v vedno večje breme.

Ja, res se malo boljše počutim, ko vidim, da vas je več takšnih drugače jaz nimam problemov, če sem v znani družbi, ko ljudi poznam... pa tudi sicer drugi pravijo, da sem v redu punca, simpatična, lušna, bla, bla, bla... ampak - ko sem pa v družbi, kjer so pa meni manj znani ljudje, pol pa bi se najraje v zemljo pogreznila

pa sploh ne vem, kaj naj naredim glede tega;raje se izogibam takšnim mestom.

Tudi zame so to govorili, ko sem bila v osnovni in srednji šoli ... vendar je bil vzrok v tem, da se nisem metala ven kot moja kolegica oz. je bila vedno ona bolj v ospredju. Danes si želim, da bi bila včasih malo bolj zadržana. V družbi kar naprej nekaj blebetam, se zezam in sprašujem razne stvari, tako, da se velikokrat pozneje sprašujem "ljubi bog, kaj si bodo o meni mislili, da sem ena firbčna klepetulja in hihitulja."

Punce, prav neverjetno se mi je zdelo, ko sem brala vaše odgovore, saj se mi je zdelo, kot da bi brala svoje misli in občutke!

Pa je res olajšanje izvedet, da nas je več takih oziroma nas je najbrž kar veliko, pa tega seveda ne vemo. Jaz namreč mislim, da nas večina to nesproščenost dobro prikriva, ostali nas pa potem vidijo kot tihe in mirne. By the way, tudi meni je šlo pošteno na živce, ko so to zame govorili in tudi v mojem primeru je bilo to predvsem v najstniških letih.

Pri sebi opazujem, da se sčasoma ta moja nesproščenost umirja. V družbi ljudi, ki jih ne poznam, še posebej pa ljudi, ki jih na nek način občudujem oziroma vem, da se od njih lahko dosti naučim (nadrejeni in uspešni sodelavci v službi, nasploh karizmatični in zame pomembni ljudje, s katerimi si pa nisem zelo blizu), se že malo bolje znajdem, predvsem pa mi pomaga ''kilometrina druženja'' z njimi .

Ko pa sem v krogu tistih, ki so mi najbližje, pa se itak čisto sprostim in tudi približno nisem tiha in mirna , oziroma sem, kadar mi pač tako paše , sicer pa me zna tudi preveč razganjat.

Neeee!! Meni si bila full simpatična in zabavna! Ostani takšna

O, . Hvala .