Nesproščenost v družbi

Same here.... ko pa osebo oz družbo poznam malo dlje, pa sploh ni panike in me ni moč ustaviti. Na začetku pa sem le tihi opazovalec .
Mi pa res v takih primerih zadrege pomaga alkohol  dva kozarčka vina in že brbljam sto na uro 

Jaz pa že zelo dolgo časa nisem več sramežljiva in nesproščena (enkrat v srednji šoli se mi je "odprlo"). Ne najdem razloga zakaj bi bila v novi, nepoznani družbi nesproščena. Sebe sprejemam takšno kot sem, z vsemi napakami. Ne obremenjujem se z mislimi kaj si bodo pa drugi mislili. Če imam kaj povedati/vprašati o določeni temi bom to storila če nimam ne bom, ne glede na to ali družbo bolje ali slabše poznam. Sem zgovorna ali pa ne, odvisno od dneva ne od družbe. Pa tudi hecam se rada (tudi na svoj račun) in mi res ni mar kaj si drugi mislijo. Pa tudi nerodna sem precej, tako da se mi dostikrat kaj "nerodnega", smešnega pripeti. Pa kaj, se zgodi. Se nasmejem svoji nerodnosti (in drugi z mano). Če nimam pojma o temi o kateri gre debata, pač vprašam kar me zanima, pa naj bo še tako butasto (pač povem, da o tem nimam pojma). Nisem pa ena tistih oseb, ki "se meče ven" in je vedno v središču dogajanja.

Drugače pa jaz nesproščenosti ipd. ne povezujem z zaupanjem ali kaj takega. Ker sama izjemno težko zaupam ljudem in to res ni povezano s tem koliko si sproščen v družbi, vsaj pri meni ne.

Nekega hudega nasveta nimam za vse tiste, ki imaste probleme s tem. Verjamem, da je zoprno. Tole se bo slišalo precej zlajnano, ampak drži: Ko postaneš bolj samozavesten in se ne obremenjuješ več s tem kaj bodo drugi rekli/mislili bo tudi druženje lepše, bolj sproščeno in manj obremenjujoče.

quote:8e7ae52896="madeira*"


Popolnoma enako se je na faksu zgodilo tudi meni - isto sem slišala od prijatelja in bila dobesedno presunjena, ker je bila situacija popolnoma kontra resnični; ampak dejansko sem se kot obrambni mehanizem držala zase in kot, da sem sama sebi popolnoma dovolj.

Več ti ne morem pomagat, sem imela iste probleme s samozavestjo, grozno je bilo sploh v družbi partnerjevih prijateljev/sodelavcev/poslovnih znancev, kjer sem se res počutila kot ena avša in nisem imela pojma, kako naj se obnašam, tako da sem pač večino časa bila tiho - seveda je izpadlo, kot da sem vzvišena ali pa kot da nimam kaj povedat Samozavest je prišla z leti, kilometrino, izobrazbo, solidno kariero.

Romy, zelo lepo si tole napisala! S tem se čisto strinjam. Ko začnemo uživati v druženju z ljudmi, v spoznavanju ljudi, se zabavati z njimi, se nehamo obremenjevati z nesmiselnimi vase usmerjenimi dvomi. Vsak je kdaj neroden. Tudi jaz sem precej nerodna in kadar kaj takšnega ušpičim, mi je seveda nerodno, rade volje tudi zardim zaradi kakšnih brezveznih stvari - pa kaj potem.
Seveda pa imamo vsi kdaj kak slab dan in bi se raje držali bolj zase in se takrat (včasih) tudi v družbi ne počutimo dobro.

Sem pozabila dodati, da sem bila včasih katastrofalna, na moč prestrašena, kar naprej zazrta vase, vedno sem s strahom pričakovala, da drugi mislijo o meni najslabše (da sem nezabavna, dolgočasna...). Eni smo pač po značaju bolj sramežljivi, drugi manj, vendar z leti začneš bolj uživati v življenju... kar je paradoksalno, saj imaš po drugi strani na pukli družino, službo, sesanje, vlaganje paprike, roditeljske sestanke, Spar, Lidl, izbiranje pralnih praškov, ki bodo končno oprali kak madež...
Jaz mislim zase, da sem po naravi še vedno sramežljiva in zadržana, ampak obnašam se pa ne tako - ne izgubljam več časa s tem.

Lučka, hvala za objem in tudi tebi en !

Ko prebiram tole temo, sem kar naenkrat dobila tisti občutek: Ah, basta !

Se mi je zazdelo, da delamo iz muhe slona s tem obremenjevanjem in nesproščenostjo in da nas mora nehat brigat za to, kaj si drugi mislijo o nas in kako bomo izpadle pred njimi. Saj živimo svoje življenje in je pomembno, da se me dobro počutimo. In tale obremenjenost nam pri tem sigurno ne pomaga. Malo že pripomore, da se bolj potrudimo (vsaj pri meni je tako), če nas kaj priganja in nismo čisto nonšalantne, ampak pretiravanje nam pa škoduje.

Očitno imam enega tistih odločnih dni, ko bi kar po mizi udarila in rekla: Punce, a ste za to, da se nehamo obremenjevat z drugimi in rajši uživamo v tem, kdor smo, saj smo itak vse unikatne in neponovljive in je škoda našega časa za odvečne skrbi ?

Ima še katera tak občutek ?

Hihi, jaz! No, da še jaz pristavim svoj piskr. Tudi del mene je bil včasih ta "sindrom", zdaj pa se mi zdi, da se dokončno utaplja nekje daleč v preteklosti in da je temu nepreklicno konec. Na prehodu iz oš v sš sem padla med nove ljudi, sploh v 3. letniku, ko sem zamenjala šolo (zaradi tega, ker sem ugotovila, da se brezveze matram z naravoslovjem v gimnaziji in je šlo fuuul denarja za inštrukcije, pa sem se  lepo prepisala, na koncu sš pa naredila vzporedno z maturo še 5. predmet za uni program, kar mi je vlilo dodatne moči in samozaupanja ). No, in na tem prehodu iz ene sš na drugo sem padla še bolj v novo okolje. Na videz sem poznala samo eno, ostale pa ne in me od samega začetka niso gledali kot del njihovega razreda, čeprav nisem bila edina, ki je naknadno prišla v njihov razred (tisto šolsko leto nas je mislim da 5 prišlo v tisti razred). Ampak ne - mene so nekako po ovinkih potiskali na stran, me gledali zviška, razen z eno sva si bile res kot rit in srajca.  Vedno sem se trudila vključit med njih, nisem bila arogantna, sem pa to postala kasneje, ko sem videla, da imajo očitno kar tako nekaj proti meni ali pa so mi zavidali. Preprosto sem jih dala na ignore. Je pa se me tisto obdobje kar dotaknilo, v tistem času sem bila globoko v sebi osamljena, psihično sem bila na dnu, ker nisem mogla nikomur razen sestri in domačim zaupati in tisto obdobje je bilo tudi izhodišče za mojo nesproščenost vedno, ko sem se znašla v novi družbi. Vedno sem namreč mislila, da bo isto kot takrat - da me bodo iz meni neznanega razloga izločili, kot da bi bili na ravni osnovnošolskega grupiranja. Ni to zdaj v smislu totalne črne ovce, odpadnika, pač pa prikrita hinavščina.

Danes sem taka kakršna sem oz. kakršna hočem biti - to, kar sem vedno bila, a si tega dela sebe nisem upala spustiti na plano zaradi nekaj nesamozavestnih ljudi, ki so svoje komplekse "zdravili" na tak način, da so me poskušali "odstraniti", me narediti manjvredno. To ponavadi mladi radi izkoristijo pri tistih, ki so nesigurni vase, tihi in zaprti vase, kar pa jaz nisem bila, zato mi še toliko bolj ni bilo jasno (niti zdaj mi ni in mi verjetno nikoli ne bo), zakaj so bili kot ena sekta in to proti koncu sš, ko bi človek pričakoval malo zrelejše osebnosti. Skratka, tisto obdobje mi je priborilo trdo kožo, zdaj se več ne oziram nazaj, le na lepe trenutke, ki sem jih preživela z meni ljubimi osebami, za druge pa mi je prav malo mar. Jim bo že življenje povrnilo.

Punce, vam pa svetujem, da razmišljate v družbi kot da se nihče ne ozira na to kaj poveste, ampak da ste kot celota. Ko jaz "uletim" v novo družbo, kjer poznam recimo samo eno osebo, njegovih prijateljev pa ne, se hitro vključim v pogovor, da se nekako vsaj malo spoznamo in niti ne razmišljam vnaprej kaj povem, ker se tako vklopim v teme, ki so na repertoarju. Mogoče pa sploh ne veste, da je tudi onim na "drugi strani" mogoče malce neprijetno, ker vas ne poznajo in ne vedo, kako bi vas vključili v pogovor. Zato se dajte same aklimatizirat in bo vsem lažje.