Sprememba v odnosu pri zvezi na razdaljo

Kaj pa če tip šele čez čas rata bolj hladen? Moj je bil na začetku zelo pozoren. Ko sploh še nisva bila par, sva se zelo veliko pogovarjala, bil je pozoren in prijazen. Spoznala sva se preko interneta in kakšno leto samo dopisovala in chatkala. Praktično vsak večer (to je postala že rutina), sva se slišala in pogovarjala.
Zdaj, ko sva par, pa je zadnje čase postal hladen in se obnaša, kot da mu pravzaprav ni nič mar za mene. Redko me pochatka, če jaz njega se ponavadi pogovarja z mano, ampak zadnje dni me zelo hladno odslovi, da je busy. Zato ga zdaj pustim namiru. Vidim, da je kar naprej online, ampak z mano se ne pogovarja, jaz pa tudi nočem več rinit vanj.
Očital mi je, da od njega pričakujem, da mu bo vse padlo iz rok in se bo samo še z mano pogovarjal, kar seveda ni res. To sem mu enkrat omenila, ko je rabil pol ure za en odgovor, meni pa se ni dalo cel večer sedeti za računalnikom in si izmenjati 5 stavkov.
Ne pričakujem, da mi bo vedno na voljo, želim le, da mi na lepši način pove, da nima časa. Ne vem kako naj mu to povem, ker vse obrne proti meni in na koncu se počutim, kot da mu neskončno težim in mu grem na živce. Take situacije me spravijo v globoko žalost, sekiram se, ne jem, grozno mi je, ker ne vem pri čem sem.
Vprašala sem ga že, če ne želi biti več z mano, pa je bil presenečen, da sliši kaj takšnega. V smislu, kaj pa vendar govoriš?!
Bilo bi mi lažje, če ne bi bila tako daleč narazen, tako pa so te pogovori vse kar imam ali bolje rečeno, trenutno nimam.

Temo sem razdelila, ker je problem nekoliko kompleksnejši kot le 'ohlajanje' . Moderatorka Tikka

Če je online, pa se kljub temu ne pogovarja s tabo, bi jaz predvidevala, da ima kakšno delo na računalniku.

Zveza na daljavo pač ni lahka (govorim iz lastnih izkušenj), saj se morata oba zelo potruditi, da vsaj približno normalno shajata. Najbolj pomembno pa je, da si iskren in da si zaupaš. Zato ti predlagam, da mu najprej daš malo mira, da opravi, kar ima za narediti (ali da si malo razjasni misli, če ga kaj drugega obremenjuje) in da se potem dobro pogovorita o vsem skupaj. Predvsem zadnji stavek iz tvojega zgornjega posta mu dobro obrazloži

Moraš pa vedeti, da je zelo možno, da se je naveličal. Ni nujno, da tebe, mogoče mu gre samo ta rutina vsakodnevnega chatanja na živce. Jaz vem, da mi je šel Skype že tako blazno na živce proti koncu, hkrati sem bila pa hvaležna, da sploh obstaja vsa ta tehnologija

neugodno...

tako kot je rekla madeira*...daj mu malo miru...ko se pomiri situacija (ko ne bo več imel toliko dela) pa mogoče kam odidita skupaj...savna, kakšno razvajanje...mogoče ga pa samo ven na večerjo pelješ...samo toliko, da mu pokažeš, da si tukaj zanj, da mu stojiš ob strani in razumeš, da ima veliko dela...

je pa res, da ko sem se jaz pogovorila z mojim, sem bila lažja za pol tone pa še vse je šlo na bolje...pogovor je najboljše, kar lahko narediš...ampak na 4 oči...tako vidiš njegovo reakcijo...pa ne s tistimi "ali ne želiš več biti z mano"...to je posredna obtožba in se bo branil...razloži mu samo, kako se počutiš, kaj je v tvoji glavi in kako bi rada, da se stvari uredijo...jaz sem začela s tem, da imam v glavi 101 vprašanje, da si želim biti z njim, ker mi je lepo, ampak, zakaj me ne spusti blizu oz. česa ga je strah...pogovor potem sam steče, povej mu, kaj te moti...naštevaj samo dejstva, ne jamraj in ne stokaj, ne igraj žrtve, bodi samozavestna...v bistvu je tako, da mora vsak od vaju narediti korak naprej...če ti bo on povedal, kaj njega moti, moraš biti pripravljena narediti kompromis...mogoče pozabi na chate in se dogovorita, da se slišita enkrat v dnevu, ko bo imel čas, kar ne dvomim, vsak si lahko najde 5 min za kaj takega...na koncu boš videla, kaj je pripravljen narediti za vaju...ne obupaj, jaz nisem in ni mi žal...če pa boš po pogovoru videla, da stvari ne peljejo nikamor, potem pa tako veš, kaj moraš storiti...jaz sem imela to v glavi še preden sem se dobila z njim in čeprav mi je bilo težko, sem vedela, da v vsakem primeru bolje, da me en mesec boli glava, kot pa celo življenje, če ostanem z njim...ampak k sreči se je lepo izteklo...glavo pokonci! veliko sreče

Ne verjamem, da ima tako veliko dela, da se ne bi mogel sem in tja tudi z mano pogovarjat. Za videoigrice si vedno najde čas. Ta mu ne nameravam naprej metat, ker ima vsak pravico do svoje sprostitve, hobija, ampak ne maram, da me grobo odslovi, ker sem ga zmotila pri igranju igric.
Na žalost ga ne morem ven povabit in se pogovorit na 4 oči, ker živiva res daleč narazen in se vidiva na nekaj mesecev. Zato mi te chatki in sporočilca res pomenijo vse. Pomenijo mi to, da misli name, čeprav se ne vidiva. To sem mu že dostikrat omenila. On pravi, da komot lahko živi s tem, da se slišiva samo vsake nekaj dni, jaz pa ne morem in to sem mu tudi povedala. Predlagal je pisanje mailov, če se slučajno zgrešiva na chatu. No, za enkrat iz teh mailov ni bilo še nič in tudi na chatu se ne pogovarjava, čeprav vidim, da je online, ampak mu ne maram več težit in čakam, da se on meni oglasi.

Razumela bi, če bi bil tak že odnekdaj, ampak ni bil. Včasih sem imela občutek, da je ves vesel, ko me vidi na chatku, da je komaj čakal, da pridem.

Nisem vedela, da sta tako zelo narazen in se tako malo vidita...v taki situaciji še nisem bila. In če se iskrena, verjetno tudi meni ne bi bilo všeč, da bi se slišala samo na nekaj dni ali da mi na chatu ne bi odpisoval oz. bi me grobo odslavljal... Vprašaj se, koliko si še pripravljena potrpeti...povedal je, kaj njemu najbolj odgovarja, in čeprav je izgledalo, da želi narediti kompromis (maili), od tega ni bilo potem nič... Ali te res ceni dovolj? Da si ne vzame vsaj nekaj časa zate, pa naj bo to chat, mail, klic...to ni lepo... Saj veš, kako pravijo...daleč od oči, daleč od srca... Si res pripravljena imeti takšno zvezo? Če si se že poskušala pogovoriti in ni nekega napredka...iskreno povedano, ne vem, če te je vreden. Ne zahtevaš veliko, v zvezi pač mora biti obojestranska naklonjenost... Niti malo se ne trudi (več)... Si želiš takega življenja? Verjetno ne...

Se strinjam z niiiko.
Da veza na daljavo uspeva, se morata oba potruditi, se uskladiti in "biti za stvar" (govorim iz lastnih izkušenj).
Razmisli, kaj je zate najbolje.

No, midva s fantom sva tudi začela 'na daljavo' in se postopno začela 'bližati'  najprej v isto mesto študija, čez eno leto še v isto stanovanje Strinjam se s tem, da se morata pogovoriti o možnostih zmanjšanja daljave, drugače si tudi jaz težko predstavljam tako zvezo na dolgi rok (npr. če bi si hotela nekega dne začeti ustvarjati družino). Najprej pa seveda odkrit pogovor o tem, kje sta in kakšna pričakovanja imata - najbolje v živo, pa mogoče tako, da si prej pripraviš nekaj izhodišč, ki si jih načela tukaj.

Ja, seveda sva se pogovarjala tudi o zmanjševanju te razdalje. On ima pred sabo še dve leti študija, zato sva menila, da je najbolje počakati, da diplomira.
Planirava pa skupaj preživeti poletje. Malo tukaj, malo tam.
Sem pa zadnje čase ugotovila, da o teh planih govorim samo še jaz. On sicer pravi, da je to zato, ker sem jaz pač bolj verbalna. Ampak malo me pa le zaboli, ko jaz govorim o poletju, kdaj bi šla, kam bi šla....on pa na to reče le 'Ja, to bi bilo res fino' ali pa celo le nalima smajlija. Normalno, da ob tem pomislim, da ga v vse skupaj silim, zato ga vprašam, če mu mogoče sploh ni do tega. Ampak vedno me 'potolaži' naj neham s tem, ker mu seveda je.
Mogoče mu preveč težim...kaj pa vem

Tuilwen, a je morda tvoj fant na splošno bolj pasiven človek? A v sosednjo temo si že kaj pokukala?

Ne težiš mu preveč...pripravljena si pač marsikaj narediti za vajino zvezo. Kar je prav. On je očitno flegma glede tega...ugibam, ker ga ne poznam. Pa vendar se mi zdi, da ni najbolj iskren...tisti smajliji so kar nekaj...ali nima svojega mnenja ali pa ga noče imeti...? Vidi se, da verjameš v vaju, da si želiš biti z njim...on pa kar nekaj brezveze nabija...ali pa še to ne...

Dve leti študija in diploma? Torej si pripravljena biti v dvomih še vsaj tri leta? To sprašujem zato, ker je očitno, da ne misli spremeniti nič... Ker pa vem, da se vse da, če se le hoče, študij je sicer pomemben, ampak ni nobena ovira, da človek ne bi načrtoval prihodnosti in vzporedno s tem naredil nekaj korakov v to smer. Jaz vidim pri svojem, da se trudi, da si želi biti z mano, da mu veliko pomenim in da je iskren v vsem tem...torej, da se vse skupaj premika v pravo smer. Pa imaš tudi ti tak feedback? Jaz bi rekla, da si v res hudih dvomih, kar je seveda logično glede na vse, kar si napisala. Mogoče nočeš slišati tega, ampak jaz bi ga brcnila v rit in načrtovala dopust s kolegicami, boš vsaj nekaj od poletja imela 8D

Hmm...ne bi rekla, da je pasiven (sem prebrala sosednjo temo). Ko sva skupaj v Ljubljani (kjer ni motečih dejavnikov - njegovih igric), se imava super.
Drugače sam pravi, da je bolj len. Ko sem bila jaz pri njemu, sem bila večkrat prepuščena sama sebi, ker je on cel dan sedel za računalnikom. Za to se mi je kasneje sicer opravičil.
Ampak vem, da če mu do nečesa je (torej do mene), se zato potrudi. Preden sva se spoznala v živo, je sam predlagal, da pride sem, pripotoval je v čisto neznano deželo, da bi bil z mano. Zato me to njegovo obnašanje tako žalosti, saj to ni več fant v katerega sem se zaljubila. Če bi bil od nekdaj tak med nama sploh do ničesar ne bi prišlo.

Glede poletja - ok, morda je res bolj len in mu ni do sodelovanja pri načrtih, ampak se mu zdi to še predaleč + "itak boš ti vse uredila".
Ampak da je cel dan pred računalnikom, ko prideš k njemu, če se tako poredko vidita...Tukaj bi mu pa rekla naj si opravičilo zatakne nekam oz. bi že takrat zaropotala, da ti je lahko dolgčas tudi doma in si prišla k njemu zato, da sta skupaj.
Če se je toliko ohladil, se moraš resno vprašati, ali ima smisel ohranjati zvezo na daljavo. Če je problem slučajno v odvisnosti od igric, ga pa sooči s tem - koliko ur na dan posveti temu in če je to še normalno.

Smem vprašat z katerega konca si ti in iz katerega on? Če ni skrivnost. Kakorkoli že povedati moram, da me enostavno zanima zakaj se lahko vidita le na nekaj mesecev. Kot drugo pa je morda bolj pasiven, odvisen od igerc, ali pa ga je tisto začetno navdušenje minilo, morda sta že vse teme obdelala in ne ve več kaj bi se menil....tukaj je lahko 1000 in 1 ena razlaga. Nekaj mora biti na tem. Je pa hudo tako narazen biti. Tvegano se je tudi se seliti le zato, da človeka bolje spoznaš, kajti vidva se večinoma poznata le preko pogovorov preko chata, to pa ni enako kot druženje in pogovarjanje na 4 oči, biti 4, 8, 12 ali 24ur na dan skupaj ipd. Človeka zares spoznaš skozi druženje ipd. - to so pa moje izkušnje. Veliko sva si povedala preko tel., chata ampak v živo dobiš pravo sliko in na srečo se ni dosti razlikovala od tiste v pogovorih. Le da pogovori dobijo nato vsebino v real.

Midva sva narazen cc 40-45km. Spoznala sva se, ko je bil on 1. letnik faxa, jaz pa zadnji letnik srednje. Prvo leto sva se videvala samo med vikendi, počitnicami. Pa tel. pogovori in msn-chati. Potem sem šla jaz v MB na fax in sva bila več skupaj. Zdaj pa nimava rednega dela, da bi se ustalila in sva v slepi ulici. Pri meni bi sicer lahko živela ampak imava do večjega mesta dosti kilometrine, nimava pa dobrega avta za premagovanje te ovire, javni prevoz je katastrofa. Tako, da je zdaj kar pestro. Komaj čakam, da premagava te ovire.