Ne kadim, nikoli nisem in nikoli ne bom (vse razvade, od kajenja, pitja alkohola, pohanja ... so mi ogabne in primitivne). Odkar velja prepoved kajenja, grem končno lahko normalno ven in ne prismrdim domov po dreku, da se moram zribat od glave do pete.
S kadilcem ne bi bila nikoli, tudi družbo imam večinoma nekadilsko. V srednji šoli, ko se vrši pritisk vrstnikov v stilu "daj no, sam eno probaj", me ni nikoli niti za pol sekunde zamikalo, da bi dejansko prižgala. Povedala sem zelo ostro samo enkrat, da ne bom, pa so dali mir in smo se normalno družili naprej. Zame to ni noben izgovor, da se začne kadit in pit. Kdor kadi in pije pri 15., 16. ali pa še prej in misli, da je frajer, je vreden pomilovanja.
Moja mati kadi najbrž že ene 30 let in je pravi đanki. Vlekla bo še na smrtni postelji, čeprav jo bo po vsej verjetnosti pobral ravno rak pljuč. Tudi to, da je tako umrl njen oče, je ne spametuje. Niti to, da jo je (tudi) zaradi tega zapustil moj fotr ... ah ja. Pri njej vidim, kako ti neko mamilo lahko opere možgane in kakšne vse izgovore si si sposoben izmisliti za svojo ogabno navado (pa kako so se kadilci ob uvedbi zakona razburjali, da to krši njihove
človeške pravice - are you kidding me???!!). V glavnem, sem obupala nad njo in se že sprijaznila, da bom v prihodnosti precej na onkološkem inštitutu po obiskih.