Seveda, da obstajajo razne fundamentalistične religije in sekte, tudi v krščanstvu, ki svoje verske knjige in biblijo razlagajo "dobesedno". S svojim stavkom nisem apelirala nanje, temveč na RKC. Tudi ostale krščanske cerkve sprejemajo evolucijsko teorijo (RKC jo je pravzaprav sprejela med zadnjimi) in še marsikaj, kar marsikdo misli, da je še vedno isto kot pred sto leti.
Je pa Cerkev človeška institucija z vsemi človeškimi napakami in lastnostmi, ki je sestavljena iz različnih ljudi in čudi. Torej, če Micka in njen župnik ne sprejemata evolucijske teorije, je to pač njun problem, in ne cerkveni. Micka je odrasla oseba, ki se sama lahko odloči, kaj bo verjela in komu, tisti župniki, ki pa to govorijo pa itak ne govorijo v skladu z doktrino RKC in v tem primeru obstajajo cerkvena sodišča kamor se to lahko prijavi. Ljudje tega preprosto ne vejo in pol vse mečejo v isti koš.
Za dokazovaje božjega bivanja (v filozofskem smislu) pa se uporablja "peteropotje" Tomaža Akvinskega. Kopirano iz enega od filozofskih forumov.
(stran 338 iz Summa theologica)
Na osnovi učinkov, ki niso sorazmemi z vzrokom, ne moremo spoznati
vzroka do popolnosti, vendar pa nam lahko (kakor smo povedali) vsak
učinek dokaže, da vzrok je. Tako lahko na osnovi učinkov Boga dokažemo,
da Bog je, čeprav ga po učinkih ne moremo popolno spoznati po njegovem
bistvu.
3. člen
ALI BOG JE?
POMISLEKI: Zdi se, da Boga ni.
1. Če bo namreč eno od nasprotij neskončno, bo drugo popolnoma uičeno.
A to umevamo v besedi Bog, ker predstavlja neko neskončno dobro. Če bi
torej Bog bil, bi ne našli nobenega zla. Zlo pa najdemo na svetu. Torej
Boga ni.
2. Kar lahko izpolni malo počel, tega ne stori več počel. A zdi se, da
lahko vse, kar se pojavlja na svetu, izpolnijo druga počela, če podamo
trditev, da Boga ni, kajti počelo naravnega je narava, počelo prej
omenjenega pa je človeski razum ali volja. Torej ni nujna trditev, da
Bog je.
PROTI TEMU PA: V drugi Mojzesovi knjigi piše: »Jaz sem, ki sem.« (2 Mz 3, 14)
ODGOVARJAM: Da Bog je, lahko dokažemo po petih poteh.
Prva pot je najbolj razvidna in izhaja iz gibanja. Nekatere stvari na
tem svetu se gibljejo; o tem ni dvoma in to tudi čutno zaznavamo.
Vsemu, kar se giblje, daje gibanje nekaj drugega. Vse se namreč giblje
zato, ker predstavlja možnost v odnosu do tistega, k čemur se giblje,
giblje pa nekaj, kar dejansko biva. Vzgibati namreč pomeni popeljati
nekaj iz možnosti v dej; iz možnosti pa lahko nekaj preide v dej samo
po nekem bitju, ki je v deju, tako kakor tisto, kar je vroče v deju,
npr. ogenj, povzroči, da je les, ki je vroče v možnosti, dejansko vroč;
tako ga giblje in ga hkrati predrugači. Eno in isto pa ne more obenem
bivati v deju in v možnosti v isti stvari, ampak lahko samo v različnih
stvareh; kar je namrec vroče v deju, ne more biti hkrati vroče v
možnosti, ampak je hkrati mrzlo v možnosti. Nemogoče je torej, da bi
bilo nekaj v isti stvari in na isti način gibajoče in gibano ali da bi
gibalo samo sebe. Vsaka stvar, ki se giblje, mora torej imeti vir
gibanja v drugi stvari. Če se torej gibalo spreminja, mora tudi samo
imeti vir gibanja v neki drugi stvari in ta znova v drugi. To pa se ne
more nadaljevati v neskončnost, ker bi tako ne bivalo neko prvo gibalo
in potemtakem tudi neko drugo gibalo ne, ker druga gibala vzgibljejo
samo zato, ker jim je dalo gibanje prvo gibalo, tako kakor npr. palica
giblje samo, če jo premakne roka. Torej moramo priti do nekega
pragibala, ki je negibno in vsi vedo, da je to Bog.
Druga pot temelji na tvornem vzroku. V čutno zaznavnih bitjih najdemo
hierarhijo tvornih vzrokov, vendar pa ne odkrijemo in tudi ni mogoče
odkriti, da bi bilo nekaj tvorni vzrok samega sebe, saj bi tako bivalo
samo pred seboj, kar pa je nemogoče. Pri tvornih vzrokih pa ne bi mogli
nadaljevati v neskončnost, kajti v celotni razvrstitvi tvornih vzrokov
je prvo vzrok vmesnega, vmesno pa vzrok zadnjega, najsi je vmesnih
stvari več ali pa samo ena; če pa odstranimo vzrok, odstranimo tudi
učinek. Če torej med tvornimi vzroki ne bo nečesa prvega, tudi zadnjega
in vmesnega ne bo. Če pa bi šli pri tvornih vzrokih v neskončnost, bi
ne bilo prvega tvornega vzroka in tako tudi zadnjega učinka ne in ne
srednjih tvornih vzrokov. To pa je seveda napačno. Torej moramo podati
trditev o nekem tvornem pravzroku, ki ga vsi imenujejo Bog.
Tretja pot, ki temelji na možnem in nujnem, je naslednja. Med stvarmi
najdemo nekaj, za kar je možno, da biva in da ne biva, ker odkrijemo,
da nekaj nastaja in propada in potemtakem je za to možno, da biva in da
ne biva. Vse, kar biva, pa nikakor ne more biti takšno, kajti tisto, za
kar je mogoče, da ne biva, nekoč ne biva. Če je torej za vse mogoče, da
ne biva, nekoč v stvareh ni bivalo nič. Toda če je to res, bi tudi
sedaj ne bi bivalo nič, ker tisto, kar ne biva, lahko začenja bivati
samo po nečem, kar biva; če torej nič ni bilo bitje, ni bilo mogoče, da
bi nekaj začelo bivati in tako bi sedaj ne bilo ničesar, kar pa je
seveda zmotno. Vsa bitja torej niso možna, ampak mora v stvareh bivati
nekaj nujnega. Vse, kar je nujno, pa bodisi ima vzrok svoje nujnosti
nekje drugje ali pa ne. Pri nujnih stvareh, ki imajo vzrok svoje
nujnosti, pa ne moremo nadaljevati v neskončnost, tako kakor tudi ne
(in to smo že dokazali) pri tvornih vzrokih. Torej je nujna trditev, da
gre za nekaj, kar je samo po sebi nujno in nima vzroka nujnosti nekje
drugje, ampak je vzrok nujnosti drugim stvarem; temu pa vsi pravijo
Bog.
Četrta pot temeiji na stopnjah, ki jih najdemo v stvareh. Med stvarmi
najdemo bolj dobro in manj dobro, bolj resnično in manj resnično, bolj
vzvišeno in manj vzvišeno in tako naprej. Ko rečemo bolj in manj, imamo
v mislih različni stvari, ki se na različne načine bližata nečemu na
najvišji možni stopnji, npr. bolj toplo je nekaj, kar se bolj
približuje najbolj toplemu. Torej biva nekaj najresničnejšega, nekaj
najboljšega, najbolj vzvišenega in potemtakem najbolj bivajočega, kajti
kakor pravi filozof v Metafiziki, najbolj resnično je tudi najbolj
bivajoče. In v isti knjigi piše, da je tisto, kar nosi lastnost nekega
rodu v največji meri vzrok vsega v tem rodu, tako kakor je npr. ogenj,
ki je najbolj vroč, vzrok vsega vročega. Torej biva nekaj, kar za vsa
bitja predstavlja vzrok biti, dobrote in sleherne popolnosti, in to
bitje imenujemo Bog.
Peta pot temeiji na usmerjenosti stvarstva. Vidimo namreč, da nekatera
bitja, ki nimajo spoznanja, in sicer naravna telesa, delujejo zaradi
smotra, kar je razvidno iz tega, da vedno oziroma skoraj vedno delujejo
tako, da dosežejo najboljše; zato je jasno, da do smotra ne pridejo po
naključju, ampak imajo namen. Bitja pa, ki nimajo spoznanja, težijo k
smotru samo, če jih usmeri nekdo, ki spoznava in umeva, kakor npr.
lokostrelec puščico. Torej biva neko umevajoče bitje, ki vse stvari v
naravi usmerja k smotru, in to bitje imenujemo Bog.
ZAVRNITEV POMISLEKOV:
1. Avguštin pravi, da Bog zato, ker je dober v najvišji meri, na noben
način ne bi dovolil, da bi bilo v njegovih delih kaj slabega, če ne bi
bil tako zelo mogočen in dober, da tudi slabo spremeni v dobro. To
torej sodi k božji dobroti, da pusti, da biva slabo in da iz njega
naredi dobro.
2. Ker narava zaradi določenega smotra deluje po navodilu nekega
višjega dejavnika, moramo tudi vzroke delovanja narave iskati v Bogu
kot pravzroku. Enako moramo tudi načrtovane rezultate pripisati nekemu
višjemu vzroku, ki pa ni ne človekov razum in ne volja, ker se oba
lahko spreminjata in lahko izostaneta; vse, kar se gibije in kar lahko
izostane, pa moramo pripisati nekemu prapočelu, ki je, kakor smo
povedali, negibno in samo po sebi nujno.
)
Zakaj si avtomatsko plehek, če daš nekaj nase? Zakaj ravno različne cerkve/religije po svetu vse kar je telesnega in tu menim, da spada zraven tudi nega, lepotičenje...v glavnem vse, kar ti "pomaga", da narediš iz sebe čim bolj očem privlačnega, jemljejo kot nekaj zavržnega, nepotrebnega, plitvega? Ko pa na drugi strani cel čas poudarjajo, da je telo tempelj in da je božja stvaritev! Torej bi moral še toliko bolj ceniti lastno telo in zanj skrbeti ter ga "lišpat"! 
Ali se motim?
, če nečesa ne veš pač vprašaš, ali pogooglaš. Gre za vprašanje 
