Vera, religija, verovanje

Kolikor sem slišala od drugih ljudi je to čisto od župnika odvisno

Joj, so pa tudi.... se mi je kar zdelo. Ravno tega ne bi, da bi morala nekaj župnika prosjačiti, se poniževati pred njim ipd., samo zato, da bi sin lahko z ostalimi sošolci iz OŠ poslušal biblične zgodbice. Namesto, da bi bili veseli vsake nove ovčice. Če je temu tako, ga pa že rajš vpiševa med tabornike, pa da nadaljuje rdečo družinsko tradicijo. Saj se hecam no, ampak, meni se čisto zdi, da je Slovenija še zmer razdeljena na bele in rdeče, na desne in leve...in da tega še zelo dolgo ne bo konec. Ko sem pred leti nekaj časa delala na ministrstvu je bilo vse razdeljeno, ali si bil za ministra in torej desen, ali pa si se puntal, ga opravljal ipd. in bil lev. Tolikšna politična razdeljenost, da mi je bilo čisto preveč, še sploh ker nisem ne eno, ne drugo, imam prijateljico, ki je verna in je hodila na škofijsko gimnazijo in prijateljico, ki še božiča ne praznuje. Meni to res ni kriterij za oceno človeka.

Sahara, huh ...

Podpis pod Tikko.

A ja, sem si zmeraj predstavljala, da se tam učijo vse lepo po vrsti, kdo je bil po bibliji kaj. Ne tako strogo kot v šoli, ampak bolj sproščeno. Če pa temu ni tako in gre v bistvu za indoktrinacijo, potem pa res raje ne. Pa ne biti hude, samo pojma nisem imela kaj delajo moji sošolci na verouku, zmer sem jim malo zavidala, da so se popoldne tam pred cerkvijo dobivali in da so se potem menili o birmi in takih rečeh. Sem bila namreč edina v našem razredu, ki ni hodila na verouk.

Sahara po mojem mnenju bo delitev na bele in rdeče prosotna vsaj še toliko časa dokler bodo živele generacije, ki so preživele II. sv. vojno. Glede na to kako pa znamo biti zakompleksani s tem, bo pa trajalo verjetno še dlje.
Kar se tiče biblijskih zgodbic, smo jih mi res veliko prebrali pri verouku, samo jaz sem evangeličanka. Naš verouk je potekal točno tako kot bi za moje pojme morala potekati verska vzgoja. Z fararjem smo se pogovarjali o vsemu, mu predstavljali svoje dvome, vprašanja, razmišljanja, medtem ko so imele moje prijateljice katoličanke popolnoma drugačne izkušnje. Sestre so jih velikokrat tudi teple. Ene dvakrat so dobili mladega kaplana, ki je bil preveč "svobodnjaški" in so ga nune zelo hitro spravile v drugo župnijo. No, ampak tako je bilo pri nas, verjamem in upam, da je drugje drugače.
Aja, sem skoraj pozabila. Meni je bila zelo všeč knjiga Sveto pismo v podobah za mladino, kjer so te bibilijske zgodbe zelo lepo in preprosto napisane. Se jih bere kot pravljico.