Stresno življenje

Ne, u bistvu ne delam, razen doma smo tako dogovorjeni, da hodim porihtati in pospravit mal. Drugače pa ne, in si tudi ne znam organiziranti, ker sem dostikrat po cele dneve na faksu, samo čez vikend pa ne vem, kje bi dobila. Ker kar sem jaz iskala je bilo več ali manj čez teden. Ne znam niti začeti, niti nevem, kam se obrnit, kje iskat. Pa še svojo kužiko imam, k je nočem nikoli pustiti.
Saj dones je bilo spet malo kaosa in če bo šlo tako naprej bom morala res stran.

Še dve leti do zaključka študija.  Sej si govorim, da nekoč bo bolje. Vidim pa, da bi midva s fantom čist kul živela, če bi bila sama zase. Pa dostikrat mu to govorim, pa mu ne potegne. Jaz pa vidim. Včeraj zjutraj npr. sva bila sama doma.In je bilo čisti drugo vzdušje. Ni bilo tiste panike (hiter vstat, drugače bo spet žnaranja - ker če ne vstaneva prav čas je panika - oz.tipu pol težijo). In pol je živčen že na vse zgodaj. Včeraj pa je bilo vse mirko, kul. Zato dostikrat pravim, da če greva midva narazen greva zaradi tašče. K pol, ko ga ona zdraži je pa siten in smotan ko ne vem kaj.
Edino to ne vem, kar sem pač napisala, da mi ne vrača objema, poljuba, to kar pač rabim (ne vem zakaj mi to toliko pomeni, rada se počutim ljubljeno) je možno, da je to posledica pomanjkanja ljubezni, ki je on v otroštvu ni nikoli dobival? Pa tega, da sta njegova starša tudi bolj pleh (jaz ju še nisem videla objeti se, ali poljubiti).Ali me preprosto nima rad?
Jaz njega imam, samo ne vem, koliko gre za ljubezen. Zdi se mi, kot da bi jo poteptala.
Včasih se mi zdi, da bi mi bilo doma lažje, spet drugič, ko se spomnim na očeta in to, kakšne mi je delal sem vesela, da nisem doma. Ampak če bo šlo tako naprej ne bom imela izbire, kot da popokam in grem nazaj. Izgubljena sem.
Občutek imam, da na svetu ni osebe, ki bi me imela rada. Ker jaz sem tak tip, da ima ljudi rada, tiste ki jih poznam in tiste ki jih ne, samo ko potem nate iz vseh strani dežujejo zavrnitve...
Hvala za spodbudo inny!

Niti, mislim, da je pomembno tudi to, da se ne smeš smilit sama sebi ali se začet predajat malodušju. Situacija, ki si jo opisala, ni rožnata, ampak take svari se dogajajo (tudi drugim! pojdi malo brat temo Tasti in tašče, ima kar 11 strani). Za "nihče me nima rad" v življenju ni prostora, ker to preprosto ni res, kot prva moraš pa imeti rada sama sebe.

Bom si prebrala Paisley!
Mah ja, saj najbrž je res izpadlo kot da sem polna samopomilovanja. Ampak v resnici nisem mislila tako. Pa saj vem da ni vse rožnato, saj ni stvar v tem.
Mejte se lepo, čao čao!

Stres je klicatelj bolezni, vrjemite da vem


Lp Teheran

se popolnoma strinjam ! Dol s stresom!

Saj ne gre za to,  kdo ga več nese Deuce :)  ampak zgolj zato, da se moramo vsi naučit obvladovat stresne situacije, ker jih je danes tako ali tako preveč, da ne pride zares do kakšnih bolezni.
Imamo samo eno telo, čuvajmo ga. 

Niti se je situacija obrnila na boljše?

Ne vem ali naj odprem novo temo, ali pišem kar tu. Namreč tale stres me ubija. Nimam nobenih hujših problemov, da bi se morala sekirati. Pač osnovne probleme kot vsi ostali. Ampak jaz potem iz vsega naredim cel halo in potem obupam in ničesar ne naredim do konca. Tako sedaj že ene par mesecev diploma stoji, ker ne vem kako se lotiti pisati določene stvari - pol je že napisane... Ampak se mi enostavno ne da. Hujšam že ene 5 let - v tem času nisem izgubila nobenega kg, ampak jih pridobila 8. No sedaj mi končno uspeva, da se je teža vsaj ustavila in ne ni vsak teden kg več.

No v bistvu sem želela zaprosit za kakšno mnenje kako se soočati s stresom. Zdravnica pravi, da sem za stres premlada. Pa saj tudi jaz vem, da se ne splača sekirat in tudi drugim vedno krasno svetujem, da se soočajo s problemi, ampak moja pozavest mi ne da miru. Prebrala sem že ogromno knjig, Ves čas brskam po internetu, da bi kje kaj odkrila

No naj povem še to, da nimam v življenju skoraj nobene želje. Ne vem kaj bi si želela biti po poklicu (zato končujem faks, ki se mi zdi naravnost bz), ne vem kje bi rada živela, ne vem ali bi imela otroke ali ne, ne vem a bi zjutraj spala ali ne, ne vem ali bi raje kolesarila ali se rolala.... Vsako stvar skriziram (to sem že prebrala, da je to zato, ker sem ljubosumna, ker nekaterim uspe). No in čeprav vem zakaj kritiziram, to še vedno počnem.

Mislim, da rabim eno brco v rit. Da mi da nekdo vedit, da s tem uničujem svoje življenje in življenje bljižnih. Ampak ne vem od koga, da bi pomagalo.

Morda gre za depresijo?

To je tvoj edini problem, sama sem bila v enaki situaciji in se skoraj soočila z "depresivno motnjo". MORAŠ najti nekaj kar te veseli, nekaj za kar živiš, nekaj okoli česa boš splanirala svoje življenje. Kaj je to...je zelo težko reči, a če imaš želje, cilje in načrte in nobenih hujših težav, bo tudi te vrste stres izginil kot bi mignil. Povzeto povedano nujno potrebuješ "občutek koristnosti" - da počneš nekaj koristnega zase in za ljudi okoli tebe, saj to potrebuje vsak človek, če ne je na dobri poti do kake psihološke motnje (ne nujno bolezni, a to je tudi možno). Boš morala malo eksperimentirati dokler ne najdeš nečesa kar te bo resnično osrečevalo in dopolnjevalo ter ti dajalo občutek koristnosti v vseh smislih, posebno pa v tem, da ima tvoj obstoj nek namen.

Mini in grob nasvet: napiši diplomo in najdi službo ki ti bo res všeč, zaljubi se in pojdi švicat na fitness dokler ne boš taka kot si želiš. Sliši se hudo težko, a lahko se prisiliš dokler ne začneš videvati nekega namena v vsem skupaj, potem bo zalaufalo in bo tole kar opisuješ preteklost.

Vem..., misliš OK bom napisala diplomo in pol kaj? OK bom shujšala in pol kaj bo? Vse bo isto, še vedno ne bom vedela kaj bi sama s seboj. Vse to je res, a več takih ciljev boš dosegla, bolje se boš počutila, kamen na kamen, remember? Bistvo je v kratkoročnih ciljih, vse ostalo pride samo od sebe, se zgradi kot bajta. Počasi in vztrajno, nikar se ne prepusti malodušju, le trmasto naprej, kamen na kamen.

sonja menim, da ne gre za depresijo, ker sem lahko v družbi čisto nasmejana in nihče razen bljižnih ne ve, da sem en živček.

Tikka hvala za nasvet. Sem si prejšni teden že začela pisati nekaj kratkoročne cilje. In mogoče je res celo malce bolje.

In mislim, da je mogoče še največji problem lenoba, ker se mi ničesar ne da narediti, pa čeprav vse vem kako je treba. Vsi pravijo, da preveč razmišljam in da zato nič ne naredim. Bom poročala o tem kako kaj napredujem.

Kako pa si ve organizirate dan? Ali si naredite kakšne plane in kako izgledajo? Kdaj jih pišete, če jih.... Prosim, ker se hočem rešiti tega, da se zbujam cela napeta in da znorim na vsakega in da ničesar ne naredim.

Eh lenoba, jaz sem tudi lena ko sem sitna in nimam jasnega cilja, to ni stvar splošne lenobe ampak posledica vsega kar doživljaš. Seveda bolj kot boš "lenobna" bolj boš "sitna", če boš pa kaj koristnega naredila in se po možnosti še utrudila zraven, boš najbrž preutrujena za sitnobo, oz. bolj verjetno, zadovoljna boš da si nekaj koristnega naredila. Poskusi, sestavi si načrt pisanja diplome, sestavi si zdrav jedilnik, poglej na netu za fitnesse, preberi malo na forumu rekreacija in zdrava prehrana o jedilnikih in vadbi - za začetek pač zbiranje nekih osnovnih informacij, sestavljanje nekega plana, že po tem se boš počutila bolje.

Jaz osebno si dan organiziram sproti, en dan prej kaj vse moram narediti in to je to. Zapišem si ne, saj trenutno nimam kaj preveč busy dneve. Če imam bolj naporno obdobje pa sem kot pristni control freak odvisna od svojega "notesa" kjer piše do ure natančno kaj je treba narediti in v kakšni količini. Ko sem pisala diplomo sem imela prav razdeljeno koliko moram napisati na dan, brez izjeme. Bistveno je da ne delaš izjem, da se držiš plana.

Srečno!

Tikka hvala za vse nasvete. Je prav dober občutek, ko narediš nekaj, kar dolgo časa prestavljaš. Tako da se bom trudila in poročala o tem kako mi gre. Če bom pa imela še kakšne probleme, vam bom pa spet malce zamorila