Objavljeno: 3. sep 2007 14:47
ČAO!
Najbrž se vsi kdaj srečate s stresom.
Jaz pa imam to težavo, da si zaradi tega življenje delam neznosno. Ko sem bila stara 7 let, se mi je življenje obrnilo. Mami je zbolela, ostali smo sami: jaz, oče in brat. Srečo sem imela, da sem imela dobra dedka in babico, ki sta zame res lepo skrbela. Že tam nekje pri 12 letih pa je bilo na meni čedalje več obveznosti: nisem imela brezskrbnega otroštva, ampak kup skrbi s pospravljanjem in učenjem. To sem prebrodila in prebolela.
Pri 17 letih mi je umrla mami - šok. Poleg očeta (ki najbrž živi zato, da me izkorišča) mi je ostala le še prijazna babica - dedek je umrl pri mojih 14 letih. Sedaj pa tudi babice nimam več doma, saj je zaradi možganske kapi nepokretna in niti govoriti ne more, in je v domu za ostarele - drugače ni šlo.
Sedaj pa lahko preidem na bistvo: s tem, ko je odšla še babica, je na meni čisto vse - čiščenje cele hiše, skrb za strica (ki je tudi boln), skrb za vrt, redni obiski pri babici, poleg tega pa sem še redna študentka. Ne vem, kako mi je uspelo, toda izpolnjene imam pogoje za vpis v višji letnik.
Sedaj pa moja težava: veš čas sem v stresu in živčna. Ne vem, kako naj si pomagam proti temu. Čeprav imam pogoje za v višji letnik, se še vedno živciram, kdaj in kako bom nardila še dva izpita (enega imam v petek). Sekiram in živciram se zaradi brezveznih stvari. Gledam svoje kolege in mi ni jasno nič: imajo še polovico izpitov npr. pa se jim fučka. In potem se vedno sprašujem zakaj se jaz tako sekiram. Res mi je tega dovolj, zakaj se ne morem prepričat, da ni tolk važno da vse naredim v prvo? Zakaj moram sama sebe tako priganjat?
Ko pridem za kakšen dan k pameti, in se neham zaganjat bi najrajši kar cev dan samo spala. Tako utrujena sem. Pa vem, da samo zaradi živciranja, pa ne znam, ne morem in počasi obupujem, nad tem, da bi kdaj živela brezskrbno.
Kako vam uspe npr. opraviti vse obveznosti, poleg tega pa kakovostno izrabiti čas z ljubljenimi osebami in poskrbeti tudi zase (skrb za zdravje, telovadba)?Res sem dolga, pa še ne vem, če boste razumeli moj problem. Vesela bom, če bo kdo sploh do konca prebral.
Res vesela bi bila za pomoč!
Najbrž se vsi kdaj srečate s stresom.
Jaz pa imam to težavo, da si zaradi tega življenje delam neznosno. Ko sem bila stara 7 let, se mi je življenje obrnilo. Mami je zbolela, ostali smo sami: jaz, oče in brat. Srečo sem imela, da sem imela dobra dedka in babico, ki sta zame res lepo skrbela. Že tam nekje pri 12 letih pa je bilo na meni čedalje več obveznosti: nisem imela brezskrbnega otroštva, ampak kup skrbi s pospravljanjem in učenjem. To sem prebrodila in prebolela.
Pri 17 letih mi je umrla mami - šok. Poleg očeta (ki najbrž živi zato, da me izkorišča) mi je ostala le še prijazna babica - dedek je umrl pri mojih 14 letih. Sedaj pa tudi babice nimam več doma, saj je zaradi možganske kapi nepokretna in niti govoriti ne more, in je v domu za ostarele - drugače ni šlo.
Sedaj pa lahko preidem na bistvo: s tem, ko je odšla še babica, je na meni čisto vse - čiščenje cele hiše, skrb za strica (ki je tudi boln), skrb za vrt, redni obiski pri babici, poleg tega pa sem še redna študentka. Ne vem, kako mi je uspelo, toda izpolnjene imam pogoje za vpis v višji letnik.
Sedaj pa moja težava: veš čas sem v stresu in živčna. Ne vem, kako naj si pomagam proti temu. Čeprav imam pogoje za v višji letnik, se še vedno živciram, kdaj in kako bom nardila še dva izpita (enega imam v petek). Sekiram in živciram se zaradi brezveznih stvari. Gledam svoje kolege in mi ni jasno nič: imajo še polovico izpitov npr. pa se jim fučka. In potem se vedno sprašujem zakaj se jaz tako sekiram. Res mi je tega dovolj, zakaj se ne morem prepričat, da ni tolk važno da vse naredim v prvo? Zakaj moram sama sebe tako priganjat?
Ko pridem za kakšen dan k pameti, in se neham zaganjat bi najrajši kar cev dan samo spala. Tako utrujena sem. Pa vem, da samo zaradi živciranja, pa ne znam, ne morem in počasi obupujem, nad tem, da bi kdaj živela brezskrbno.
Kako vam uspe npr. opraviti vse obveznosti, poleg tega pa kakovostno izrabiti čas z ljubljenimi osebami in poskrbeti tudi zase (skrb za zdravje, telovadba)?Res sem dolga, pa še ne vem, če boste razumeli moj problem. Vesela bom, če bo kdo sploh do konca prebral.
Res vesela bi bila za pomoč!
0
0
...res si moreš vzet čas sam zase, saj si ti najpomembnejša, šele potem poskrbi za druge. Perilo bo že počakalo in ostale stvari, naj ti še kdo pomaga ne pa, da ti skrbiš za vse. Zakaj ti oči al pa brat ne pomagata pri čem? 
!
