Sem perfekcionistka glede rabe jezika?

Pravilno je "sva šli".

Mene pa "sva šle" še bolj moti kot to, da nekdo reče "smo šle" in ima pri tem v mislih samo dve osebi, prva oblika je še najbolj spakedrana, druga je pravilna, pa čeprav se v resnici ne ujema s številom oseb.

(Me je ravno zadnjič pohvalila kolegica slovenistka, da v pogovoru zelo pravilno uporabljam žensko obliko dvojine pri glagolih . Mislim, da taka spontana raba določenih oblik pride šele, ko se človek malo bolj natančno ukvarja z jezikom.)

Mene je npr. pri bivšem fantu blazno motilo to, da ni uporabljal dvojine. V bistvu me je v začetku s tem zelo medel, ker nikoli nisem vedela, koga misli, ko je rekel npr.: "Gremo danes v kino?" Pa se je potem "naučil", da mora uporabljati dvojino, kadar je z mano.

quote:32e1dfadc8="Čenča"Mene pa "sva šle" še bolj moti kot to, da nekdo reče "smo šle" in ima pri tem v mislih samo dve osebi, prva oblika je še najbolj spakedrana, druga je pravilna, pa čeprav se v resnici ne ujema s številom oseb.

Še bolj huda je medve greve.

Mene pa "sva šle" še bolj moti kot to, da nekdo reče "smo šle" in ima pri tem v mislih samo dve osebi, prva oblika je še najbolj spakedrana, druga je pravilna, pa čeprav se v resnici ne ujema s številom oseb.

Čenča, si mislila, da ne vem?

Ne bi se strinjala s tem, da naj bi človek začel uporabljati pravilno dvojino, če se več ukvarja z jezikom. Res se s tem začnemo bolj zavedati lastne rabe, vendar to pomeni, da postane tudi izbira registra zavestna odločitev. V neformalnih situacijah dajem prednost svojemu jezikovnemu užitku, ustvarjalnosti in sproščenosti, kar pa ni nujno znak mojega jezikovnega neznanja. "Sva šli" v neformalnih situacijah pri meni absolutno ne pride v poštev, ker bi to rabo občutila kot izumetničeno.

Jezikovna raznolikost je pozitivna in pri narečjih slovnična pravilnost ne more biti kriterij (nobeno narečje ni "pravilno", sicer ne bi bilo narečje), zato ne bi ravno govorila o spakedranosti. Meni se zdijo vsa narečja izredno zanimiva, naša in tuja.