Samski

No jst tud

Po 8h mesecih tudi jaz spet samska. Zvezo sem prekinila jaz, fant je bil popolen, nisva se kregala ampak to ni bilo dovolj. Prvič v življenju čutim, da moram biti sama, se znebiti vseh okvirov, ki me določajo in omejujejo in se ne naslanjati na druge ampak jit sama, ranljiva, taka kot sem v svet ter ga začutiti sama v vsej svoji razsežnosti in začutiti sebe, svoje mesto v njem. Mi pa zato ni nič manj hudo, jokam že dva dni ampak mislim, da sem storila prav. Upam, da bom zdržala in ne začela takoj iskati novo ramo na katero se lahko naslonim in za katero se lahko skrijem. 

Jaz si ne predstavljam, da bi bila samska (sama), zato mislim, da si zelo pogumna, da si naredila ta korak! Sama sem v tej vezi 7 let, imava se super, toda ko govoriva o prihodnosti, se najime želje zelo razhajajo, zato me je včasih strah, kako se bo razpletlo...

Greti, tudi jaz si nisem od kar sem začela z zvezami nisem bila več kot 4 mesece samska enostavno ni šlo. Sedaj pa prvič čutim, da moram bit, čeprav me je neizmerno strah in čutim stalno tesnobo še iz hiše si bojim, ampak samo najtežja pot je prava pot, če bi stagnirala v udobju in varnosti, ne bi nikoli prišla do svojega bistva- in če to ni cilj v življenju ne vem kaj je. Želim si živeti in ne le preživeti. 

Malo sem starejša kot vidve. Predkratkim sem končala 7 letno zvezo iz podobnih razlogov in leta naredijo vso stvar samo še veliko bolj strašljivo

In kako se spopadaš s tem Katrin?

Čeprav se srečujem z skoraj enakimi težavami kot ti, je zame vseeno malo drugače. Prva in najpomembnejša stvar, ki me je bilo groza in s katero sem se morala pomiriti je bilo dejstvo, da lahko ostanem sama, da se lahko zgodi, da ne bom našla (več) primernega partnerja za razplod in da sem od sedaj dalje odgovorna sama zase. Da ne morem nikogar poklicati, če mi komp faše virus ali crkne televizor Trapasto, ampak imela sem občutek, da vse moje življenje temelji na partnerju.

Začela sem s spoznavanjem same sebe, kaj sploh hočem. Pogosto srečam ljudi, ki so nesrečni pa sploh ne vedo kaj hočejo, česa si želijo. Za začetek sem si napisala seznam stvari, ki me veselijo, ki jih ne maram in ki bi jih rada delala, doživela, znala. Napisala sem seznam lastnosti, ki jih pričakujem od partnerja in nato izbrala 3-4, ki so nediskutabilne. Kot pravi Milivojevič, popolnega parnerja ni, superman ne obstaja, vsak bo imel napake, treba se je samo odločiti, katere lahko prenašaš in katere ne.
Tisti seznam je seveda doživel že milavžent revizij, ker sem vmes razmislila, domislila in prebrala, ampak sedaj se vsaj gibljem v pravo smer. Seznam se je spremenil v list na steni, tako da imam svoje cilje vedno pred očmi.
Pa da ne bo vse tako super slišat, najprej sem zrušila in uničila vse, kaj je do takrat obstajalo, pravzaprav to še vedno delam. Ne vem zakaj, neka samodestruktivnost je v meni. Mogoče imam občutek, da bom potem iz pogorišča, ko ne bo nič več obstajalo, lahko zrasla taka, kot bi morala biti.

In ne želim in ne iščem partnerja, dokler ne bom zadovoljna sama s sabo. Partner je hitro lahko obliž na rani, pod obližem pa se nabira gnoj, ki lepega dne spet poči. Partner ne more biti odgovoren za tvojo srečo.

To sploh ni trapasto jest tud ne znam nč narest na računalniku in ostali tehnologiji in se brez partnerja počutim čist zgubljeno in ogroženo.
Kar se tiče lastnosti partnerja je fajn, da veš kaj hočeš ampak ni dovolj, jaz sem imela spisek 40 pogojev in mami se mi je sam smejala ampak en teden za tem sem spoznala fanta z vsemi lastnostmi in vizualnimi pogoji itn. ampak evo zdaj po 8 mescih vem, da ni dovolj, nič ni dovolj, če ni sorodna duša. In ja sem prebrala Milivojevića in vse take in drugačne psihološke knjige ampak jest se nism mogla prepričat, da je dovolj, da je vse ok.
Čeprov tale zadnji stavek me pa premakne: partner ne more biti odgovoren za tvojo osebno srečo. In se zlomim ob pomislekih, če sem storila prav, bi mogla ob njemu ugotovit kdo sem? Bi me sprejel? Zakaj se ne bori zame? ah vse to je samo strah in zaradi tega želim nazaj na varno... lažje je otopeti kot se boriti...

Se strinjam, nič ne pomaga, če ni sorodna duša. Ampak tudi sorodne duše imajo napake.
Jaz mislim, da če že prideš v zvezo z nerazčiščenimi pojmi o sami sebi in kasneje ugotoviš, kdo si in temu ustrezno prilagodiš svoje življenje - partner te je spoznal in se zaljubil vate v tvoji prvi varianti. V spoznavanje same sebe je vsaj pri meni vključeno tudi spoznavanje, kakšnega življenjskega partnerja si želim. Pa ne me narobe razumet, ne hodim s seznamom po svetu in odkljukavam
Veliko lažje se je potopiti v mlačno vodo kot pa se spopasti z neznanim. Ampak preveč ljudi živi tako in življenje je prekratko za kaj takega.
Jaz se zdaj učim kako bit sama. Za začetek sem si kupila nekaj kart za Liffe in ker še nikoli nisem bila sama v kinu, me prav zanima, kakšen panic attack bom doživela in kdaj se bom začela počutiti udobno

Katrin to je čudovito, vidiš jaz sem hotela jit gledat Nevarno metodo pa si ne upam jit sama. Se pa spomnim, da sem še v srednji šoli večkrat šla sama v mesto na kavo in na sprehod na grad, moram ponovit, čeprav me kar stisne, ko na to pomislim.
In ja raje imam sorodno dušo z napakami, kot partnerja brez napak, ki ne razume moje duše.
Najbolj me je strah, ker vem koliko nezvestih, nepotrpežljivih in grobih ljudi je tam zunaj in se bojim, da ne bom spoznala tako ljubečega fanta s tistim nekaj več. Ampak saj mora biti kajne?

Evo, punce, tule je že ena prilika.

Summertime, seveda mora biti še kje kakšen tak če bi bili tako redki, bi imeli še nižjo nataliteto... 

Tudi pri meni je podobno. Po 5-ih letih skupaj sem zdaj mesec in pol samska in doživljam podobne občutke kot summertime. On ni bil tisto, nudil mi je varnost, sigurnost, finančno stabilnost, a ne tiste prave partnerske ljubezni. Nekako v sebi čutim, da sem naredila prav, a včasih se zalotim v razmišljanju, da bi se lahko pač s tem sprijaznila in živela neko kvazipartersko razmerje. Ampak potem v naslednjem trenutku pomislim, da raje kot sem nesrečna v zvezi, ker ni tapravih čustev, privlačnosti, rajši sem sama, čeprav me je tega strah....

Joj, to se pa res moraš najprej "osamosvojiti", potem pa iskati (ali še bolje najti) sopotnika. Meni ni problem sama hoditi naokoli ali se usesti na kavo, pa sem vezana. Res da sem po naravi precej individualist, a vseeno se mi zdi, da ni najbolj zdravo tako razmišjanje, da ne bi zmogla sama na kavo v mesto. Ker tudi v vezi prav pride, da kdaj kam greš sam, če drugemu pač ni do tega.


edit: tole je mišljeno seveda kot vzpodbuda, ne kritika.

Joooj...jaz pa sem že toliko časa samska, da me je sram priznat... ne vem več kaj počet sama s sabo...v vsem tem času pa se še vedno nisem najdla No, sicer sta tukaj dve temi, ki se na določenih točkah verjetno stikata, ampak bom kar tu napisala eno misel (že ko bi mogla diplomo pisat pa nimam inspiracije)... Meni se zdi, da je precej nemogoče najt pravega partnerja s katerim bomo bili večno zaljubljeni, kateri bo razumel vsak košček našega sveta, našo sorodno dušo.Vse je le nek slučaj. Dejstvo je, da je to skoraj nemogoče in tako je bilo od vedno. Verjetno se to zgodi 1x na 100000 ljudi. Seveda ne smemo izgubiti upanja. Tako nekoč kot danes ljudje ponavadi ostajajo v zvezah ne zaradi ljubezni, ampak zaradi določenih koristi (pa ne zlonamernih ali nevem kako egoističnih). Nekoč je ženska potrebovala zaščitnika, družina-ljudje je pač na ta način preživela, tudi vera in oblast sta silili v to, da mora obstajat tak tip družine (varen), vse je pač izhajalo iz neke želje po samoohranitvi. Nedvomno je bil nekoč manj možnosti za preživetje, manj izobilja kot ga je danes, zato se ljudje niso toliko ukvarjali z eksistencialističnimi vprašanji na filozofski stopnji kot to počnemo danes, ukvarjali so se bolj s tisto navadno fizično eksistenco. Danes smo pač bolj svobodni v tem pogledu. Vseskozi pa obstaja in je obstajala ta ideja o neki srečni ljubezni, o nekem idealu, ki ga pač nihče ni dosegel. Danes imamo več časa za razmišljat. Ženske lahko delamo in se preživljamo same. Tako včeraj kot tudi danes pa mnogo zvez preživi dolga leta, morda celo do smrti enega od partnerjev zato, ker nedvomno imata oba posameznika koristi od drugega (in s tem ni nič narobe), zato ker se sprejemata (sprejemata tudi slabe lastnosti), morda ker sta oba takšna tipa človeka, da jim enostavno ustreza bolj življenje v dvoje ( tudi če je ljubezen že zdavnaj pokopana). In tudi pri najbolj perfektnih parih po mojem mnenju ni mogoče, da se oba vzajemno popolnoma razumeta in razumeta vsak delček drugega, ampak četudi nečesa ne razumeta, to stvar sprejemata in se s tem toliko ne obremenjujeta in ne analizirata.

No, zdaj ne vem niti kaj sem pravzaprav napisala in se mi ne da it še enkrat skozi. Mogoče je kje kaka neumnost.... verjetno me boste na to opozorile... Sem precej realist... se mi zdi. Pa da bom še malo bolj v temi: Jaz si grem tako na živce, da se vedno tako umikam na tem svetu in da sem tako zadržana... se mi zdi, da vedno izgubim kako priložnost s svojim butastim karakterjem... ali pa mi je všeč napačni in zaseden- hah. Sicer se s tem ne obremenjujem več. Se mi je pa moška rasa zelo zamerila na erasmusu... ko si lahko na prstih ene roke preštel tipe, ki niso varali... sicer ne da so ble ženske kaj dosti boljše