Stara tema, vem. Moja osemletna zveza trenutno razpada, ker je njemu začela tiktakati biološka ura in naenkrat njegovo življenje nima smisla brez otrok, jaz pa o tem niti ne razmišljam. Sploh ne morem ubesediti, kako sem depresivna.
Uf, Meg 
. Ne razmišljaš o tem v smislu "nikoli" ali "ne še"?
Ojoj, MW ... mislim, da je poleg smrti in hude bolezni partnerja to nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi. Ne vem, kaj naj ti rečem ... žal mi je.
Žalostno, res, ampak zame je edina možnost za par, ki se ne strinja glede otrok, to, da gresta narazen.
MegWhite
Hkrati pa imam še vprašanje, verjetno bolj za tiste, ki že imate otroke. Ali je želja po otroku (otrocih) res tako močna/nadprevladujoča, da ''kar naenkrat'' ne vidiš več smisla v zvezi in nadaljnem skupnem življenju, v kolikor pride do nestrinjanja glede tega, ker nekdo otroka hoče, drugi pa ne?
Ker se mi zdi to kar malo grdo, da imaš partnerja ''samo zato'', da ti naredi otroka, če tega noče pa adijo 
.
Mene tudi zanima isto kot meme. Res si ne znam predstavljati te neizmerne želje po otroku.
Meg
Tudi jaz tega ne razumem. Da so eni pripravljeni iti narazen, da dobijo otroka z nekom drugim. 
Pa imam otroka. Ampak, če bi bila totalno proti me ne bi prepričal. Tudi sama se pred leti nisem videla z otroki. Njegov brat je takrat imela dva fanta, ki sta bila 1 leto narazen in sta se ves čas samo ravsala. 
Da te res vse mine, ko dva taka gledaš. Ampak sčasoma me je pa prijelo. Pa ni bilo kakšnega pritiska s strani sorodnikov/prijateljev ali kaj takega. Ker oni me pa res ne bi prepričali, če bi bila proti. Pa imava prijatelje, ene z otroki, ene brez. Sedaj pa si ne predstavljam, da Eme ne bi bilo.
Jaz mislim, da je to tema, ki jo je potrebno obdelati kar zgodaj na začetku zveze, da te potem kaj ne preseneti.
Seveda pa je življenje in ljudje v njem nepredvidljivo in marsikomu se pogled na prokreacijo z leti spremeni. Se mi pa zdi logično, da dva, ki glede tega nista na isti valovni dolžini, ne moreta funkcionirati. Otrok je pač nekaj, kar imaš ali nimaš, commitment je doživljenjski, da sploh ne govorim o tem, da gre za dva popolnoma različna življenjska sloga. Pa ne mislim samo na to, da je treba biti prvih par let neprespan in se ukvarjati z novim živim bitjem, ampak se spremeni tudi krog prijateljev in znancev, verjetno je manj potovanj in osebne svobode ( s tem mislim, da delaš kar hočeš), karierne poti se spremenijo, ravno tako vrednote in cilji. Vsekakor pa je glavno, da je otrok zaželjen, ni hujšega, kot starša (ali starš), ki to nista hotela postati.
Opažam pa, da počasi prihaja do družbenih sprememb na tem področju - poznam kar nekaj moških oz. fantov, ki si otroka želijo bolj goreče kot njihove partnerke, da sploh ne govorim o tem, da ogromno (na oko bi rekla 75%) punc in žensk v rodni dobi, ki jih poznam, otrok sploh nikoli ne želi imeti. Gotovo je za takšno številko "kriv" krog ljudi, ki jih poznam in v povprečju verjetno ni tako, ampak če primerjam te številke s poznanstvi pred desetimi leti, se pravi v času pubertete, gimnazije, prva leta faksa, je pa številka ogromna.
Pred časom si tudi jaz nisem želela otrok (ne zato, ker jih ne bi marala, ampak ker sem bila sama psihično zelo boga in je bil moj pogled na svet in njegovo prihodnost zelo pesimističen in vanj nisem hotela pripeljati še enega bitja), sedaj pa se malo ogrevam za idejo, čeprav imam še vedno nekatere pomisleke (bolj filozofske narave in ne za v to temo). Res pa je, da sem si svojo (daljno) prihodnost vedno predstavljala s potomci, morda me tudi zato počasi bolj mika.
Zdi se mi, da tudi ni prav tako hitro obsojati ( v tem primeru partnerja). Morda ta mišljenjski preskok ni bil tako hiter, kot se zdi MW, ampak se že dalj časa oblikuje, morda je partner že prej nakazoval, da si želi družino pa ona tega ni prepoznala, ker sama nima istih nagnjenj. V vsakem primeru mislim, da je nagon oz. želja po širjenju genov izredno močna (če je prisotna) in je ne moreš preprosto ignorirati ali nadomestiti s čim drugim. Najverjetneje tudi njemu ni lahko, saj bo tudi on ostal brez boljše polovice (s katero si želi imeti otroka) + iskati bo/bi moral novo partnerko s katero bi potem formirala družino. Skratka, mislim, da ni tako preprosto in "plehko" kot so zgoraj nekatere poenostavljeno zapisale in verjetno se za tak drastičen "ultimat" ne odločiš kar tako, ampak ker nek del tebe to zahteva .
Torej, dokler ne poznamo ozadja, je težko govoriti.
Ali je želja po otroku (otrocih) res tako močna/nadprevladujoča, da ''kar naenkrat'' ne vidiš več smisla v zvezi in nadaljnem skupnem življenju, v kolikor pride do nestrinjanja glede tega, ker nekdo otroka hoče, drugi pa ne?
Po moje, da ja, ker ko si enkrat zaželiš, potem hočeš to željo tudi uresničiti. Lahko se prilagodiš do te mere, da nekaj časa še počakaš ali imaš samo enega in ne dveh, ampak če pride tu do nestrinjanja, bo en partner v taki vezi vedno nesrečen.
Mi je pa čudno to, da se človeku ta želja pojavi po toliko letih, ko prej niti slučajno ni pomislil na to. Jaz sem vedela, da hočem imeti enkrat v prihodnosti otroke, fant je tudi vedno govoril, da si jih želi, nisva pa nikoli postavljala časovnih okvirov, kdaj jih bova imela. In ta ideja je zorela več kot desetletje, preden sva se res odločila za otroka, pa še tu je bilo treba sklepati kompromise, ker bi ga fant imel že dve leti pred mano, jaz pa še nisem bila pripravljena.
Partnerja morata imeti vsaj podobne želje, ker drugače prej ali slej pride do razhoda. Težko je pa v primeru, da oseba čez čas čisto spremeni svoj pogled na svet in si kar naenkrat želi drugo. V tem primeru res ne vidim rešitve. Najhuje je to, da podležeš partnerju in da imaš otroka samo zato, da obdržiš zvezo. Vidim polno parov z majhnimi otroki, kjer je moški klonil pod pritiskom, ampak ti pari večinoma niso srečni in ponavadi najbolj nasrkajo prav otroci.
Pred časom si tudi jaz nisem želela otrok (ne zato, ker jih ne bi marala, ampak ker sem bila sama psihično zelo boga in je bil moj pogled na svet in njegovo prihodnost zelo pesimističen in vanj nisem hotela pripeljati še enega bitja), sedaj pa se malo ogrevam za idejo, čeprav imam še vedno nekatere pomisleke (bolj filozofske narave in ne za v to temo). Res pa je, da sem si svojo (daljno) prihodnost vedno predstavljala s potomci, morda me tudi zato počasi bolj mika.
Zdi se mi, da tudi ni prav tako hitro obsojati ( v tem primeru partnerja). Morda ta mišljenjski preskok ni bil tako hiter, kot se zdi MW, ampak se že dalj časa oblikuje, morda je partner že prej nakazoval, da si želi družino pa ona tega ni prepoznala, ker sama nima istih nagnjenj. V vsakem primeru mislim, da je nagon oz. želja po širjenju genov izredno močna (če je prisotna) in je ne moreš preprosto ignorirati ali nadomestiti s čim drugim. Najverjetneje tudi njemu ni lahko, saj bo tudi on ostal brez boljše polovice (s katero si želi imeti otroka) + iskati bo/bi moral novo partnerko s katero bi potem formirala družino. Skratka, mislim, da ni tako preprosto in "plehko" kot so zgoraj nekatere poenostavljeno zapisale in verjetno se za tak drastičen "ultimat" ne odločiš kar tako, ampak ker nek del tebe to zahteva .
Torej, dokler ne poznamo ozadja, je težko govoriti.
Se ne bi mogla bolj strinjati.
V prvem odstavku najdem tudi sebe ... še nekaj let nazaj sem bila dokaj trdno prepričana, da ne bom imela otrok. Zaradi podobnih pogledov, dvomov in vprašanj. Danes tej ideji nisem več tako nenaklonjena. Ne vem pa še, kdaj.
Lahko pa povsem razumem ljudi (moške in ženske), ki si resnično in močno želijo otroka (tukaj ne mislim tisih, ki tu pa tam zamislijo, mogoče pa bi imel/a ali pa so bolj ali manj ravnodušni glede tega). Mislim, da ne gre za navadno željo, v smislu "nakupa nove stvari" (karikiram), ampak je to močnejše od tebe. Ne glede na to, koliko imam rada svojega partnerja, če bi si on močno želel otroka, jaz pa ga sploh ne bi želela imeti, vsekakor ne bi želela, da me v to sili ... kot seveda ne bi pričakovala (niti želela) od njega, da željo potlači in ostane z mano. Tukaj ne gre za kompormis. Mogoče zdaj to željo požre, pri 50ih pa mu zopet na pamet pade ali pa ti celo ves čas očita. Pa tudi, če mi ne bi očital ali me silil ... že samo dejstvo, da vem, kako zelo si želi otroka, jaz pa se mu v tej želji ne morem pridružiti, bi bil zame razlog dovolj, da takšne zveze ne nadaljujem.
Mislim, da na to dilemo ne moremo ravno gledati z vidika, ki ga je omenila meme, da imaš partnerja "samo zato, da ti naredi otroka, če ne pa adijo". Potem bi ga lahko imel s komerkoli. Toliko, kot je MegWhite razočarana/šokirana nad nenadno željo partnerja, toliko je verjetno tudi on "razočaran", da si ona ne želi in ne predstavlja otrok z njim. Mislim, da sta pri razpadu zvez zaradi takšnih razlogov žalostna in prizadeta oba.
Meni se vseeno zdi čudno, da se je nekdo pripravljen odpovedati zvezi in partnerju po 8 letih (primer MW). Jaz sem predpostavljala, da je za njuno oddaljevanje v zvezi in njeno razpadanje krivo samo in zgolj dejstvo, da on želi otroka, ona pa ne. Nekaj povsem drugega pa je, če so v zvezi še drugi problemi.
In da je nekdo po 8 letih 'srečne' zveze vse to pripravljen žrtvovat za nekaj, kar sploh še ne obstaja in niti ni 100% zagotovila, da bi otroka lahko skupaj tudi dejansko spočela (če pogledamo še iz biološkega vidika), se mi zdi pač grdo in pomeni, da si on partnerko išče predvsem zato, da bi z njo imel otroka, ne pa zaradi partnerke same
(pa nobenega ne poznam osebno, ta primer sem samo tako navedla).
In da se je po taki dolgi zvezi pripravljen spustit v iskanje nove zveze in partnerke ''samo'' zato, ker ona ne želi imeti otrok je meni pač čudno in zato sem spraševala, če se potem hormoni/nagoni/želje res tako ojačajo, da si pripravljen zamenjati tudi osebo, s katero si sicer nameraval biti skupaj za zmeraj za nekaj, česar sploh še ni.
Želja po razmnoževanju, reprodukciji je nekaj normalnega, zapisano v genih, brez tega nas ni. Zato je normalno, da kadar si v tem nista na istem- da se zveza ohladi. Ni hujšega od starša, ki to ne želi biti in obratno, nekdo ki si goreče želi otrok, partner pa sploh ne...Oba nesrečna.
Ljudje s časom spreminjamo mnenja in dozorevamo. Meni je razumljivo, da si je zaželel otrok, čeravno si jih prej morda še ni želel tako goreče. Zdaj pa tik-tak ura. A naj postane foter pri 40? Že pri ženskah so nosečnosti po 30 dost rizične.
Jaz mislim, da je to tema, ki jo je potrebno obdelati kar zgodaj na začetku zveze, da te potem kaj ne preseneti.
Podpis.
Jaz si ne predstavljam, da se o tako pomembni zadevi ne bi pogovorila s partnerjem že bolj od začetka (ne mislim zdaj na prvem zmenku, ampak po kakem letu, ko vidiš, da zveza raste itd.). No, jaz sem vsekakor mojemu rekla že dokaj na začetku (sploh ker nisem bila več mlada frajla), da si enkrat želim otroke in da si ne predstavljam biti z nekom v zvezi, ki si jih ne želi. No, menda je sicer hecno izpadlo (začel se mi je smejati), si je pa vedno tudi on želel imeti otroke. Ampak, če si jih ne bi, bi verjetno takrat šla narazen. Kasneje sva se edino pogovarjala, kaj če otrok ne bi mogla imeti - pa sva se odločila, da bi nama že bilo tako namenjeno in da bi, ko bi v tem primeru izkoristila vse zdravstvene možnosti, pač ali bila sama ali kakšnega posvojila. Ampak verjetno bi bila sama in bi si najino življenjsko pot začrtala čisto drugače (veliko bi potovala npr.).
Še moj pogled bom dodala. Prvo, naj omenim da je moja prejšnja zveza razpadla tudi zato ker si jz otrok nisem želela (niti v tem času, niti s tem partnerjem). Iskreno nisem prepričana ali si ji bom kdaj želela in jih imela. Bivši partner mi nikoli direktno ni povedal, da sva se zato razšla, ampak sem to enostavno čutila. Nisva bila za skupaj. Ne bi pisala osebnih stvari in podrobnosti, samo naj omenim da je njegov življenjski cilj bil imeti otroka, vsaj dva in da se je v skladu s tem obnašal.
1 leto po najinem razhidu je že druga bila noseča z njim, pomoje je pobral prvo, ki je šla mimo in ji naredil otroka. Upam, da je sedaj srečen, kajti zase vem da uživam in ne bi ničesar spremenila, ko pogledam za nazaj. Res je da sva imela kar nekaj tudi drugih težav, ampak "projekt" otrok je naju še dodatno oddaljeval. Ko sva se spoznala je on izrazil željo imeti otroka čez 2 leti, kar je meni bilo prehitro, potem je rekel čez 3 leta. Težko sodi ali mu je bilo pomembno s kom ima otroka ali ne.
Ja, različne želje glede načrtovanja družine definitivno lahko pomagajo k razpadu zveze. Če pa je to glavni razlog za razpad zveze, potem boljše da je razpadla.
Nič se ne sekirat, da bo moški, ki se razide s partnerko katera ne želi otrok, moral iskat novo. Hitro to oni najdejo in opravijo, ni to njim nek problem.
Za avtorico teme - poskusita se pogovorit in sklenit nek kompromis. Dobro vpršanje je ali si boš kdaj želela otroke? Ali si jih želiš z njim?
tudi jaz si ne želim otrok, s partnerjem sva skupaj že 8 let od mojega 17.leta, sem pa mu tudi že takrat jasno dala vedet da si jih ne želim, da pač nimam tistega materinskega filinga in pa seveda nevzgojeni otroci nič ne pripomorejo k temu da bi jih želela imet...
partner je od mene starejši 15 let in ja, bi imel sicer , mu pa ni to prioriteta in mu jaz pomenim več kot pa to da bi imel otroke...mogoče je sicer na začetku mislil, da si bom verjetno premislila, ker sem bila res mlada, ampak vedno bolj vidi, da jih vedno manj prenesem, tako da težko da bo kdaj prišlo do te želje...vem pa , da mi tega ne zameri in tudi pozna moje vzroke ki so privedli do tega, res pa je da jaz včasih vseeno dobim na nek način slabo vest, po drugi strani si pa mislim, saj je moje telo in imam pravico z njim delat kaj meni paše in tudi slučajno ne bi imela otroka zaradi nekoga drugega...že tako mi grejo na živce pritiski okolice, staršev itd...
v glavnem, če si eden tako zelo želi otroke, da si brez njih ne predstavlja življenja, drugi pa tega nikakor noče, je vsekakor bolje it narazen, ker bi v vsakem primeru slej ko prej prišlo do jeze, razočaranja, zamere...glede na to, da so otroci vsepovsod okrog nas, bi se vedno grdo pogledala ko bi jih videla..to pa res ne pelje nikamor...
Tanja je komentiral/a novico Bi morali v šolah prepovedati nezdravo prehrano?.
Tanja je všečkal/a forumski zapis Moje nove pridobitve (dekorativna kozmetika) - 6. del.
