Jaz mislim, da je to tema, ki jo je potrebno obdelati kar zgodaj na začetku zveze, da te potem kaj ne preseneti.
Seveda pa je življenje in ljudje v njem nepredvidljivo in marsikomu se pogled na prokreacijo z leti spremeni. Se mi pa zdi logično, da dva, ki glede tega nista na isti valovni dolžini, ne moreta funkcionirati. Otrok je pač nekaj, kar imaš ali nimaš, commitment je doživljenjski, da sploh ne govorim o tem, da gre za dva popolnoma različna življenjska sloga. Pa ne mislim samo na to, da je treba biti prvih par let neprespan in se ukvarjati z novim živim bitjem, ampak se spremeni tudi krog prijateljev in znancev, verjetno je manj potovanj in osebne svobode ( s tem mislim, da delaš kar hočeš), karierne poti se spremenijo, ravno tako vrednote in cilji. Vsekakor pa je glavno, da je otrok zaželjen, ni hujšega, kot starša (ali starš), ki to nista hotela postati.
Opažam pa, da počasi prihaja do družbenih sprememb na tem področju - poznam kar nekaj moških oz. fantov, ki si otroka želijo bolj goreče kot njihove partnerke, da sploh ne govorim o tem, da ogromno (na oko bi rekla 75%) punc in žensk v rodni dobi, ki jih poznam, otrok sploh nikoli ne želi imeti. Gotovo je za takšno številko "kriv" krog ljudi, ki jih poznam in v povprečju verjetno ni tako, ampak če primerjam te številke s poznanstvi pred desetimi leti, se pravi v času pubertete, gimnazije, prva leta faksa, je pa številka ogromna.
Pred časom si tudi jaz nisem želela otrok (ne zato, ker jih ne bi marala, ampak ker sem bila sama psihično zelo boga in je bil moj pogled na svet in njegovo prihodnost zelo pesimističen in vanj nisem hotela pripeljati še enega bitja), sedaj pa se malo ogrevam za idejo, čeprav imam še vedno nekatere pomisleke (bolj filozofske narave in ne za v to temo). Res pa je, da sem si svojo (daljno) prihodnost vedno predstavljala s potomci, morda me tudi zato počasi bolj mika.
Zdi se mi, da tudi ni prav tako hitro obsojati ( v tem primeru partnerja). Morda ta mišljenjski preskok ni bil tako hiter, kot se zdi MW, ampak se že dalj časa oblikuje, morda je partner že prej nakazoval, da si želi družino pa ona tega ni prepoznala, ker sama nima istih nagnjenj. V vsakem primeru mislim, da je nagon oz. želja po širjenju genov izredno močna (če je prisotna) in je ne moreš preprosto ignorirati ali nadomestiti s čim drugim. Najverjetneje tudi njemu ni lahko, saj bo tudi on ostal brez boljše polovice (s katero si želi imeti otroka) + iskati bo/bi moral novo partnerko s katero bi potem formirala družino. Skratka, mislim, da ni tako preprosto in "plehko" kot so zgoraj nekatere poenostavljeno zapisale in verjetno se za tak drastičen "ultimat" ne odločiš kar tako, ampak ker nek del tebe to zahteva .
Torej, dokler ne poznamo ozadja, je težko govoriti.