Razpad zveze, ker le eden od partnerjev želi otroke

Se čist strinjam, da je najboljše čimprej razčistiti. Ampak kot pravim, tudi, če ti nekdo reče za 100%, da noče imeti otrok, potem mu pa po možnosti začne tiktakati biološka ura, prijatelji imajo otroke itd... si pa premisli. Tudi take stvari se dogajajo in to zna biti problematično.

Je pa jasno, da ne bi šla gradit neke zveze, kjer se že pri osnovnih stvareh takoj ne strinjaš. 

Moj fant otrok ne more imeti (oz. so za to res, res, res minimalne možnosti) in to mi je takoj tudi povedal (še preden sva začela zvezo). Sama sem npr. vedno razmišljala o otrocih, ampak ko bodo za to pogoji - ko bom na svojem pa ko bodo finance koliko-toliko poštimane, trenutno je do obojega še daleč.

Se pa po drugi strani zavedam, da on otrok ne more imeti, ampak ne razmišljam in si tudi ne predstavljam, da bi ga zaradi tega pustila.

Bubica, meni se zdi to nekaj čisto drugega. Če želita imeti otroke, še vedno obstajajo druge poti.  Jaz v takšnem primeru (verjetno) tudi ne bi pustila partnerja. 

Ja, vem, da je drugo. Ampak bi tudi lahko prišlo do razpada zveze, če bi si jaz želela biološkega otroka. Za druge opcije pa vem in sem odprta za njih. Seveda pa še ne razmišljava o tem.

Se pa strinjam, da je preveliko razhajanje, če si otroka želi samo eden od partnerjev in ne vidim drugega izhoda kot razpad zveze.

Mislim da je darovana celica odločitev posameznika, sama se ne bi spuščala v to, niti za darovano jajčece, niti za darovano spermo. Takrat bi raje posvojila otroka, če bi si ga seveda zelo želela.

Bubica, tudi če so možnosti, da ima moški otroka, minimalne, se vseeno z medicino da marsikaj narediti. Dovolj je samo en zdrav spermij  Tudi jaz bi še vedno imela istega partnerja, če ne bi mogel imeti otrok, saj nisva bila nikoli skupaj zaradi tega. 

Vermilion, se strinjam, da se želje posameznikov z leti spreminjajo, samo mislim, da večina ljudi pri 25-ih že ve, ali namerava nekoč v življenju imeti otroke. Midva sva vedno govorila, da bova imela otroke, čeprav sva to vsako leto odlašala. Šele po 11 letih razmerja sva začela delati na otroku, čeprav bi ga on imel že prej, ampak jaz nisem bila za. 

Jaz se opravičujem, ker sem kar izginila po svojem prvem postu o tem, kako se moja zveza končuje zaradi tega, ker si on želi otroke in jaz ne. Vmes sem šla skozi najtežje obdobje v svojem življenju in nekaj časa mislila, da sploh ne bom preživela. Še zdaj rahlo dvomim na trenutke. Skratka, medtem sem si že premislila in začela razmišljati o otrocih, ker zanj in za ljubezen bi naredila vse, čeprav sem se materinstva in vsega, kar je s tem povezano, vedno bala. Jaz se na splošno bojim marsičesa, zaradi čisto razumljivih razlogov iz mojega otroštva, ampak to na koncu vseeno naredim. V mojem primeru pa se je izkazalo, da problem še zdaleč ni tako transparenten in nazadnje sem po naključju ugotovila, da me človek že dolgo vara (od 6 mesecev do enega leta) z neko sodelavko in mi vsak dan laže o vsem. To spoznanje me je skoraj uničilo, ker sva imela od samega začetka zelo iskren odnos, ki je temeljil na zaupanju in zdravi komunikaciji. On je bil do mene do konca ljubeč in povsem normalen ter govoril o najini prihodnosti, medtem pa študiral, kako bi se me čim lažje znebil. Zdaj je on v srečni zvezi z dvakratno ločenko, ki mu bo verjetno v kratkem povila biološkega otroka, ki mu bo dal večjo veljavo v družbi in v očeh njegove družine, jaz pa sem izgubila vse in sem pri svojih zrelih letih spet pri mami.

Joj, MW. Zelo sočustvujem s tabo in zelo te razumem ... saj veš.

Drži se.

Meg drži se. 

Sama sreča, da nisi zanosila z njim. Jao, kakšna baraba.