Poroka da/ne?

Tudi jaz bi rada imela poroko, čisto tako zase in zaradi svojega boljšega počutja
nikoli se nebi cerkveno poročila (kar zna biti problematično. še posebej pri trenutnem fantu, kjer so doma vsi zelo verni, njemu pa se zdi to nekaj 'normalnega' in običajnega v smislu, tako pač je).
Sama si nekako želim poroke v krogu najbližjih (starši, sorodniki s katerimi se veliko vidimo in najboljši prijatelji), nek lep obred zunaj, potem pa večerja in žur do jutra
tak ''crazy'' plan je pa izlet v Las Vegas in poroka tam v kapelici pred ''Elvisom'' 8D

Tole v zvezi s porokami gre meni že pošteno na živce! Pred dvema letoma sem na poroki ujela šopek, letos grem na dve poroki,... Saj nimam nič proti temu, da se ljudje poročajo, pa tudi sama sem se vedno želela poročiti. Problem je v tem, da vedno hodim po porokah, nikoli pa nisem jaz nevesta. In me vsi, posebej v fantovem sorodstvu gnjavijo, kdaj ga bom prepričala, da me pelje pred oltar, pa kdaj imava otroke načrtovane, da bo treba malo pohitet,...V glavnem, so mi tak odpor naredili do poroke! Sploh pa smo si s fantovim sorodstvom zelo različni, mislim, da dovolj pove, da sva skupaj že 8 let, tudi živima že nekaj let skupaj, najimi starši pa se ne poznajo.
Tako da po eni strani se želim poročiti, ampak tako, kot meni paše. V ožjem krogu, brez velikega pompa, mirno. Ne pa s popivanjem od jutra do naslednjega jutra.
Fant pa se seveda želi poročiti in je ob takšnih namigovanjih s strani sorodnikov ponavadi precej žalosten, ker si kakorkoli gledano tega ne moreva privoščiti, pa tudi na živce mu gre, da se stalno vtikujejo v naju. Ne bi pa pospeševala poroke zaradi nosečnosti, to gotovo ne! Če se poročim, prav, če pa ne, pa mi to tudi ne predstavlja neke prelomnice v življenju in mislim, da imam lahko dobro zvezo tudi brez poroke.

Greti, točno vem kako se počutiš. Nama s fantom so pred nekaj leti vsi, od prijateljev do sorodnikov, začeli blazno najedati s poroko, v bistvu je bilo zelo malo direktnih vprašanj ampak so vseskozi padale neke opazke. Mir so dali šele, ko je meni nekajkrat pošteno počil film :D  in od takrat naprej je popolno vladalo zatišje, nihče si niti pisniti ni upal :D. Sama sem bila sicer vedno precej nevtralna do poroke- nisem je jemala kot nekaj nujnega, niti nisem bila a priori proti, tudi moj je bil istega stališča. Vseeno sem bila pa zelo vesela in presenečena, ko me je moj fant pred nekaj meseci vprašal, če bi se poročila z njim :). Poročiva se poleti, poroka bo vse prej kot tradicionalna, povabljenih bo zelo malo oz. samo bližnji prijatelji in sorodniki. Glede tega se oba strinjava, da če bi imela tradicionalni "ohcet" bi se nama verjetno zrolalo okoli enajstih doplodne. Noben pa tudi nima kakšnih nerealnih pričakovanj, da bo poroka karkoli spremenila, poročava se zato, da "zacementirava" kar imava in uspešno delava zadnjih pet let.