brez bele oblekice in šopka 
to bi mi bilo še najbolj pisano na kožo, ker me namreč odbija vsa tista ceremonija in sorodniki okrog poroke 
Poroka se mi zdi ena preveč nakičena stvar... Sploh pa z vsem tem ločevanjem izgublja svoj smiselj... Kako lahko nekomu potrdiš da ga boš ljubil do konca lajfa? Saj nobena ljubezen ne traja večno... 
To je res neumnost, se strinjam.
Meni poroka daje en podzavesten občutek predanosti in odgovornosti ter neke trdnosti veze, (kar je seveda naivno, če o tem resno razmišljaš, zato sem poudarila, da gre za podzavesten občutek). Menda se vsak drug par loči, pa najbrž bi bilo bolje, da bi se tudi polovica, tistih, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov ostanejo skupaj ... Kakorkoli, sama se ne bi poročila kar z vsakim, s katerim sem bila v zvezi (ko sem se pri bivših spraševala, če se vidim z njimi čez 10 let, mi je včasih kar slabo postalo ;)) Nisem pa nikoli sanjala o kakšni filmski poroki, zato je bila najina tudi temu primerna.
Za neko srednjo varianto nisem 
.
- so druge stvari bolj pomembne.
Vseeno pa dopuščam 1% možnosti, da do tega pride, vendar definitivno ne cerkveno. Nočem niti tega, da bi bili starši vpleteni v to. Verjetno sem ena redkih, ki se jim zdi poroka pravi turn off, prevzem moževega priimka pa že skoraj ponižanje. Ni kaj, moram priznat, da sem res en čuden primerek.
sva že dve
