Z nordijsko hojo sem se začela ukvarjati zaradi razvlečenih in oslabljenih trebušnih mišic po porodu. Viseč trebuh sem razumela kot poporodni špeh in si po dveh mesecih teka nakopala hude bolečine v kolenih, prvič v življenju! Prej sem tekla več kot desetletje in bilo je prav šokantno.
O nordijski hoji pred tem nisem imela lepega mnenja, prepričana sem bila, da je to marketinška potegavščina in da ni razlike med pohodniškim palčkanjem in nordijsko hojo. Kot najprimernejšo tehniko za delo s stabilizatorji trupa in globoko trebušno mišico in tako dalje mi jo je toplo priporočil fizioterapevt, ki mi je rešil kolena. Poiskala sem si trenerko, ker se mi je zdelo škoda tratiti moj čas in kolena z mahanjem v prazno. Toliko izkušenj s športom že imam, da se mi zdi znanje dobrega trenerja vredno denarja.
Izkušnja: zelo pozitivna, verjetno tudi zaradi izkušene trenerke. Žal za nordijsko hojo potrebujemo primeren teren, vsaj makadamsko pot, še bolje gozdne poti, da se lahko zares odrineš s palicami. Meni pomaga pri pobiranju te materinske globoke trebušne mišice (mame, face it, če je ne boste pobrale same, je ne bo nihče drug za vas), vedno bolj pogosto je na dobrem starem mestu
in pri izboljšanju drže, lepo se pozna na mišicah hrbta, ramen, rok. In kolena so vedno bolj pripravljena za začetek tekanja!
