(Ne)sprejemljivost otroškega joka v družbi?

kot starš opažam, da imajo ljudje zelo nizko toleranco za jok dojenčkov in otrok. tudi ko se pogovarjam z drugimi starši, imam občutek, da nas jo groza tega, da (bi) otrok joka(l) v javnosti, pa ne toliko zaradi otroka ali sebe, ampak zaradi reakcij drugih ljudi. morda se zdi, da gre za paranojo, ampak ni tako. dejstvo je, da sem že večkrat pokasirala najmanj začudene poglede, včasih pa celo pripombo ali dve na račun tega, da je sin pač malo pojokal in je to nekoga zmotilo. da ne bo pomote: seveda je moteče, če otrok tuli v nedogled in to celo v situaciji, kjer je potreben mir ali tišina. ampak če pa hodiš po cesti/plaži ali se zunaj usedeš nekam na kavico ali na kosilo, potem se včasih pač zgodi, da bo otrok tudi malo zastokal, pojokcal, ... priznam, da sem se že od sinovega rojstva (pred kakšnim letom še bolj kot zdaj) najbolj bala ravno tega, da bi namreč npr. v mestu začel jokati in bi prišlo do "družbeno" nesprejemljive situacije. zdaj sem že malo bolj imuna na to ;), tako da so me celo očitajoči pogledi mimoidočih nehali motiti oz. jih načrtno ignoriram.
dojenčki in otroci včasih pač jokajo in ker jih ne moreš vključiti ali izključiti s pritiskom na gumb, se, žal, to zgodi tudi v javnosti. najmanj, kar starši takrat rabimo, so "dobronamerne" pripombe ali nasveti mimoidočih v stilu "morda je pa lačen?", "ja kaj pa je narobe fantek?" itd. nekajkrat sem doživela že tako nezaslišano vmešavanje, da me je prav pogrelo.
razlogov za otroški jok je veliko in če doživimo, da vidimo dojenčka jokati, zraven pa so njegovi starši, potem smo lahko prepričani, da oni svojega otroka najbolje poznajo in da bodo/bi tudi ustrezno ukrepali, če bi otroku v tistem trenutku res kaj življenjskega manjkalo. lahko, da je otrok naveličan, utrujen, ali pa pač samo komunicira z jokom, ker drugače (še) ne zna. ko je otrok malo starejši, gre lahko tudi za trmo in izsiljevanje, in menim, da so starši tisti, ki prvi vzgajajo svojega otroka. naj se naključnemu opazovalcu zdi še tako velika krivica, da otrok joka in nečesa ne dobi (igrače v trgovini npr.), so starši pač presodili, da mu tega v tistem trenutku ne bodo dali in je to del njihove vzgoje.
tudi v pogovoru z neko starejšo gospo mi je ona rekla, da opaža, da je dandanašnji otroški jok dosti manj sprejemljiv, kot je bil včasih in da ima včasih občutek, da ljudje tega enostavno sploh ne prenesejo.

da ne bo pomote: ne govorim o skrajnih primerih zanemarjanja otrok s strani staršev (npr. puščanje v avtu na vročini ipd.). govorim o normalnih starših z normalnimi otroki v normalnih situacijah.

zanima me vaše mnenje, izkušnje, opažanja, še posebej tistih, ki že imate otroke (ko ga sama še nisem imela, sem imela namreč tudi jaz marsikatero teorijo ;)). kako vi odreagirate na otroški jok? vam gre na živce vmešavanje tujih ljudi? ali takoj, ko vaš dojenček/otrok zajoka, tečete domov ali v avto, da ga ja ne bi nihče slišal, vas pa obtožil, da ste "slaba mati"?

Iskreno povedano, je meni še vedno vsaj malo nerodno in zdi se mi, da naju potem kakšne ženske, sploh razne prodajalke prek študentskega servisa, gledajo kot kakšna teleta .... Ampak če dobro pomislim, gre otroški jok, vsaj kratkotrajen, na živce samo tistim osebam, ki so zagrenjene in ki niso zadovoljne same s sabo. Kdor je srečen, pač otroški jok dojema tako kot pooblačitev vremena oz. druge naravne pojave, kot nekaj samoumevnega.

Opažam pa na sebi, da dokler sama nisem imela otroka, da sem tudi jaz pogledala v tisto smer trgovine, kjer je rjovel otrok. Sedaj se zmeraj zadržim, gledam proč oz. se ukvarjam s svojim malčkom, kot da ni nič. Baje je neko pravilo v bontonu, da se prava dama ne sme uzreti v tisto smer, kjer se nekomu razbije krožnik v restavraciji. Neke podobnosti v bontonu so pač tudi z otroškim jokom.

Sama svojega nikoli ne odnesem ven, niti ga ne nadiram, v bistvu ga probam zamotiti, ga kaj ta tretjega vprašam, pa potem se, ko nakupiva ostale stvari,  vendarle malo hitreje spakirava iz trgovine. Res pa je, da se sedanje čase na veliko izogibava trgovinam z igračam, ker pač ne razume, da ne more vsega imeti. Ja, pa tudi sicer se vse manj obremenjujem s tem, ker vem, da se to dogaja vsem mamicam.

Malina, koliko pa je tvoj star? Spomnim se sicer, da si najpisala kvalitetne članke o nosečnosti, pa o dojenju, tako da se mi zdi, da ima par mesecev manj kot moj, ki ima dve leti in 2 tedna.

O ja, jaz sem (žal) ena izmed tistih, ki rata vsa živčna, če njej otrok joka kje v javnosti. Pa to prav zaradi pogledov, ki jih dobivaš. Ampak kaj pa naj, ostanem z otrokom vedno doma, med 4 stenami? Naš je star šele 3 mesece, tako da itak ne moreš kaj vplivat na to koliko in kdaj joka. Ok, vem kdaj je lačen, večinoma pa joka kadar noče zaspat in takrat mu skušava pomagat na vse možne načine ampak dostikrat enostavno ne gre.
Poskušam pa postat imuna na to in se ne ozirat na druge, če pa vidim starše s takimi težavami pa jim kvečjemu namenim pogled v smislu 'o ja, vemo kako to izgleda', nikoli pa ne obtožujoče.

Ojoj Jaz na splošno ne prenašam dretja in glasnih zvokov (postanem prav živčna). V ta rang spada tudi otroški jok, dobesedno skremžim se, je pa res da me moti zvok, ne sam otrok ali njegovi starši, niti si ne mislim, da starši ne poskrbijo oz. karkoli slabega o njih, niti SLUČAJNO pa se ne vmešavam, sprašujem in delim "nasvete". Če je otrok denimo utrujen, sitkan kakorkoli in se ne ustavi kar tako, kljub prigovarjanju in zabavanju staršev, se pač umaknem - saj smatram da je moj problem, če me moti, sploh če vidim, da se starša s tem ukvarjata, trudita in poskušata tako ali drugače rešiti situacijo.

Me pa zelo moti, ko starša ignorirata tulečega otroka in traja in traja, da se vse skupaj umiri. Verjamem, da je včasih tudi to del vzgoje (otroci znajo izkoristiti to slabost staršev - denimo, če bi se preveč sekirale za to kako izpade vse skupaj v javnosti, bi to otrok hitro pogruntal in morda to izkoristil za izsiljevanje - been there, seen that). Ampak se mi preprosto ne zdi prav, če je že "ignore" del vzgoje, se recimo otroka odpelje malo na stran in počaka, da se pomiri.

Se kar strinjam s Tiko. Mene tudi motijo glasni zvoki, glasba, otroci, živali ... tečna stara babura 

Prav danes sem poslušala enega otroka v nakupovalnem središču (star kaka 4 ali 5 let), ki se je drl kot, da ga bo pravkar konec, mama ga je en čas držala za roko in z njim hodila pol ga je pa pustila in mu rekla kao adijo in odšla pred njega, to itak ni nič zaleglo ampak se je mali drl kar naprej. Ne zanima me razlog (verjetno kaj ni bilo po njegovem) ampak, če želiš otroka naučiti lekcije z ignorom, to verjetno ne delaš v polnem šoping centru ampak ga vsaj pelješ ven al pa kaj, glede na to da se dere že 10 minut.
Za take izpade otrok, ponavadi v nakupovalnih centrih, pa v celoti krivim starše, saj otroci niso za v trgovine in jim je tam dolgcajt, nimajo si kaj začeti, pol pa kar hitro postanejo tečni, starši pa zaradi tega živčni in potem je to začaran krog. Vem, da je včasih pač treba iti kaj kupit ampak vse bolj opažam, da starši vozijo otroke po trgovniah namesto v park ipd.
Jok dojenčkov me načeloma ne moti, ker to ni isti način joka, pa tudi ne jok večjega otroka, ko naprimer pade ali kaj podobnega, moti me pa FUL ipika in bi včasih kateremu od staršev, kar focn stisnila (ker otroku pač ne smeš).
Nikoli pa ne delim nasvetov ali karkoli govorim staršem otrok, še ko moram zaviti z očmi se obrnem proč.

Tudi jaz se strinjam s Tikko. Večkrat sem že doživela, da je otrok v kakšni trgovini konkretno ponorel, se drl kot žival in se celo metal po tleh (!!!) starši pa so ga gladko ignorirali. Mislim, what the hell? Pelji ga stran, da se pomiri, sicer pa če bi bil primerno vzgojen, do tega niti prišlo ne bi, v to sem trdno prepričana. Vzgoja se vrši doma, ne v trgovskih centrih, nismo mi dolžni prenašat pretiranih izpadov in kričanja. Če je otrok totalno podivjan, potem pač ni za v javnost oz. za na mesta, kjer je zelo veliko ljudi na kupu. Drugo je, če zajoka dojenček, kar se zgodi mimo grede in čisto zares ne zasluži obsojanja. Sicer pa imam jaz tudi o tem tako mnenje, da čisto mali dojenčki niso za v trgovske centre in podobno. Vsaj ne na način, da si notri dve uri in z njim oblaufaš vse trgovine + eno uro čvekaš na kavi.

Na živce mi gre, ker nekateri starši svoje male otroke res vlačijo povsod (Pivo&Cvetje???) in so otroci seveda potem utrujeni, odreni, razdraženi in posledično neznosni za poslušat. Takemu staršu bi gladko stisnila šamar, ker je očitno primitiven in nesposoben.

Mislim tudi, da se hitro prepozna za kakšno vrsto joka gre. Je to normalen jok, ker je otrok morda malo utrujen, mu kaj ne paše, ga je kaj zmotilo, itd. Tak jok se mi zdi, da se da utolažit v nekem normalnem času. Drugo je, ko otrok zverinsko kriči, kot bi ga dajali iz kože in s tem na vsak način skuša pritegnit pozornost oz. dosečt dvoje. Prvi scenarij se mi ne zdi niti malo sporen, drugi pa zelo. Tako kot ne boš v večjo gručo ljudi pripeljal nevzgojenega in podivjanega psa, tako tudi podivjan otrok ne spada v tak prostor, ker ne moreš pričakovat, da ga bo tam metalo ko zmešanega, ostali pa se bodo delali, kot da je vse OK. Pa nočem zdej rečt, da je pes in otrok enako, samo dala sem mimo grede eno primerjavo, upam da nihče ne zameri in razume mojo poanto.

Raznih nasvetov in glasnih komentarjev pa nikoli nisem delila, se mi zdi neprimerno, pa tudi tuji otroci me povečini ne zanimajo/pritegnejo in se z njimi ne ukvarjam.

Jaz sicer še nimam otrok, tako da ne bom pametovala, samo to povem, da mene pa otroški jok v javnosti čisto nič ne moti (pa sem tudi kar precej živčen človek in se mi sicer kar hitro 'strga'). Niti, ko se je kdaj v restavraciji zgodilo, da smo vsi celo uro ali še dlje poslušali glasen protest kakšnega otroka. Ta zvok mi preprosto ni nič tako motečega, predvsem pa razumem, da tako pač je, ko so otroci majhni. Sem pa že doživela, da se je kakšna mamica ful opravičevala, ker ni mogla umiriti svojega otroka, pa mi je bilo hudo zanjo, ker sem videla, da se slabo počuti, čeprav meni, kot pravim, to res ni nič. Ko sem bila mlajša pa priznam, da mi je šel otroški jok na živce, ampak spet ne tako za kratek čas v javnosti, ampak če sem morala biti cel popoldne s kakšnim takim vragcem.

Še to dodam, da se v gostilnah izogibam mizam, ki so preblizu zvočnikov in malih otrok, ker sem že prevečkrat slabo prebavila hrano zaradi tega dvojega

Se pa velikokrat spomnim na kader iz Sexa v mestu, ko je Samantha kosila v restavraciji in telefonirala pa jo je kelnar prišel opozorit, da če ne bo nehala mora oditi, pri sosednji mizi pa se je otrok drl kot jesihar in metal špagete okrog, pa ni bilo nič narobe.

Oh, Talita, kakšen cukrček moraš ti biti, da si tako razumevajoča.

Sicer sem pa tudi jaz mnenja, da je postal šoping preveč družinski happening. Ne razumem, zakaj mora iti cela družina, starša in še 3 razposajeni otroci, vsak torek v določen hipermarket in tam skupinsko nabavljati. Vse se upočasni, tudi za druge nakupovalce, otroci so tečni, letajo na okoli, se zaletavajo.... Nama z možem  šoping, sploh hrane, ne predstavlja nekega takega dogodka, da bi se ga morala skupaj udeleževati in v njem izredno uživati. Grem pač jaz ali on, dostikrat pa vzameva s sabo otroka. Je že lepše, da smo skupaj doma, da npr. skupaj kuhamo ali pa da smo nekje v naravi. Res pa je, da jaz sina rada vzamem s sabo npr. v knjižnico, na piknike, na banko... tako, da malo vidi stvari. Ampak ga imam vedno ob sebi, mu kaj kažem ipd. Pa v teh situacijah je vedno priden oz. se nekako potuhne in opazuje ljudi.

Drugače pa, otroškemu joku, tako dojenčkastemu kot kasneje trmastemu, se ne da popolnoma izogniti. Saj smo bili vsi enkrat taki.

Hi hi, Sahara, včasih cukrček, dostikrat pa žal kaj čiiisto drugega. Hvala!

Jaz tudi priznam, da mi gre na živce. Seveda razumem, da otrok zajoka in tudi jaz se ne zgražam v normalnih situacijah. Kaj je to normalna situacija, je pa za vsakega drugače. Meni gre pač na živce, ko starši dveletnega otroka pripeljejo v kino in mu potem cel film glasno berejo podnapise, ravno tako ne razumem, kaj naj bi počel dojenček v muzeju (drugega kot jokal in motil ostale). Ali pa na Pivu in Cvetju, kot je že ena rekla. Po drugi strani se mi zdi pa prav, da v kaki trgovini starši ne popuščajo otroku, ki z jokom izsiljuje. Če ne gre samo za še enega od "družinskih shopping izletov", seveda.

Zanimivo, da ste se oglasile vse, ki nimate otrok.
A pa ste kdaj pomislile, da moraš it v štacuno, pa nimaš otroka kam dat? In potem on čisto mirno sedi v vozičku in kar nenadoma se mu spuli, da tudi sam ne veš kako reagirat.  In potem gledaš obtožujoče ksihte drugih, brez otrok, češ Baba ga niti obvladat ne zna. Zavijanje z očmi, ker morajo poslušat dretje.  A meni, kot mami je pa to všeč, da mulec zganja histerijo?
Te ima, da bi otroka zalepil, potem pa ko vidiš obtožujoče face, te ima pa, da bi zalepil gledalce.
A mislite, da je to stvar nevzgoje? Ni. To je obdobje v otroštvu, ko so trmasti, se mečejo v police in po tleh.   A zaradi tega naj bomo pa dve leti doma, da mine???
Ni fajn, res ni fajn.

Sem pa proti, da se otroke vlači na neke pivske prireditve. Pač ne greš, dokler je otrok majhen.

Ja, v takšno okolje tako majhen otrok res ne paše.


Je pa res,tako kot je že omenila Katja, da včasih preprosto moraš otroka poleg vzet, ker ga nimaš kam dat.  Me pa jok otrok v trgovinah ipd. ne moti. Moram rečt, da bolj kot sem starejša, bolj sem tolerantna. K večjemu se mi tašna mamica zasmili, sploh če ji je vidno nerodno.

Katja, sej mislim, da ni tale tema namenjena samo z otroki. Jaz nimam otrok, pa sem vseeno povedala, kaj si mislim. Ima pa recimo moja mami (očitno) otroke, pa se strinja z mano. Jaz in moja sestra sva bili vedno lepo vzgojeni, smo se doma pomenili preden smo šli v trgovino in nisem nikoli žicala in izsiljevala, še manj pa se drla. Mislim, da se da vsakega otroka lepo vzgojit in tisti, ki vozijo s sabo otroke, ki dobesedno kričijo in se mečejo po tleh, zame niso dobri starši in pika. Ne rečem kak jokec tu ali tam, to me čisto nič ne moti (kot sem že napisala). Ko pa vidim kakega otroka, ki vleče za voziček in kruli kot žival, pa pač pomislim, da starši ne morejo imet vse v glavi pošlihtano. Torej jok v mejah normale me čisto nič ne moti (sploh pa pri dojenčkih je popolnoma razumljiv), neutolažljivega kruljenja in kričanja pa ne prenašam, še manj pa odobravam. 

Tvoja mama je imela tudi srečo. Ni vse v vzgoji. Otrok je od otroka različen.