(Ne)sprejemljivost otroškega joka v družbi?

Ja, tudi čisto možno, da otrok drži ogledalo staršem, a se ti velikokrat ne vidijo.
Čeprav to so potem stalni ipični napadi ipd, ne pa kako jokcanje.
Pri malih vragcih je pa itak v vsakem nadaljevanju do zdaj bil problem v starših in ne v otrocih. Saj otroci se ne naredijo sami takšne kakšni so.

Zaenkrat še iz teorije: mene jok v javnosti ne moti, razen, kadar se vidi, da otrok z jokom izsiljuje - običajno se t da ugotoviti po reakcijah (ali pomanjkanju le-teh) staršev. Sicer se avtomatsko ozrem in pogledam, kdo joka, vendar ne z namenom, da bi buljila ali bila očitajoča.

Nisem pa pristaš metode "ignore", ker vem, kako se počutim sama, kadar me kdo od meni ljubih ljudi ignorira. Pa recimo, da zadevo vseeno malenkost bolje razumem kot otroci. Tako da mene prej razkuri tako obnašanje staršev, kot pa jok otrok. Sploh dojenčki ne jokajo kar brez veze.

Sicer ne spada direktno pod jok, ampak vseeno, ko smo že pri "nesprejemljivem" obnašanju v javnosti: grozljivo me moti, ko otroci v trgovini, restavraciji ipd. tekajo naokrog brez nadzora in se derejo v stilu Indijancev, starši pa nič. Ja, no, saj, njim je najbrž običajno, drugače otroci tega sploh ne bi počeli.

Spomnila sem se na dogodek iz trgovine, mnogo let nazaj...
Je prišla mamica z 3 ali 4 leta starim otrokom po nekaj malenkosti v trgovino, otrok je želel imeti neko stvar, rekla je da zdaj nima dovolj denarja, ker je prišla samo po kruh in mleko, on pa v histeričen jok in metanje po tleh in dretje....Mama je odložila košarico, vzela 1/2-litrsko "zalo" iz hladilnika in ga polila z njo. Mali je uihnil, in skupaj sta odšla do blagajne, kjer je plačala vodo in tiste dve stvari v košarici...
Sicer vem, da to ni nek zgleden način vzgoje, ampak se velikokrat spomnim na ta dogodek, ki me spravi v smeh.

Dojenčki res nikoli ne jokajo brezveze. To je mene najbolj šokirala, ko mi je mami rekla, naj pustim Nejca ene tri dni da tuli, pa saj potem neha. Je rekla: Ti si vztrajala štiri dni, potem je bil zlat mir.
Halo??? Tak mali škrat nekaj potrebuje, zato joka.

Oddajo Mali vragci sem pa samo enkrat gledala in tu je prikazana čista nemoč staršev, ker namesto, da bi z roko po mizi užgali in povedali kje so meje, nekaj cvilijo v otroke.

Mi smo imeli primer mame, ki je rekla, da ona svojemu otroku ni več kos.  Ženska, otrok je star 5 let.  Kaj pa bo pri 15ih letih? Ko ne bo hotela 100 € dat, jo bo pa nabutal?

Otroku je treba takoj povedat, kdo je šef in do katere mere se ga da šponat.

Se pa teh nevzgojenih otrok pojavlja vse več, ker nam tudi psihiatri govorijo, da se moramo z otrokom samo pogovarjat.
Pa kaj se češ pogovarjat, če je pa nesramen.  Jaz priznam, da vsake toliko pade kakšna okoli kepe.
Pa kaj češ naredit, če ti pride mulc iz prvega razreda, mu rečem, da ne gre ven, ker so prej naloge za naredit. Se mali nakuha kot puran in izjavi: Ti stara pa meni ne boš govorila, kaj bom jaz delal.
Prvi razred.
Ja, priznam, takrat je pa priletelo.  In na misel mu ne pade več, da bi frajaril pred mano, pa je zdaj v osmem.
Nisem za nasilno vzgojo, se precej pogovarjam z njima, samo včasih popusti.
In še vedno se mi zdi obdobje med 3 in 6 letom najhujše. Izsiljevanje, brcanje, praskanje, vse sorte jim na misel pade, da bi uveljavili svoje.

To pa je tudi stvar občutljivosti posameznika. Navsezadnje v trgovskih centrih ne pričakujem popoln mir, olikanost ipd, tako kot npr v gledališču. Tam je ogromno različnih ljudi, vidiš svašta. Jaz grem v trgovino z namenom, da nekaj kupim in odidem. Drugo je če greš npr. v restavracijo, bi se rad s kom kaj pogovoril, pa se poleg otroci glasno podijo po restavraciji... Pa tud se mi resnično ne zdi nič narobe, če kakšna mama/ata otroku v trgovini razlagata, da tega pa ne sme počet itd. Zakaj bi morala počakat,da pridejo domov?

Poleg tega ne bi rekla, da so starši nesposobni, da nimajo pošlihtano v glavi, ta obtožba se meni preprosto zdi prehuda. Ko sem bila jaz mala, sem bila grozno trmasta, tud naredila kakšno sceno. Moj brat pa je bil čist drugi, pa ista mama in oče, ista vzgoja. Pa nista nesposobna, krasna starša. Treba razumet, da je marsikaj tudi stvar oz. faza odraščanja.

In kot je že Mis omenila, saj boste vidli, ko boste imeli svoje. Mimogrede, jaz jih še nimam.

Meni se zdi, da so približno tri faze:
-dojenček: joka, ker je lačen, ker si zaželi nežnosti, ker je nebogljen. Obsojanje takega joka je za moje pojme skrajno egoistično, kaj pa zvok avtov, mobitelov ipd?
-malček nekako med 1-3 letom, ko komaj govori, ki mu osnovni pojmi še niso najbolj razdelani in si pač nekaj grozno zaželi, pri tem pa se sploh ne zaveda, da so stvari plačljive, da obstaja denar kot menjalno sredstvo. Dveletniku nimaš kaj pridigati pred odhodom med ljudi, ker pač ne razume. Moj recimo pri lučki na stropu začne govoriti: Am, am lučka, ker pač misli, da se tudi te lučke jedo, tako kot sladoledne. Kako naj ga extra pripravim na odhod v trgovino. Če imam srečo je miren, če nimam sreče, poskuša rogovilit in jemati vse žive predmete. Mirno se trudim z njim, ukrepam, panike pa tudi ne zganjam. In če me nekdo gleda, ko on s prstom kaže: To, to, to mami, je to pač njegov problem. Jaz sem vesela, da je zdrav fant in da se lepo razvija.
-tretja faza: otrok že razume, ve da so neka pravila, ve, da v trgovinah kupujemo, da mora ubogati. No, če se  v tej fazi otroku strga, ker ne more nečesa imeti, tedaj so res krivi starši s svojo vzgojo.

Enačiti jok 3mesečnika, 20mesečnika in 4letnika, je pa seveda zelo napačno.

Jaz sicer nisem nič komentirala v tej temi (nimam nič drugega za povedat kot da jok pač preslišim ), ampak sem se ob tej izjavi tako nasmejala, da moram komentirat!
Sahara, tvoj malček mora bit res taprav cuker!

Sahara, jaz se popolnoma strinjam s tabo. Jaz že ves čas govorim o tej tvoji tretji fazi, prva in druga me ne zmotita. Nihče ne pričakuje v trgovskem centru popolne tišine (tega niti
nisem rekla), valda se zgodi, da se dojenček/malček joče, itd. Pač ga
kaj zmoti, mu kaj ne paše, razlogov je lahko milijon. Mene motijo
primeri podivjanih 3, 4, 5 letnikov, ki naredijo dobesedno masaker.
Mogoče sem old school, ampak meni to pač ni normalno. Sitnarjenje
razumem, jokcanje razumem, živalskega kričanja, metanja po tleh in
tega, da tepe lastno mamo, pa ne razumem. 

Naša skoraj
štiriletnica je kot dojenček malo jokala, vendar tudi ko je, se nisem
ozirala na poglede mimoidočih. Opazila sem poglede obtoževanja in tu in
tam slišala kakšno opazko predvsem starejših ljudi v stilu ali je morda
lačna, polulana ipd. Odvisno od volje sem tudi odreagirala ali še
najbolje prezrla opazko. Ko se ti zgradi samozavest dobre mame in veš,
da si naredil vse kar bi lahko, dobiš trdo kožo in ti taki komentarji
ne pridejo blizu. Res ne razumem zakaj se ljudje čutijo poklicani, da
bi komentirali in podajali svoje "dobronamerne" nasvete, ko pa vsaka
mama zase že ve kaj vse je naredila, ampak kdaj pa joka ne moreš
preprečiti ali otroka v hipu pomiriti tudi ne.

Meni se zdi, da je take nestrpnosti, povečini imam izkušnje le z mrkimi
pogledi kar veliko. Povsem logično mi je, da ne grem recimo z otrokom v
kino na ogled filma ali na gledališko predstavo, ki ga ne bi zanimala,
le zato, ker si sama tako želim. V restavracijo, gostilno ali nekaj ven
pojest pa gremo, saj si ne zamišljam, da bi morala iz nekega sprehoda
hiteti domov, skuhati, ko pa lahko jemo kdaj zunaj. Ponekod je to
nestrpnost čutiti že ob vhodu v lokal, ko ti nekdo nameni mrk pogled in
s težavo prinese stolček za hranjenje, pa spet, ko otrok ne more sedeti
pri miru ves čas...ja, madona a nismo bili vsi otroci

Sama imam odkar imam otroka veliko več potrpežljivosti in tolerance
bodisi za jok, trmaste izpade...ob pogledu na otroke, ki vztrajno
trmarijo, našo štiriletnico se da še kar prepričati (vedno ne!) se
večkrat spomnem, da imamo pač srečo, saj so eni lažje, drugi pa težje
vodljivi, tako da je precej odvisno od temperamenta otroka - Adela je napisala super članek.

Flafi, kakšen cuker, pravi mali vragec je. Včeraj je izkoristil moje tuširanje in možev opravek v kuhinji, v mojo sobo odnesel stol, ga prislonil k omari, splezal nanj in se po ustih, ličkih, rokicah in po polici namazal s 'prekrasnim malaga wine' odtenkom opi laka, ki sem ga čuvala na njemu do sedaj nedostopnem mestu. Sem pa OT, se opravičujem.

Jok dojenčkov me načeloma ne moti nič drugače kot kak drug neizogiben hrup - dojenčki pač jokajo, gradbena dela se morajo kdaj izvajati, avtobusi morajo nekje voziti itd. Če sem razdražljiva in me preveč moti, se umaknem sama, ne pričakujem pa od nikogar, da se bo umikal zaradi mene. Ne grem se nekih teorij v smislu, da če otrok joka, potem starši ne znajo z njim ali pa je v odnosu med starši nekaj narobe - zdi se mi nepošteno ljudi kar takole napovprek pavšalno soditi.
Razjezijo me kvečjemu starši, ki dovolijo malo večjim otrokom prosto divjanje po trgovinah in restavracijah in pri tem izgledajo, kot da so prav veseli, da so se malih nadlog malce znebili in lahko v miru klepetajo, medtem ko njihovi otroci prevračajo stole, se lovijo okrog miz, za katerimi sedijo drugi gosti in nasplošno razgrajajo. Pred časom sem bila v restavraciji, ko triletnik naenkrat spleza na najino mizo, se plazi po njej, čeblja in nama kašlja in smrka v hrano Starši pa samo flegmatično klepetajo dalje. Res nerodno ker tujega otroka ne moreš kar odnesti stran