(Ne)sprejemljivost otroškega joka v družbi?

Mene jok dojenčka ali malo večjega otroka ne moti (tudi v mojih razdražljivih PMS dnevih ne), se mi zdi povsem normalno; pravtako si ne drznem vmešavati v postopanje staršev in jim celo kaj komentirati (pomislim kvečjemu v sebi ali pa komentiram tistemu, ki je takrat z mano, a letijo komentarji večinoma na to, da je npr. dete ob najhujši vročini zabasano s petimi flis dekami/brez klobučka na najhujši vročini in soncu/premalo oblečen glede na letni čas ipd. Pod nobenim pogojem ne sugeriram staršem, kaj morajo naresti - me nervira čisto tako, kot se meni nekdo od mimoidočih vmešava v vzgojo psa npr.).

Motijo me pa nevzgojeni otroci, ki so jih omenjale predhodnice (primer xtinax). Seveda imajo otroci različna obdobja, ampak v zadnjem času srečujem otroke s tako nizko stopnjo vzgojenosti, da si upam trditi, da to ni le faza, temveč njihov način življenja. Sicer me ne motijo vsepovprek, le takrat ko posegajo v moj osebni prostor in me motijo (ena je omenila, kako določeni svoje otroke spustijo po trgovini, da lahko oni v miru nekaj pogledajo) - med nakupovanjem, obrokom kje zunaj ipd. (spet, ne gre za otroke, ki jokajo s tehtnim razlogom, ampak razvajence, ki se ti med kosilom lovijo okrog mize, starši pa v miru jejo naprej; točno iz tega razloga se izogibam Zvezdi na Kongresnem trgu, ker je otroški vrtec in svaka čast kelanrjem, ki so tako zverzirani, da znajo hoditi čez vse otroke, ki se mu lovijo med nogami).

Mamicam pa pomagam, če le lahko, sem večkrat s kakšno nosila svinjsko težak voziček čez lepo število stopnic in sem bila čisto presenečena nad njeno hvaležnostjo. Glede na nekatere poste mamic, zdaj to čisto razumem.

Joj, jaz sem se pa šele sedaj zavedla svojega ravnanja  Včasih, ko greva s fantom na sprehod, pa je v Tivoliju veliko otrok, ki tečejo gor pa dol pa gor pa dol (tamavčki z ogromno energije ), pa se kdaj zgodi, da kakšen od njih pade in začne jokat. In takrat, čist podzavestno, pa tudi ne vedno, rečem kaj v smislu - joj, punčka, ne jokat, sej bo nehal bolet... Pa tega ne rečem niti otroku, niti staršem, ampak tako malo sama sebi, samo verjetno (dejansko še nisem razmišljala o temu) me kdaj kdo od njih tudi sliši... In mi še niti na misel ni prišlo, da mogoče pa to mamicam ni kul  Pa dejansko nič slabega nočem, samo težko mi je gledat male pikice, ki jih boli 

Pa tut, k si gita glih omenila, meni nikoli ni problem vprašat, če vidim kakšen lep kos ali pa lepe čevlje. Zaenkrat sem dobila vedno same pozitivne odzive. Je pa res, da verjetno komu to ne bi bilo všeč

Joj, ste me čist napsihirale, moram začet malo bolj razmišljat kaj delam

Joj, Flafi, ne sekiraj se. Gotovo tega ne rečeš na tak tečen, pokroviteljski način, da bi to mamice motilo. Če bi meni to rekla, bi se ti nasmehnila in si mislila,' glej jo zaljubljeno mladenko, kako so bili fini še tisti sproščeni časi '

Čisto drugo je, če dobiš vzvišen komentar kakšne zdolgočasene prodajalke v menopavzi ali pa če se ti trop študentskih prodajalk sredi opravljanja tatretje neprisotne prodajlke noče niti malo umakniti, ko se res mučiš z vozičkom mimo polic.

Podpis! Pa velja za čisto vsa področja oz. situacije - tu je vmešavanje v karkoli že genetsko prirojeno.

Tole bo malo OT, ampak zadnjič z mojim kupiva malo dražji gospodinski aparat in škatlo tovoriva po BTCju.  Pa naju naštarta ena ženska, koliko je to stalo. Reče moj, da ni bilo poceni. Pa pravi ona: Eni si pa privoščite.
Jaz sem bila v šoku, moj ji je pa samo zabrusil, da sva kupila za svoj denar in ne za njenega. Se je samo pobrala.

Flafi, to da reče otročku, da ni bilo nič hudega, ni res nič slabega.
xtinax, jaz bi pa tistega mulčka lepo vzela v naročje in ga sparkirala na mizo njegovih staršev in ju vprašala, če je to slučajno njuno.

Sem pozabila napisati še dve stvari:
- dretje in vpitje otrok me seveda moti, sploh če se moram redno družiti z njimi in da moj otrok mir... Npr. enkrat smo s prijatelji dopustovali v isti hiši in ko sva midva že stlačila najinega otroka v posteljo in nato morala še kakšno uro ali več poslušati divjanje otrok prijateljev  (ne kakšnega tečnarjenja, ampak preprosto tekanja, vpitja, glasne igre, razgrajanja... ker so bili navajeni hoditi pozneje spat) sem se odločila, da je to zadnji tak dopust, sem pač komot in če imam lahko na dopustu mir, ga bom z veseljem imela.
- kar me je resnično motilo in celo izredno šokiralo, ni bil otroški jok, ampak to, da je foter sredi ceste svojega otroka (pa ne več majhnega - starega okoli 9, 10 let) kratko malo iz čistega miru brcnil v ta zadnjo, da bi podkrepil ukaz, naj hodi po pločniku - nisem mogla verjeti svojim očem, niti mali ni trznil, tako da zanj očitno to ni bilo nič čudnega.

Tud jaz nimam se otrok. Imam pa dva nadebudneza, necaka in necakinjo stara skoraj eno leto, ki ju sicer ne vidim ravno pogosto, ampak se kr uspesno privajam na vlogo ki me caka. Naceloma me dretje dojenckov ne moti, prav zabavno je ugotavljati kaj mu manjka in ko ugotovis, se ti prav lepo zdi, ko se ti posmejcka. Tudi dveletne otroke je zabavno gledati, ko zacmihajo ko jim kaj ni prav in kako vcasih zaspijo kar pokonc, ce so zreli za posteljo.

Ne prenasam pa nevzgojene mularije (4+), ki se neupraviceno dere, vresci, mece po tleh, izsiljuje, me po moznosti se pohodi (na plazi), sega v moj zivljenjski prostor (letos v kampu je prisel na nas plac sosedov mulec, brez kopalk in se s svojim ta malim motal okoli svece proti komarjem - so mi sle kr kocine pokonci ko sem si predstavljala da bi si ga opekel, zato sem vstala, ga prijela za rokico in sla do sosedov ter rekla, da so nekoga verjetno pogresili Po tem ni vec prisel k nam, ker je ocitno stekal da tam nima kaj poceti.), v restavraciji mi grejo mulci izredno na zivce, ker tezko prenasam hrup med obroki, da ne govorim o cirkusu ki ga starsi dopuscajo v cerkvi med maso. Ze prav, da otroke privajajo na ta obred, ampak... lepo prosim, cerkev ni semenj ali otrosko igrisce. Od starsev bi pricakovala da otrokom povejo, da je treba med maso biti tiho. Prav tako mi grejo na jetra tud tisti ki mirno pustijo, da se jim med maso dojencek dere na vse grlo ker ga zebe, je lacen, je zaspan, mu nekaj ni prav. Otrok v tem primeru ni kriv, ampak so krivi starsi, ki vlecejo dojencke v cerkev... po moje dojencki tam nimajo kaj poceti. In kar se tice predsolske mularije... naj bojo, ampak naj bojo pri miru. In ce ga starsi ne morejo ukrotiti, naj ga peljejo ven, saj s svojim dretjem mulcki motijo vse, ki pridejo v cerkev ne sam k masi ampak se umirit.

 

Pa se nekaj sem pozabla... lani, ko sem sla v Kanado, sta za mano sedela zelo mlada starsa s kakim mesec ali dva starim otrockom. Sem se psihicno ze pripravla na jok in dretje ampak mali celo pot (7 ur kolkor je trajal let) ni niti pisnil. Mati ga je na zacetku diskretno podojila, mali je zaspal, se zbudil ene dve uri pred Torontom, malo pocmihal, dobil za jest in spal dalje. Prav neverjetno kako ga je imela natreniranega. Nazaj grede pa je bla ena mati s kake 3 al 4 leta staro puncko ki se je skoraj cel let drla zaradi pitajboga cesa.... mati pa nc, mirno spala dalje... grrrr... pa bi sla tja in malo zaprla v WC, posebej zato ker smo meli nocni let -.-

Aja... pa kot je rekla Katja, da je dobil njen ta mali flisko... jaz mislim, da kaka fliska cez rit sem pa tja tud ne more skoditi. Eno je, ce se otroka konstantno pretepa, druga pa je vzgojna flisketa, da ve kje je dolocena meja pri komunikaciji z "nadrejenimi"

Sem prebrala tud jaz ta sestavek... nevem tocno kaj naj si mislim...

Se mi je pa porodila ena misel ob njeni pripombi o enoprostorcu polepljenem z imenom Karin. Sama sem ze veckrat opazila, da si nekateri starsi po rojstvu otroka npr ustvarijo account - recimo postnega z imenom otroka, al pa na FB si nadenejo namesto svojega imena, ime, ki spominja na ime otroka al pa kr ime in priimek svojga otroka... tega ne morem razumet... kaj ima otrok s tem racunom? Kaj starsi nimajo vec svojega imena? Skrajno cudasko pocetje ce mene vprasate...

Tako kot Flafi, tudi jaz kdaj ogovorim kakega jokajočega malčka, z brezveznimi stavki; ja zakaj pa jokaš? itd...pa naj bo to dojenček v vozičku, ki pred menoj na banki, z mamico čaka na vrsto ali 3,4 letno dete, ki je padlo v parku...pač si tam, si bližnja priča situaciji in nekaj blekneš, saj niti ne pričakujem nekega odgovora, bolj butasto bi bilo, če bi gledala vanj in v starše kot tele v nova vrata, se mi zdi to bolj neolikano in moteče, stran pa tudi ne moreš pogledat in se delat kot da ni nič, vsaj jaz ne.
Vem, da je butasta primerjava ampak tudi vsakega psa ali muco, ko vidim, jo/ga moram pocartat pa zraven mu postavljam neka vprašanja in ne pričakujem ne od lastnika, še manj pa od psa, da mi bo kaj odgovoril.
Nisem pa nikdar o tem početju razmišljala kot o motečem dejanju. Je pa res, da ne delim nasvetov in nisem pokroviteljska ali kaj takega.

Se pa strinjam z SwanHeart, dojenčki in neukrotljivi otroci, nimajo v cerkvi kaj početi!

Se strinjam s Katjo, Malino in Talito, pa tudi ostalimi - nekaterimi bolj, drugimi manj.

Jaz tudi pomagam mamicam, če je le v moji moči, večinoma je tako, da jim dam prednost v trgovino ali iz trgovine, da jim pridržim vrata ipd. To naredim tudi kateremu starejšemu, invalidom. Moti pa me, da se sredi trgovine, sredi hodnika v trgovini ali sredi vrste, vzporedno postavita dve mamici z vozičkoma pa se menita, da ne moreš mimo, ko pa rečeš samo malo prostora, PROSIM, pa že ubija pogled.

No, načeloma me ne moti jok, razen kakšna ipika, takrat pa se ponavadi zalotim, kako bi zavraga jaz v takšnem momentu reagirala, moj odgovor je: nimam pojma! Magari bi sredi trgovine pustila tisti vozek, pa šla ven, da se pomiri ali kaj.

Je pa tako, da midve s sestro nikoli nisva tulili v trgovini, načeloma sva si redko želele kaj (napram danačnjim otrokom*), razn kdaj kaki puding, jodurt, kinder jajčko, čips, čokolado in, če je mami rekla samo eno, ob lepem pogledu in prosim in saj bom pridna dvoje je bilo neki wow Pač spomnim se, da sta starša (ob dveh delavskih plačah), velikokorat pogovarjala kako priti skozi mesec, oče je imel zdravstvene težave, razne operacije, mami sama doma, okoli hiše, njivica in prašiček v hlevu...je zmogla vse! Kako? S trdno voljo. In midve sva se delno zavedali, da pač vsega ne dobiva. Pač mami kdaj rekla: nimava dinarčkov, boš naslednjič dobila, ko bo ati dobil dinarčke, ker je priden v službi...ko je ata dobil plačo sva dobili  npr. kinder jajčko:D Marsikdaj naju je morala doma pustiti sami (jaz 4-5 let, sestra 8-9 let) in ni bilo problemov.

* Današnji otroci so dosti bolj izpostavljeni medijem, televiziji, risanke, internet... in mislim, da ob tolikšnih ponudbah v trgovinah z igračami, v štacunah... normalno, da si vse želijo. Če pa vidijo, marsikateri otrok ima vse, ker mu starši vse kupijo, da imajo mir pred njim...drugi otroci bi pa tudi imeli, zakaj ne jaz, Tine pa ima lahko? (primer)

Potem pa se mi zdi glede dandanašnje ''nevzgoje'' je krivo npr. tudi to, da so od nekaterih otrok starši od jutra do večera v službi, otrok je prepuščen babicam, tetam, varuškam, vrtcu...če si starš, se je pač potrebno sprijazniti, da moraš otroka vzgajati ti in samo ti in ne babica, dedek, druga babica in dedek, varuška, teta, soseda, vzgojiteljica itd. Otrok te mora spoštovati in vedeti, kaj si lahko dovoli in kaj ne. Z otrokom se je potrebno ukvarjati, pogovarjati.

Sestra dela v trgovini in pravi kako ji gre na živce, ker pač en otrok tam tulu med nakupom mame, pa ko je mati pakirala na blagajni se skoz drl ipd. Pa sem rekla: kaj bi pa ti naredila? Najlažje je starša obsojat, kaj pa če mu je kaj falilo? Ko vidim otroka jokati prvo pomislim bošček nekaj mu fali. Ipičen jok je zame bolj ono: weeeee to hočem! Kupil/a mi boš, to hočem!!!!!! -> Ko veš, da otrok izsiljuje? In zato zdaj ne bom več hodila v trgovino?  No, way! Nimajo vsi babic in tet in nevemkoga na voljo 24 ur na dan ipd. Zunaj se bom pač z otrokom zmenila, kaj je naredil narobe in, če bo še kdaj to naredil, pač ne bo šel v trgovino ipd. Verjamem pa da nekih dolgih in velikih shoppingov ne bom delala z malo bebo, tja do 4 leta. Če pa že pa s partnerjem, da se laže kontrolira otrok, greš z njim ven, zdaj so tudi že igrala v TC in je vse bolj zanimivo za otroke. Ali pač daš tisti dan otroka v varstvo. . Mislim, da otroka pri 3-4 letih lahko kaznujemo s pol urce ali urco na dan z nečim kar ima neizmerno rad, npr. nič najljubše risanke, ker pač nisi bil priden, nič kekseka/sladoleda, ker pač nisi bil priden...pa verjamem, da se da nekaj na takšen lep način storit. Mamice, imam saj malo prav? Ne pa dretje, tepež in zapiranje v sobo in svašta.

Jaz nisem mama, moja sestra tudi ne...imam izkušnje le s punčko, ki jo vidim vsake toliko, ker jo pazi tašča. Ona je pa tako razcartana, da ne zna rečt hvala in, ker jo tašča pač to uči...mala raje začne jokati in cvilit in se dret, kot pa rečt prosim/hvala. Seveda jo doma starši tega ne učijo.

Upam, da bom dobra mati, včasih sem si želela otrok, zdaj imam občutek, da ne bom znala biti mama, da ne bom znala otroka vzgajati, da bom znorela ob njegovme/njenem joku... Pa se tolažim, da se potrpežljive narave in imam rada otroke, ampak samo pridne otroke, kar pa verjamem, da je lahko vsak ob primerni vzgoji.

Temu bi težko rekla natreniranost. Prej sreča, da so se poklopili temperament dojenčka, razvojne značilnosti, pa verjetno še kaj. Pure luck. Tako kot obstajajo dojenčki, ki bojda že od prvega meseca prespijo noč, jaz pa o takšnih le berem....

In še enkrat, kot je že ena pred mano zapisala, z mnogimi (večino) zapisi mam se strinjam, ostala mnenja so pa bolj ko ne teoretična. Se spomnim sebe iz "brezotročjih" časov...
Drugače je pa pri nas doma tako- prvi sin popolnoma netrmast, nikoli nobenih izpadov, že od nekdaj se lahko z njim zmeniš vse (ali pa vsaj večino), pač tak je. Drugi pa je njegovo diametralno nasprotje, tako da se učimo krmariti s trmo in izpadi.... Včasih obrnemo na hec, ga zamotimo, včasih vztrajamo, odvisno od situacije. Npr. že od starejšega sina dalje imamo pravilo, da si v ZOOju lahko izbereta eno stvar- ali trampolin ali vlakec ali konjička itd.  Velikemu je to zdaj že zelo jasno in niti ne poskuša doseči in trmariti za še kaj, ker ve, da tega pač ne bo. Pri malem smo pa na poti učenja.... Tako da moramo dostikrat po vožnji z vlakcem malega dvigniti z vagonča in brisati bridke solze, ker pač še ene vožnje ne bo. In stokrat povedati da bo naslednjič ko pridemo. Ampak vztrajamo in menda se bo obneslo...
Me pa pogledi drugih ne ganejo niti se ne sekiram, kaj si mislijo o
mojem ravnanju. Jaz že vem zakaj sem se tako odločila, za tem stojim in
to je to. Tudi če si morda kdo o meni misli da sem hudobna in škrta mama, ki svojemu malemmu ne privošči še enga kroga.
Mi gre pa vmešavanje drugih strašno na živce. Pa niti nisem tolikokrat doživela vmešavanja v moje vzgojne metode, pravzaprav se niti ne spomnim da bi kdaj (čeprav, napaka- vsi zgroženi pogledi, kako da bom sina razvadila, ker ga a)ne dojim na 2 oz. 3 ure ampak takrat, ko si on to zamisli b) zvečer ne pustim jokat v posteljici itd ), ampak stokrat so se pa neznani ljudje sklanjali v voziček, božali, trepljali, govorili z njima z razdalje 10 cm, ščipali v lička ne glede na to ali sta bila v budnem ali spečem stanju in nikoli me ni nihče vprašal, če ju lahko npr. poboža. Pri tem pa dobim pike. Mislim?! Pa kaj daje odraslim  pravico, da posegajo v intimni prostor otroka? Jaz tudi ne objemam neznancev v vrsti do blagajne. In sem nekoč to povedala eni preveč domači gospe, pa ne vem, če je razumela, kaj sem ji želela povedati....

Temu bi težko rekla natreniranost. Prej sreča, da so se poklopili temperament dojenčka, razvojne značilnosti, pa verjetno še kaj. Pure luck. Tako kot obstajajo dojenčki, ki bojda že od prvega meseca prespijo noč, jaz pa o takšnih le berem....




he he, Tea, točno to so bile moje misli ob zgornjem stavku. spet - iz naju govorita praksa in premnoge izkušnje ;). dojenčka pač ne moreš imeti natreniranega za nič in v bistvu je to čisto logično. kolikokrat sem z zavistnim pogledom v mestu ali po trgovinah opazovala mame, ki so jim otroci v vozičkih blaženo spali, jaz pa sem bolj kot ne v galopu dirjala čez mesto :D. no, kdaj pa kdaj pa je spal tudi moj in sem bila zavistnih pogledov deležna jaz ;).

strinjam se tudi glede vtikanja folka v dojenčke in otroke (fizičnega). jaz tega sicer nisem nikoli pustila, ko je bil novorojenček še sploh ne in kasneje tudi ne. pri nas je bila tako skoraj obratna situacija - da so se morali še najbližji sorodniki prav navaditi, da ga lahko primejo v roke ali pobožajo, tako zaščitniška sva bila, najbrž zato, ker je bil nedonošen in me je bilo na smrt strah raznih infekcij ipd. no, se je pa obrestovalo, saj do 8. meseca ni bil niti prehlajen.

Se mi zdi, da je Sahara super povzela različne tipe joka glede na starost otroka. Enoletniku je praktično nemogoče razložiti, zakaj česa ne sme ali sme, v tem obdobju so napadi trme pri večini otrok pogoste. Če takemu otroku popustiš, ker ti je nerodno zaradi drugih ljudi, si na dolgi rok nakoplješ hude težave.

Flafi, mene nikoli ne zmoti, če vidim, da ima človek prijazen namen (tako kot si opisala sama), mi pa dvigne pritisk, če mi kdo pametuje (primer, ki ga je navedla ena od mamic - nogavičke).

Tea1, nekaj podobnega smo doživeli zadnjič. Mali si je na eni od stojnic s suho robo ogledoval neko kičasto zadevo. Ko smo odhajali, mu je prodajalka rekla: "Ti pa maš vohrnga očeta, ti noče ničesar kupiti". Na srečo sem bila ravno dobre volje in sem se raje ugriznila v jezik.