se moram potem normalno najesti, kar je zame prava muka in se začnem psihirat, takoj pa mi začne rasti trebuh. No in ker se v nedeljo tako svinjsko najem..
Postavo imam normalno (vsaj tako se na čase vidim). Napihnjenost je postala del mojega življenja in včasih tudi če nič ne jem po dan ali dva, še vedno ne izgine.
No, problem je postal večji, ker sem se začela stradati, samo zato, da bi imela raven trebuh. Vsakojutro mi skozi glavo najprej šine misel: kakšen trebuh imam danes, kajnaj danes pojem, koliko naj pojem in kako naj prikrijem stradanje.
Za večerjo sem pojedla čisto malo čokolina, potem pa sem se počutila, kot da sem se pregrešila in sem šla bruhat.
Draga Enea, besede, ki sem jih povdarila, so me zelo zmotile. Praviš,da ne bolehaš za anoreksijo, bulimijo ipd. ampak te besede kažejo ravno nasprotno, žal.

Sama imam zaradi določenih zdravstvenih težav velikokrat napihnjen trebuh, zgledam kot da bi bila v 5. mesecu nosečnosti. In takrat me moj izgled, moj veelik trebuh še najmanj moti. Moti me to, da ta napihnjen trebuh pomeni tudi hud pritisk v trebuhu, krče, slabost,..o tem pa ti sploh ne govoriš. Tebe izključno moti samo tvoj izgled. Pa dobro, te moti, marsikoga bi, ampak problem je v tem, da je pri tebi to šlo čez mejo ''normalnega''. Zadeva ti je ušla izpod kontrole - svojega življenja ne vodiš več ti ampak tvoj napihnjen trebuh.
Tudi če primerjam moj in tvoj razlog za stradanje je tu ogromna razlika. Jaz ne jem oz. ne morem jesti večino hrane, ker mi povzroča tako hude prebavne probleme. Ti stradaš zato, ker hočeš imeti lep trebuh, to si sama napisala. In to vsakodnevno razmišljanje o tem kakšen trebuh imaš, koliko naj poješ, kako naj prikriješ stradanje ( gre že za obsesijo).. da ne govorim o občutku krivde, ki si jo občutila, ker si malo čokolina pojedla in posledično bruhanje.Vse to kaže na to, da imaš hude probleme s samopodobo; vse to vodi v anoreksijo, bulimijo. Prosim te, pojdi čimprej do zdravnika in mu odkrito povej o svojih občutkih in to z besedami, ki si jih zgoraj uporabila.
Ne si več zatiskat oči..ne problemov v svoji glavi valit na svoj trebuh. Ko boš razrešila sama pri sebi bodo tudi problemi s trebuhom izginili.
Upam, da te nisem kakorkoli užalila s svojimi besedami. Želim ti samo dobro zato se mi je zdelo edino pravilno, da odkrito napišem svoje mnenje. Hvalabogu se sama zavedaš, da imaš problem, ki ga sicer trenutno vidiš, po mojem mnenju, na napačnem mestu, ampak naredila si prvi korak - končno si spregovorila o svojih težavah in prosila zapomoč.
Nauči se imeti rada taka kot si. Vzljubi svojega bušija. S svojim psihiranjem, destruktivnim obnašanjem ga samo še bolj obremenjuješ in ''napihuješ''.
Trenutno sem precej utrujena in prepričana, da bi tale post lahko mnogo bolje napisala v drugačnem stanju ampak ker se mi zdi tvoja situacija po eni strani precej resna, sem napisala ta post (samo z dobrimi nameni), po drugi strani mislim, da je še dovolj zgodaj, da se lahko izvlečeš in ne zabredeš še globlje.
Še enkrat, upam, da te nisem kakorkoli užalila. Dobro vem kako boli, ko te drugi po krivem obtožijo anoreksije, ti pa bi vse dal za to, da bi lahko normalno jedel.
Še bolj upam, da se v tvojem primeru motim. Če se, mi prosim ne zameri, vse je napisano zgolj z dobrimi nameni!
Želim ti, da bi čimprej odpravila svoje težave in normalno zaživela!
