Način govorjenja z otrokom

Imamo približno dvoje družinskih prijateljev, s katerimi smo skupaj na piknikih, na vikendu ipd, tako da se ne morem izogniti temu, da jih ne bi primerjala med seboj v smislu vzgoje otrok. Opazila sem, da  se ena družina s svojimi malčki pogovarja v skorajda popolnem knjižnem jeziku in da uporabljajo tako književne izraze, kot so 'vendar', 'da namesto ja', vse nedoločnike s končnico -i, nobenih pomanjševalnic..... Opažam tudi, da se starša pri tem vsaj nekoliko mučita in da sama sebe popravljata, če jima uide kakšna gorenjska ali ljubljanska beseda. V drugi družini govorijo precej spontano, po štajersko.

Če razmišljam za nazaj, so se z mano vedno pogovarjali v pogovornem jeziku, res pa je, da so mi privzgojili ljubezen do knjig ipd, tako da je bila slovenščina vseskozi eden mojih najljubših predmetov. Torej nekih katastrofalnih posledic ne more biti zaradi tega.

Kako se z otroci pogovarjate ve? Kako pa je to v vrtcih s strani vzgojiteljic?

Midva se pogovarjava tako kot z drugimi, seveda pogovornih cel kup, nekaj pomanjševalnic, in kar nekaj pocukranih besed in stavkoiv, odvisno od dneva, priložnosti in razpoloženja. Ne uporabljava pa in nikoli nisva baby govorice kot nekateri. Otroci te že tako ali tako posnemajo in če greš pretiravati, češ saj me ne razume, in se grozno pačiš in spakuješ, le zakompliciraš stvari, ker se otrok potem mora učiti dveh ali treh jezikov in govoric - knjižnega, tvojega in spačenega.
V vrtcu pa opažam da se probajo kar pravilno izražati, ker moj mali je že privlekel nekaj takih besed in stavkov, za katere vem, da ni slišal doma.

Tole pogovarjanje z otroci v knjižni slovenščini se mi zdi nek trend, ga opažam tudi slučajno, na cesti.
Midva se pogovarjava normalno, tudi v baby talku (se pravi tako kot se ne bi z odraslim, ampak bolj intenzivno, doživljajoče, z gestami, ipd.), ker se sploh na višji ton glasu odzove s smehom in ga bolj registrira. Kasneje se pa ne mislim z njim pogovarjat knjižno, ker imamo pogovorno slovenščino, prav tako so mi narečja všeč.

Ta kombinacija se zdi meni čisto super oz. tako nekako je bilo pri nas doma (svojih bebic pač še nimam :D) - mami nama je že od malega veliko brala pravljice, pogovarjali so se pa, kolikor sem videla tudi iz videokaset, normalno po domače in ni imela nobena od naju s sestro kdaj težav z besednim zakladom, pravilnim izražanjem oziroma jezikom na splošno pač =)

Aja, edino z mlajšo sestro so nekateri uporabljali ''dojenčkasto izražanje'' in je še zelo dolgo sama govorila potem na tak način. Niti ne znam točno opisati, se pa spomnim, da jo je bilo potrebno opominjati in odvajati od tega - ker je znala ''normalno'' govoriti.

Pod baby govorico oz. baby talk  spada kaj takega kot,
A si ap? A te buba? Plid sm, te bo mami ninanajčkala.
...ne morem se spomnt nč kaj tacga prav trapast'ga...
vglavnem, hudo hudo pretiravanje - tako da bi člov'k rabil prevod! To je zame baby talk.

No mi mamo malo milejšo obliko. Ni pa nikol brez r jev in podobnih 'napak'.

Ja, opažam, da kar nekaj staršev govori v pravilni slovenščini (ki pač ni ista od pogovorne, kdo za boga pa izgovarja besede z vsemi j-ji vred?) oz. še rajši samo otroci sami. Poznam npr. primer otroka, ki sam govori čisto pravilno slovensko (so ga tako v vrtcu naučili) starši in vsi ostali pa pač v narečju.
Ne vem, meni so narečja zelo všeč, se mi zdi da dajo nek poseben ''okus'' slovenskemu jeziku, tudi sama govorim v narečju.
Glede teh pomanjševalnic pa ne vem, vsakemu svoje, nekaterim se zdi preosladno, drugi pa z veseljem tako govorijo z otrokom (vsaj ko je še dojenček/malček.

Midva z otroki (vsemi, ne samo najinimi) govoriva normalno. Na splošno se trudiva, da jezika ne mrcvariva preveč (pretiravanje z "lublanščino"), govoriti knjižno pa se mi zdi utopija (že zborni jezik je preveč neživljenjski). Ne predstavljam si, da bi sinu rekla (ko ga previjam): Sedaj ti bom očistila penis. Ne uporabljava besed kot am am, buba itd.. ker se mi zdi, da tak besednjak le ovira govorni razvoj. Pred večerjo mu povem, da bova sedaj jedla (in ne: greva am am ali kaj podobnega). Res pa je, da uporabljava drugačen ton glasu, več gestikulirava itd. Moje mnenje je, da se je potrebno tudi z malčki pogovarjati normalno (torej brez pretiravanja v kat erokoli smer), seveda z določenimi poenostavitvami.

Jaz pa uporabljam določene baby talk besede, ko se pogovarjam s tamalo. Ker so mi enostavno simpatične in ker imam tudi sama v besednjaku še nekaj takih besed iz mojega otroštva in so nekako postale kr družinski zaklad-nekaj kar je samo naše in kar razume samo naša družina. Meni je to všeč in zato ponavljam isto z mojo tamalo.
Meni je pač luštno, ko pridem domov in med pogovorom navrže kdo kako tako iz otroštva.

Pa jst bi se polulala od smeha, če bi slišala folk, kako se z otrokom pogovarja v knjižni slovenščini

Tudi jaz poznam kar nekaj ljudi, ki govorijo s svojimi otroki knjižno. Vzrok neznan Meni se ne zdi potrebno. Bom pa zagotovo imela besede v stilu "spančkat", ker jih že zdaj kdaj uporabim. 

Meni je pa všeč, če se starši z otroci pogovarjajo v lepi slovenščini. Dosti bolj kot otroško spankovanje.

Hja no...mi pa mamo "mima mima" namesto "umivat", pa "ajkat" namesto "spat", pa še kej bi se našlo...Jah, kaj čmo...bomo preživeli ;)