Način govorjenja z otrokom

To je vse še normalno, DMS, vsaj kar se mene tiče. Tudi sama rečem "gremo se mijat" in "aja aja, gremo ajat" ali "spančkat" ali "greva papat" ali "a si kakal, si pokakica". Vse to in še kaj tudi pri nas uporabljamo, s tem da povem obe varianti, se pravi, tudi "gremo se kopat", "gremo spat", itn. Določene besede je treba po otroško spremeniti, da postanejo, kako naj rečem, bolj mehke in sladke in prijetne. Če bi le in vedno mamice uporabljale knjižno slo, bi se lahko reklo, da kar malo ličijo (so podobne) na hitlerjevke.

Če lepo govoriš, si hitlerjevec? 

Pod lepo misliš pravilno, seveda? Moje mnenje - slo je težak in trd jezik v primerjavi z recimo angleščino, ki mi deluje kot pesmica, naš jezik pa pač ne, zato taka primerjava, ker mi je tudi nemški jezik sploh tak trd in strog.

Se strinjam z st In se mi res ne zdi potrebna knjižna slovenščina, preveč izumetničeno mi zveni. Občasno malo pogledam Kmetijo slavnih - tam je npr. en tak primer knjižnega govorjenja, tista novinarka ali kaj je. In me moti za umret, da nekdo tako govori.

Sicer pa smo se vsi učili, kdaj in v kakšnih okoliščinah se uporablja katera zvrst Ni vsaka za vsako priložnost, kar vprašajte učitelje slovenščine

Podpis. Meni ni všeč, da se z otrokom pogovarjaš zborno, knjižno in nevem kako še vse, tako kot mi ni všeč, če uporablaš za vsako stvar pomanjševalnice, buci,bici, papcat, namesto r-jev, l-je itd. Meni se to zdi smešno (v negativnem pomenu) in ne vem zakaj se z malčkom ne bi pogovarjala tako kot z ostalimi ljudmi (seveda prilagojeno, poenostavljeno, tudi kaka narečna beseda, ki bogati jezik je na mestu). Nisem strokovnjak, ampak otrok najbrž že zelo zgodaj zaznava kako govorimo z njim. Sama nimam še otrok, ampak kadar nanese, da sem v družbi otrok, se z njimi vedno pogovarjam tako kot z ostalimi in ne opažam, da me otroci ne bi razumeli ali da bi jim bila manj zanimiva. Mislim, da me še bolj pozorno poslušajo, kot tiste, ki se z njimi pogovarjajo "po otročje" (tu nikogar ne žalim, da ne bo pomote) in se jim otrok samo smeji.

Ko pa je Pika Nogavička ravno omenila Anjo Tomažin (mislim, da ona vodi Kmetijo); ona se mi zdi zelo dober primer kako lahko "pravilno" govorjenje deluje lepo, sproščeno in nič vsiljeno. Moje mnenje seveda.

Romy, v mislih sem imela eno izmed tekmovalk, mislim, da ji je ime Alenka, ne voditeljice. Pri voditeljici mi ni izumetničeno, pri tej tekmovalki pa.

Opa, se oproščam.

se strinjam in tudi mi smo z našo hčerko govorili normalno, v narečju, pa čisto podzavestno smo uporabljali kakšno pomanjševalnico kot so npr. nogavičke, trebušček, kužek, mucka, ptiček ipd. potem pa kar prenehaš. Saj tudi sam opaziš, da tako kot otrok sliši tako se tudi nauči

Moj preljubi sinko me je začel klicati po imenu in ne mami. S tem, da me pred njim vedno poimenujemo mami, pa mož s kakšnim ljubkovalnim vzdevkom. Najbrž je to slišal pri moji mami, ki ga pazi. Res me je to užalostilo; počutim se kot kakšna mačeha ali pa teta. Upam, da ga bo minilo. Mislite, da ga bo? Ime imam res enostavno iz treh črk, mogoče zato...

A da kdo pred otrokom uporablja L namesto R? No, to pa res ni OK. Poznam ene par odraslih, ki imajo tovrstno govorno napako in ne vem, zakaj bi to spodbujali.

Pri nas vsi stari starši namesto ž uporabljajo z. Recimo namesto živjo rečejo "zivjo". Včasih se počutim kot papiga, ko jim non stop ponavljam, da naj uporabljajo sičnike in šumnike...

Ravno moji sestrični nikakor ne morem dopovedat, da stavki v stilu "Pojdi v svojo sobo", "Tega ne smeš delati", "To moraš pospraviti" ipd. smešno zvenijo, ko se pogovarja z otrokom. Še bolj smešno je pa to, da enako z otrokom govori tudi njen mož, z vsemi ostalimi pa uporablja takšno narečje, da ga komaj razumeš.
Poznam dva primera otrok, ki govorita "popolnoma" knjižno (kakor so ju pač starši naučili, ki pa seveda sami knjižne slovenščine ne obvladajo povsem pravilno). Eden izmed je fantov je v 2. razredu in se mu pogosto dogaja, ko skuša v vnemi nekaj povedati, da enostavno ne najde knjižnih besed, narečnih ustreznic pa ne pozna in zato kar utihne ali pa začne jecljati. Ko je bil star pet let in sem se pogovarjala z njim (v pogovornem jeziku seveda, nimam namreč izrazitega narečja), mi je on odgovarjal knjižno, da sem se počutila kot ena budala z zadnjega konca sveta. Tako ga je pač naučila mama, v vrtcu in šoli pa ni prevzel narečja. Morda še bo, ker ga ni prijetno poslušat.
Drugi fant pa je v 9. razredu in živi v vasi z izrazitim narečjem, tako da ga prijatelji neprestano zafrkavajo zaradi njegovega jezika. Ga je pa zelo težko poslušati, še posebej, ko občasno v knjižni jezik vnese kakšno res hudo narečno besedo. Se pa fanj zadnji dve kar trudi, da bi se približal jeziku svojim vrstnikom, čeprav mu bolj slabo uspeva.
Najbrž se starši sploh ne zavedajo, da pravzaprav s tem, ko govorijo knjižno, otroku ne prinašajo nič dobrega. Otrok se bo že naučil knjižnega jezika v šoli, med vrstniki pa naj govori v narečju. Saj narečja so nenazadnje navečje bogastvo vsakega jezika.