Motnje hranjenja

Odgovora na motnje hranjenja ni lahko poiskati, saj so motnje hranjenja kompleksen problem, povezan z več dejavniki, ne samo z vplivom staršev in njihove vzgoje. Gre za problem, ki se navzven kaže kot neobičajno in škodljivo hranjenje in ravnanje s svojim telesom, globlje pa je vedno odraz neke osebne stiske, nezadovoljstva, trpljenja.

Med motnje hranjenja spadajo:

anoreksija nevroza: oseba pretirano nadzira svoje hranjenje in telo, omejuje količino zaužite hrane, celo do stradanja, lahko pretirano telovadi, tudi po več ur na dan, ni sposobna vzdrževati svoje minimalne telesne teže, strah jo je, da bi se zredila, moteno doživlja svoje telo;

kompulzivno prenajedanje: pri tej motnji se oseba kompulzivno prenajeda, pri čemer se izmenjujejo obdobja kontroliranja svojega hranjenja v obliki shujševalnih diet in obdobja prenajedanja, posledica je pogosto debelost;

bulimija nevroza: je motnja, pri kateri se oseba prenajeda (baše se s hrano), ki jo mora pozneje zaradi notranje duševne prisile izločiti iz telesa s pomočjo bruhanja, odvajal ali pretirane telesne vadbe.

Motnje hranjenja iz leta v leto postajajo bolj razširjen fenomen, paleta različnih oblik se širi in prepleta, pogosto je tudi prehajanje iz ene v drugo. Drastično se znižuje starostna meja, pojavljajo se lahko pri obeh spolih v vseh starostnih skupinah, za anoreksijo in bulimijo nevrozo zbolijo predvsem mlade ženske. Motnja se razvije postopoma, lahko pa tudi nenadno.

Zametki imajo vedno izvor v stiski, ki jo posameznik lahko občuti zaradi prepleta različnih vplivov. Prvotno stisko, ki ustvari motnjo, oseba občuti zaradi nepričakovanega, travmatičnega dogodka, kot je smrt bližnjega, spolna zloraba, doživljanje neuspeha, ločitev od pomembne osebe. Stiska nastane tudi zaradi dolgotrajne čustvene prikrajšanosti s strani družine ali ožjega okolja, v katerem živi. Zametki motenj lahko segajo že v otroštvo, ko otrok ne občuti sprejemanja, čustvene varnosti in ljubezni. Temeljna posledica motenj hranjenja je izguba stika s seboj, kar pripelje v doživljajsko otopelost in izgubo občutka varnosti v sebi. Motnja hranjenja ni nikoli samo motnja v hranjenju, hrana je le bojno polje, na katerem se bije boj za telesno, psihično in duhovno preživetje.

Telesna teža pod kritično mejo

Anoreksija spada med bolezni motenj hranjenja in ni izključno "ženska bolezen". Zakaj anoreksija? Prihaja od daleč ali nam je ves čas skakala po prstih, pa smo jo ignorirali? Je bolezen odraščajočih deklet in fantov, vendar prevladuje pri dekletih. Njen osrednji simptom je močno hujšanje, ki nastopi zaradi odklanjanja hrane in se sprevrže v stradanje. Pri večini gre na začetku za zavestno redukcijsko dieto; deklica hoče shujšati, ker je po svojem občutku ali tudi objektivno predebela. Ko pa doseže želeno vitkost, prekorači svoj cilj in strada še naprej, saj ni več sposobna toliko jesti, kot bi bilo treba. Dieta se spremeni v globok odpor do hrane in vodi v izstradanost, kar deklico lahko začne vitalno ogrožati.

Bolnice, ki trpijo za anoreksijo, redko podležejo napadom lakote, toda kljub izsušeni zunanjosti, so izredno aktivne, delavne, v nenehnem gibanju. Šele v zelo hudem stadiju se umirijo in počivajo. En vzrok motnje so lahko manekenski ideali današnje dobe, vendar le za lažje oblike mršavosti, sicer pa je glavni problem identifikacija s svojo spolno vlogo.

Deklica ne more sprejeti ženske vloge kot nekaj, kar bi ji življenje osmislilo. Pogosto je zelo pomembno doživljanje matere, ki je v očeh hčere premalo srečna ter presega očeta po sposobnostih na določenih področjih. V tem primeru se deklice identificirajo z moškimi kakovostmi matere.

Ni pa relacija mati-otrok edina, ki pripravlja teren tej bolezni; lahko gre za huda rivalstva do starejše, seksualno zelo sproščene in upadljive sestre, ali za manjvrednostni občutek ob bolj nadarjenem in pri starših privilegiranem bratu. V primerjavi z dekleti pri fantih ne gre za tako jasno seksualno problematiko, gre pa za tesno povezanost z materjo, ki se nagiba k razvajanju sinčka, ki noče postati odrasel.

Ali eskimi poznajo anoreksijo?

Odgovor, zakaj ne, ponujajo sociokulturne raziskave in pozneje iz njih izpeljane teorije. Osebnostni razvoj posameznika je odvisen od širše kulture, njene norme, stališč, navad, tehnologije, strukture družine ? Študije svetovno priznanih antropologinj, kot sta Ruth Benedict in Margaret Mead, pojasnjujejo povezavo med sociokulturnimi razmerami in različnimi tipi motenj mentalnega funkcioniranja.

Japonska - motnja TKS

Nauka zgodbe ni težko najti, teže ga je zares živeti - sprememba širšega okolja in njegovih oblik stresa bi spremenila tudi vzorce mentalnega funkcioniranja. Anoreksija je kulturno vezana na zahodni svet, zato je Kitajci dolgo niso poznali - vdor McDonaldsa jim je prej prinesel obratne težave. Enako je z Japonci, ki imajo več težav s precej pogosto motnjo TKS, ki je mi ne poznamo. Gre za močan strah posameznika, da bi zaradi okornih socialnih veščin užalil ali prizadel sočloveka. Pogoji za TKS na naših tleh vsekakor niso plodni.

Anoreksija - trendovski odgovor na težave

Zakaj zanikanje sekundarnih spolnih znakov, celotne ženske vloge, poveličevanje tekmovalnega duha in vzdrževane presežne avtonomije ravno pri zahodnjakinjah? Anoreksija oziroma celotna paleta motenj hranjenja je trenutno najbolj trendovski odgovor, predvsem žensk, na njihove stiske. V prejšnjem stoletju je primat pripadal histeriji. Težava je v tem, da se je v današnjem obdobju vloga žensk zelo spremenila; samice so kar naenkrat zapustile domača ognjišča, otroke oddale v zaščito drugam in začele iskati svoj preživetveni plen. Čeprav je emancipacija spremenila njihovo vlogo, je njihova vrednostna pozicija ostala enaka; še vedno so samo konstitucionalno šibkejši spol, ogrožen od močnejšega, če zaidejo v pretirano dokazovanje.

Vendar tudi v zahodnem svetu obstajajo kulture, ki anoreksije ne poznajo (Italija, Francija), ne zaradi tako zelo drugačnih medosebnih vzorcev in kulturnih vplivov, temveč zaradi kultnega, mističnega odnosa do hrane. Anoreksije in bulimije ne poznajo niti v okoljih, kjer je lakota lahko realna grožnja in kjer je stradanje bistveni del religiozne tradicije.

Mediji in svet mode nosijo krivdo

Mediji in svet mode nosijo kolektivno krivdo ene najbolj modnih bolezni konca dvajsetega stoletja. Urednica ene izmed svetovno znanih modnih revij na vprašanje, zakaj se v revijah kar naprej prikazuje suhice, lažne ideale za vztrajno zbijanje samozavesti in nenormalnih deklet, odgovarja, da ženske potrebujejo tovrstno literaturo, slike zadovoljnih in nasmejanih suhic, češ da je neka angleška raziskava sklenila, da so bralke teh revij tiste, ki želijo občudovati popolne lutke. Njena osebna izkušnja s to potrebo se odraža v enormnih količinah prodanih izvodov modnih revij. Prehiter, a tržno zelo ugoden sklep.

Zametki anoreksije v aristokraciji

Gledano z zgodovinskega vidika je prišlo do razcveta anoreksije v tridesetih letih prejšnjega stoletja v nederjih aristokracije. Interes je iz izobilja kot dela vsakdanjika presedlal na zategnjeno estetiko - trend je postalo minimalno in lepo. Cevasta, androgina telesa, zdravo prehranjevanje s plodovi narave, individualni dosežki so podirali vedno nove ekstremne rekorde.

Bum Bridget Jones

Kakšno olajšanje je po vsem tem ekstremnem idealizmu pred nekaj leti prinesel medijski bum Bridget Jones, zemeljske ženske, ki ne živi od dveh korenčkov na dan in ki je videti normalno. Bralci in filmofili so jo vzljubili. Zakaj? Ker jo potrebujejo! Bridget si upa, priznava, da je lakota normalna primarna potreba, pa tudi najbolj zvesta in intimna prijateljica pri razpletanju čustvenih težav. Torej mediji zdržijo tudi to plat zgodbe, celo nad pričakovanji. Lačni so razpuščenih čustev, pregrešnih misli in nediscipline. Pa so nas zavedli tudi tokrat. Igralka laže. Njeno resnično življenje je diametralno nasprotje. Za vlogo se je morala načrtno zrediti.