Objavljeno: 9. jul 2010 21:51
i was one of those kids...
sicer sem trenutno daleč izven faze otroštva, ampak bi vseeno delila z vami svojo osebno izkušnjo na tem področju...
bila sem spitana kmalu po rojstvu. mama je po parih mesecih porodniške odšla delat in pazili so me stari starši. babica je doživela vojno in dogajalo se je, da par dni ni jedla nič, ker ni imela nič. ni hotela, da bi mene doletelo enako, zato je bilo vedno polno hrane, ki mi jo je še ponujala in ne posebej odrekala. moje prve besede so bile: papa papa, ama, ama. že odkar sem lahko jedla sem jedla ogromno in čedalje več. obilo klobas in junka, ki je takrat obstajal. poželenje po hrani se je povečalo in premosorazmerno povečevalo in ob vstopu v oš sem imela 40 kg in bila najdebelejša v razredu. bilo je grozljivo, otroci znajo biti nadzlobni, število vzdevkov se je povečevalo skozi celo oš. nina slanina, bajsa, špeharca, tonka, sod, debelka itd... prejokala ogromno in ne le zgolj nekaj ur v tednu... btw v šoli na merjenjih so me za športnovzgojni karton merili v
kabinetih, stran od ostalih. zraven je bila moja prijateljica ki je
potem pa itak težo raztrobila vsem sošolcem, ponižujoče. ko se je začela puberteta je bila na eni strani mama, s katero se nikoli nisva ne vem kako razumeli in ki mi je hrano odrekala, na drugi strani babica, ki je vse težave vedno reševala, in mi ni nikoli odrekla nič. kam sem se torej zatekala? v srednji šoli je bilo sicer super. sošolci so bili civilizirani in prijazni in imeli so me radi. sicer sem že v oš dobro operirala v skupini in nisem bila neka tiha zakompleksana siva miš, ampak so me zbadljivke dokaj potolkle, v srednji šoli pa sem pridobila še več samozavesti, ampak moje težave s hrano pa niso izginile. pa sem hujšala, pa se redila, pa nič jedla in zvečer ko sem prišla domov pojedla vse kar sem videla. vedno znova začarani krogi. težave z občutkom manjvrednosti, nihče me ne mara, ker sem debela situacije... jokanje po cele noči. mama mi je še vedno odrekala hrano, vseeno pa vsako nedeljo spekla cel protfan peciva ali dva. konstantna družinska praznovanja z gorami hrane in v ponedeljek poglej kok si debela, vse ti visi, kdaj boš začela hujšat, zakaj ješ tok sladkarij. ne bi ravno rekla, da se nisem gibala, sem pa trojno jedla in se redila in redila...
podrlo me je po prvem letniku faksa. babica je umrla in praktično sem izgubila domačo podporo na celi črti. začele so se vedno hujše krize s samozavestjo, masovni pobegi v hrano, hrano, hrano, kolaps na faksu, stalno obdobje depresije, stalni občutki manjvrednosti, teženje s hrano s strani materinega prijatelja (kaj a tok boš pojedla, noben te nikol ne bo maral, če boš tok jedla...) skratka ja: o tem kok sem debela in ogabna poslušam od 8-25leta in to človek ne more zbrisat nikoli.
sicer sem potem porihtala prehrano, začela intenzivno migat, shujšala 25 kil in v najboljšem obdobju imela 91 kg in takrat sem se počutila super, problem pa se s tem ni rešil, ker so psihične težave, izvirajoče iz negativne samopodobe bruhale na plano redno in nepričakovano. motivacija je šla pa pa in počasi sem pridobivala kilograme in spet postajala čedalje bolj zakompleksana. ujeta v službeno bedno rutino, misleč, da faksa ne bom nikoli končala, se množično odjavljala od izpitov, lagala doma, da imam samo še nekaj izpitov do diplome, jokala ponoči, se kompulzivno prenajedala, hujšala in se redila in hujšala par dni in potem jedla ko pujs par dni, never ending story. težave z odnosi vseh vrst, še bolj iskanje pozornosti, promiskuiteta z željo po ljubezni...
hlepela po pozornosti, šla k zdravniku: ja, vas bomo zmerl, pište dnevnik prehranjevanja in se javite čez 14 dni. to je bilo to! in brošura za bolnike s sladkorno boleznijo kot popotnica. wtf? moj cuker je nižji do normalen, nimam holesterola in pritisk je večkrat nizek kot visok. ne duha ne sluha o psihiatru, svetovanju, samo še ena, k se je je treba znebit po hitrem postopku.
no, vmes sem spoznala ljubezen svojega življenja in on mi je pomagal stopit iz začaranega kroga v smislu depresij in pomanjkanja samozavesti. potem sem se začela intenzivno ukvarjat s svojo psiho in se poskušala otresti vsega tega sranja. pomagala sem si in rešla sem vse svoje težave (končujem faks, še 4 izpiti in diploma, nehala kadit, nehala se drogirat, postala optimistična, srečna, zadovoljna, odkrila svoje življenjsko poslanstvo), ostala je edino težava s hrano, ki je pri meni kot kompenzacija, navada, stalni temelj življenja. meja med ohranjanjem organizma in žrtjem je še vedno na seznamu za iskanje.
začela sem s strokovnim vodstvom, s trenerjem in prehransko svetovalko ter s seansami pri psihologu. stalno me spremljajo in nadzirajo in nudijo podporo in pomoč mogoče je to to, kar sem potrebovala, ampak kaj več o tem vam bom povedala, ko se bodo pokazale spremembe. čeprav jih pa 100% opažam že zdaj.
sem zašla s teme, ampak vsem, ki svojim sorodnikom in prijateljem v mladih letih želijo dobro, bi svetovala, naj jim zagotovijo strokovno pomoč. za delovanje staršev je prepozno, če je otrok že debel in v bistvu, starši se bodo svojim navadam še veliko težje odrekli kot otroci. ponudili bodo tudi več izgovorov.
zagotovit jim je treba neko tretjo osebo, ki bo upravičila njihovo zaupanje in jih usmerila v pravo smer. v smer, od koder si bodo znali pomagati tudi sami.
starši bodo vedno zaščitniški do svojih piščet in bodo marsikdaj zatisnili oči tudi zaradi drugih razlogov, ki ste jih prej navedle, od pomanjkanja časa naprej. zato po mojem mnenju niso ravno ustrezni, če je zadeva šla že tako daleč.
na centre za socialno delo pa kar pozabite. na žalost ima res lahko vsakdo otroke, uslužbencev v csdjih pa je premalo in njihova temeljna naloga ni pomoč ljudem ampak papirologija. še otroci z hudičevo resnejšimi težavami ne dobijo pomoči, ki bi bila primerna njihovim situacijam. na žalost je tako.
(pardon za veliko začetnico oz pomanjkanje le-te in pomanjkanje ločil, sem spravila ven pa nisem pustila, da me kaj zmoti)
sicer sem trenutno daleč izven faze otroštva, ampak bi vseeno delila z vami svojo osebno izkušnjo na tem področju...
bila sem spitana kmalu po rojstvu. mama je po parih mesecih porodniške odšla delat in pazili so me stari starši. babica je doživela vojno in dogajalo se je, da par dni ni jedla nič, ker ni imela nič. ni hotela, da bi mene doletelo enako, zato je bilo vedno polno hrane, ki mi jo je še ponujala in ne posebej odrekala. moje prve besede so bile: papa papa, ama, ama. že odkar sem lahko jedla sem jedla ogromno in čedalje več. obilo klobas in junka, ki je takrat obstajal. poželenje po hrani se je povečalo in premosorazmerno povečevalo in ob vstopu v oš sem imela 40 kg in bila najdebelejša v razredu. bilo je grozljivo, otroci znajo biti nadzlobni, število vzdevkov se je povečevalo skozi celo oš. nina slanina, bajsa, špeharca, tonka, sod, debelka itd... prejokala ogromno in ne le zgolj nekaj ur v tednu... btw v šoli na merjenjih so me za športnovzgojni karton merili v
kabinetih, stran od ostalih. zraven je bila moja prijateljica ki je
potem pa itak težo raztrobila vsem sošolcem, ponižujoče. ko se je začela puberteta je bila na eni strani mama, s katero se nikoli nisva ne vem kako razumeli in ki mi je hrano odrekala, na drugi strani babica, ki je vse težave vedno reševala, in mi ni nikoli odrekla nič. kam sem se torej zatekala? v srednji šoli je bilo sicer super. sošolci so bili civilizirani in prijazni in imeli so me radi. sicer sem že v oš dobro operirala v skupini in nisem bila neka tiha zakompleksana siva miš, ampak so me zbadljivke dokaj potolkle, v srednji šoli pa sem pridobila še več samozavesti, ampak moje težave s hrano pa niso izginile. pa sem hujšala, pa se redila, pa nič jedla in zvečer ko sem prišla domov pojedla vse kar sem videla. vedno znova začarani krogi. težave z občutkom manjvrednosti, nihče me ne mara, ker sem debela situacije... jokanje po cele noči. mama mi je še vedno odrekala hrano, vseeno pa vsako nedeljo spekla cel protfan peciva ali dva. konstantna družinska praznovanja z gorami hrane in v ponedeljek poglej kok si debela, vse ti visi, kdaj boš začela hujšat, zakaj ješ tok sladkarij. ne bi ravno rekla, da se nisem gibala, sem pa trojno jedla in se redila in redila...
podrlo me je po prvem letniku faksa. babica je umrla in praktično sem izgubila domačo podporo na celi črti. začele so se vedno hujše krize s samozavestjo, masovni pobegi v hrano, hrano, hrano, kolaps na faksu, stalno obdobje depresije, stalni občutki manjvrednosti, teženje s hrano s strani materinega prijatelja (kaj a tok boš pojedla, noben te nikol ne bo maral, če boš tok jedla...) skratka ja: o tem kok sem debela in ogabna poslušam od 8-25leta in to človek ne more zbrisat nikoli.
sicer sem potem porihtala prehrano, začela intenzivno migat, shujšala 25 kil in v najboljšem obdobju imela 91 kg in takrat sem se počutila super, problem pa se s tem ni rešil, ker so psihične težave, izvirajoče iz negativne samopodobe bruhale na plano redno in nepričakovano. motivacija je šla pa pa in počasi sem pridobivala kilograme in spet postajala čedalje bolj zakompleksana. ujeta v službeno bedno rutino, misleč, da faksa ne bom nikoli končala, se množično odjavljala od izpitov, lagala doma, da imam samo še nekaj izpitov do diplome, jokala ponoči, se kompulzivno prenajedala, hujšala in se redila in hujšala par dni in potem jedla ko pujs par dni, never ending story. težave z odnosi vseh vrst, še bolj iskanje pozornosti, promiskuiteta z željo po ljubezni...
hlepela po pozornosti, šla k zdravniku: ja, vas bomo zmerl, pište dnevnik prehranjevanja in se javite čez 14 dni. to je bilo to! in brošura za bolnike s sladkorno boleznijo kot popotnica. wtf? moj cuker je nižji do normalen, nimam holesterola in pritisk je večkrat nizek kot visok. ne duha ne sluha o psihiatru, svetovanju, samo še ena, k se je je treba znebit po hitrem postopku.
no, vmes sem spoznala ljubezen svojega življenja in on mi je pomagal stopit iz začaranega kroga v smislu depresij in pomanjkanja samozavesti. potem sem se začela intenzivno ukvarjat s svojo psiho in se poskušala otresti vsega tega sranja. pomagala sem si in rešla sem vse svoje težave (končujem faks, še 4 izpiti in diploma, nehala kadit, nehala se drogirat, postala optimistična, srečna, zadovoljna, odkrila svoje življenjsko poslanstvo), ostala je edino težava s hrano, ki je pri meni kot kompenzacija, navada, stalni temelj življenja. meja med ohranjanjem organizma in žrtjem je še vedno na seznamu za iskanje.
začela sem s strokovnim vodstvom, s trenerjem in prehransko svetovalko ter s seansami pri psihologu. stalno me spremljajo in nadzirajo in nudijo podporo in pomoč mogoče je to to, kar sem potrebovala, ampak kaj več o tem vam bom povedala, ko se bodo pokazale spremembe. čeprav jih pa 100% opažam že zdaj.
sem zašla s teme, ampak vsem, ki svojim sorodnikom in prijateljem v mladih letih želijo dobro, bi svetovala, naj jim zagotovijo strokovno pomoč. za delovanje staršev je prepozno, če je otrok že debel in v bistvu, starši se bodo svojim navadam še veliko težje odrekli kot otroci. ponudili bodo tudi več izgovorov.
zagotovit jim je treba neko tretjo osebo, ki bo upravičila njihovo zaupanje in jih usmerila v pravo smer. v smer, od koder si bodo znali pomagati tudi sami.
starši bodo vedno zaščitniški do svojih piščet in bodo marsikdaj zatisnili oči tudi zaradi drugih razlogov, ki ste jih prej navedle, od pomanjkanja časa naprej. zato po mojem mnenju niso ravno ustrezni, če je zadeva šla že tako daleč.
na centre za socialno delo pa kar pozabite. na žalost ima res lahko vsakdo otroke, uslužbencev v csdjih pa je premalo in njihova temeljna naloga ni pomoč ljudem ampak papirologija. še otroci z hudičevo resnejšimi težavami ne dobijo pomoči, ki bi bila primerna njihovim situacijam. na žalost je tako.
(pardon za veliko začetnico oz pomanjkanje le-te in pomanjkanje ločil, sem spravila ven pa nisem pustila, da me kaj zmoti)
How come Barbie never got pregnant? Ken always came in another box
0
0
sem našla staaaro 
