Devištvo/vzdržnost do poroke

Tukaj se pa popolnoma strinjam z liljo4ever .

naj vsak dela, kar se mu zdi

Tle je zelo odvisno koliko ti spolnost pomeni, meni osebno pomeni vsaj 50% zveze. Zato se mi vzdržnost do poroke zdi nesmiselna, ker če se po poroki z možem ne bi ujela v seksu, bi bila jaz groozno nezadovoljna v takem zakonu, partner pa verjetno tudi. Tu nastanejo problemi.

Edini meni poznani razlog vzdržnosti je religija. Kar iskreno spoštujem, v kolikor gre za željo in strinjanje s strani obeh partnerjev. Pogojeno z drugimi osnovami in razlogi, vzdržnost postane ujetost in nuja, kar utegne imeti nedvomno negativen zaključek.

Če bi se za omenjeno opcijo odločil sam? Ne, nikakor.

Seks v primeru vzdržnosti, po poroki torej ni nekaj spontanega in produkt želje med partnerjema, pač pa nuja in nekaj "kar se mora zgoditi". Sprašujem se, ali utegnejo biti ljudje ki se odločijo za to, srečni. Pa mislim da poznam odgovor.

Super povedano

Ko si zaljubljen in čisto nor na določeno osebo in se z njo sploh ujemaš, bi moral biti tudi sex super. Če ni, bo pa sčasoma postal, kemija je itak že prisotna. Seveda to ne pomeni, da zagovarjam vzdržnost do poroke, nasprotno, zdi se mi največja neumnost.
Najprej si ne predstavljam, da bi lahko dva, ki čutita ljubezen eden do drugega in posledično tudi strast, lahko tako dolgo časa zdržala brez dotikanja in vsega v kar to vodi. Nekaj mesecev bi že zdržala, ampak poroka na hitro se mi ne zdi ravno pametna odločitev. Vse supaj se mi zdi, kot bi do poroke lahko jedla samo suh kruh in vodo, potem bi si pa lahko privoščila tudi kakšno tortico.
Mislim, da se par, ki ne prakticira vzdržnosti lahko še bolj dobro spozna in si je bližje, kot pa tisti, ki čakajo. Saj pravijo, da sex vse spremeni (na boljše , če pa na slabše, potem pa itak nista za skupaj).

Se popolnoma strinjam z Liljo (dlje nazaj po temi nisem brskala). Se mi pa zdi to popolnoma stvar intime dveh, v katero se nimam kaj vtikati s svojimi nazori.

Rekla bi pa, da podobno tolerantnost pričakujem tudi z nasprotne strani. Če se dva gresta takšno vzdržnost, potem je to njuna intimna stvar in ne stvar za v medije, intervjuje (enkrat sem na nekaj takega naletela na TV). Će se nekdo sam toliko razkrije in o tem razlaga v medijih, potem ne bi smel biti užaljen, če imajo ljudje pripombe.

Bog je tisti, ki določa kaj je dobro in kaj slabo. In NE človek. To je resnica, preko katere ne more nihče.

Jaz sem od ene punce enkrat dobila odgovor na čisto isto vprašanje, da verjame, da bo Bog poskrbel, da bo tudi to štimalo...

Hehe. Najbolje, da bog poskrbi tudi, da žena takoj prvič zanosi, saj je seks itak namenjen reprodukciji in ne užitku.



Tovrsten post po mesecu tišine na tej temi, se mi zdi kot neposredno izzivanje nasprotno mislečih, ki nas tukaj ni malo. Ali/in pa pretiran dolgčas.

Meni tudi take izjave niso všeč. Če ti verjameš v nekaj, potem verjemi. Ne vsiljuj pa drugim nekih "resnic, preko katerih ne more nihče". Ker vera in vse okrog nje je pač odvisno od osebnih prepričanj.

Mariposa, če si imela bližnjo izkušnjo z Bogom in si z njim v neposrednem dialogu, je takšno podrejanje pravilom skupine in zatiskanje oči pred naravnim smiselno. V nasprotnem primeru imaš pravico do dvoma. Morda tisti, ki je poskusil izluščiti božjo besedo izmed vseh, ki se bijejo v njem, ni prepoznal prave in ti je vsilil svoje mnenje... No, saj veš, blagor ubogim na duhu. Težko ugotovijo, da so zavedeni, pa jim je življenje lažje. Meni drugačna in bogata pot, kakršne si ti ne dovoliš ali je ne upaš prehoditi, delno osmišlja bivanje na tem planetu. Dala mi je čvrste vezi s spoštovanja vrednimi ljudmi, in to je tisto, kar šteje. Ti z enako gotovostjo stoj za svojo. Nekdo bo pri tem verjetno oškodovan, plavati se na suhem težko naučiš :) 

Religija je opij za ljudstvo (by Karl Marx) in s tem se absolutno strinjam. Religija (=dogme, pravljice) je zmerom bremzala ves znanstveni in duhovni napredek človeštva praktično skoraj do 20. stoletja. Potem so počasi ljudje spoznali, da je edina vsemogočna sila narava ali vesolje, ki je ljudje ne moremo nadzorovati, lahko pa samo poskušamo razumeti naravne pojave in le temu se lahko reče "Bog", če je že treba ta izraz uporabiti. O sami spoštovani ustanovi Cerkve in madežih zgodovine pa raje ne bi (inkvizicija, križarske vojne, nasilno pokristjanjevanje, onemogočanje napredka,  bogatenje na račun vernikov, pedofilija, itd.) Kapo dol le tistim redkim duhovnikom in redovnicam, ki živijo skromno življenje, pomagajo pomoči potrebnim, odidejo živet v nerazvita področja sveta in spreminjajo ta svet na bolje.

Vzdržnost do poroke je pa zelo zastarela in omejujoča, prav srednjeveška. Neka srednja pot je zmeraj najboljša, pretirane promiskuitete tudi jaz ne odobravam (spolne bolezni, čustvena škoda itd.), pretirana vzdržnost pa lahko vodi v druge težave (zadnje čase pogosto odkrita pedofilija duhovnikov vse pove). Mislim, kje je tukaj kaj nečistega v očeh kogarkoli, če se dva ljubita in seksata, živita skupaj in nameravata ostati skupaj? Tisti papir, ki jima manjka, je zgolj papir, obred in družbena konvencija. Ni nujno potreben za obstoj ljubezenske zveze in spolnosti. Če nikoli pred poroko partnerja intimno ne spoznaš, s tem veliko tvegaš in se morda poročiš s sebi spolno popolnoma neprivlačnim in neprimernim/nekompatibilnim človekom. In tega se z nobeno čarovno palico ali nekim slepim fatalizmom ("Bog" bo naredil tako da bo prav) ne da rešiti. Tako kot pri vseh stvareh v življenju so tudi pri spolnosti pomembne izkušnje/znanje in eskperimentiranje, ne pa teoretiziranje, predvidevanje, zanašanje na višje sile, itd.