Objavljeno: 12. feb 2010 21:24
Živjo,
odločila sem se, da z vami delim svoj problem, katerega se čedalje bolj zavedam. Rada bi se znebila tega dela svojega karakterja, sploh ker nisem bila od zmeraj takšna. In kakšna sem? -
Zaverovana sama vase, prepričana da znam sama najbolje vse narediti, zelo težko sprejmem kritiko (ampak to sem se že skoraj navadila) na svoj račun in se takoj začnem branit ter zagovarjat.
Najbolj grdo pa se mi zdi, ko mi nekdo nekaj hoče "dobrega" (profesor, inštruktor vožnje, znanec ki me ne pozna dobro...) (kot se reče; Jaz ti hočem samo dobro), jaz pa nestrpno udarjam s prsti po mizi, volanu,... in praktično ne slišim, kaj mi nekdo govori. Še huje je, da enostavno vstanem in odidem brez pozdrava... Potem pa mi je v sekundi žal za takšno zlobno početje. Podobno sem počela s telefonskimi klici; Če je kdo preveč najedal, sem enostavno prekinila pogovor s tipko in se nisem več oglašala.
Drugače sem z ljudmi, ki jih imam rada, čisto drugačna. Upoštevam jih, nikoli ne odidem kar tako stran, zmeraj sem se pripravljena pogovoriti in problem rešit z mirnim pogovorom, skratka - obnašam se človeško. Tisti, ki me dobro poznajo pravijo da sem srce in da sem prijazna ter prijetna oseba, s katero je veselje biti kjerkoli že.
Vem, da takšno obnašanje v ljudeh zbuja občutek, da sem grozna osebnost, da hitro zamerim, da sem morda razvajena, da sem navajena dobiti kar si želim... Ampak - ni tako. Enostavno sem očitno nesamozavestna oseba ali pa sem morda le preveč nezaupljiva do tistih, ki jih ne poznam in "ki si drznejo mi govoriti, kaj bi bilo dobro zame".
Kako naj si vbijem v glavo biti bolj vljudna tudi do ostalih ljudi v mojem življenju - ki pridejo in grejo ter sprejet njihove nasvete (dobronamerne gor ali dol) brez da postanem "napadalna"?
Upam, da sem dovolj razločno opisala svoj problem. Hvala za odgovore!
odločila sem se, da z vami delim svoj problem, katerega se čedalje bolj zavedam. Rada bi se znebila tega dela svojega karakterja, sploh ker nisem bila od zmeraj takšna. In kakšna sem? -
Zaverovana sama vase, prepričana da znam sama najbolje vse narediti, zelo težko sprejmem kritiko (ampak to sem se že skoraj navadila) na svoj račun in se takoj začnem branit ter zagovarjat.
Najbolj grdo pa se mi zdi, ko mi nekdo nekaj hoče "dobrega" (profesor, inštruktor vožnje, znanec ki me ne pozna dobro...) (kot se reče; Jaz ti hočem samo dobro), jaz pa nestrpno udarjam s prsti po mizi, volanu,... in praktično ne slišim, kaj mi nekdo govori. Še huje je, da enostavno vstanem in odidem brez pozdrava... Potem pa mi je v sekundi žal za takšno zlobno početje. Podobno sem počela s telefonskimi klici; Če je kdo preveč najedal, sem enostavno prekinila pogovor s tipko in se nisem več oglašala.
Drugače sem z ljudmi, ki jih imam rada, čisto drugačna. Upoštevam jih, nikoli ne odidem kar tako stran, zmeraj sem se pripravljena pogovoriti in problem rešit z mirnim pogovorom, skratka - obnašam se človeško. Tisti, ki me dobro poznajo pravijo da sem srce in da sem prijazna ter prijetna oseba, s katero je veselje biti kjerkoli že.
Vem, da takšno obnašanje v ljudeh zbuja občutek, da sem grozna osebnost, da hitro zamerim, da sem morda razvajena, da sem navajena dobiti kar si želim... Ampak - ni tako. Enostavno sem očitno nesamozavestna oseba ali pa sem morda le preveč nezaupljiva do tistih, ki jih ne poznam in "ki si drznejo mi govoriti, kaj bi bilo dobro zame".
Kako naj si vbijem v glavo biti bolj vljudna tudi do ostalih ljudi v mojem življenju - ki pridejo in grejo ter sprejet njihove nasvete (dobronamerne gor ali dol) brez da postanem "napadalna"?
Upam, da sem dovolj razločno opisala svoj problem. Hvala za odgovore!
Življenje brez ljubezni je kot dan brez sonca.
0
0
Mislim pa, da to nima nobene veze s nesamozavestjo, mislim, da je imaš kar veliko, če počneš to kar si opisala. Vsaj sama nimam izkušenj s tako izraženo nesamozavestjo. Osebno bi se kljub temu bolj poglobila v to kar misliš da ni, torej razvajenost, vse dobiti in zamerljivost. No ampak, ker te je to začelo motiti, si na lepi poti, da to popraviš, samo odkrita bodi sama seboj. Včasih si moramo tudi kaj ne najbolj prijetnega priznati, da potem lahko to popravljamo. Vsi, ne le ti.
in če je le možno, jo najraje čim manjkrat vidim, ker je ona resnična skrajnost takega značaja - vedno in povsod eksplodira, na kogarkoli, in nima niti minimalnega bontona).
