Antidepresivi: vaše izkušnje

Sem tudi jaz hodila k psihiatru, tako da vem kako to poteka. Meni je samo zaskrbljujoče dejstvo, da te takoj nafilajo s tableti in da so skoraj tako dostopni kot lekadol. In nekateri bi znali to hudo izoristiti. Namesto da bi zdravili vzroke, je itak lažje ad predpisati in obenem narediti še uslugo farmacevtskemu lobiju.
Je pa seveda odvisno od človeka do človeka, ne rečem da nekaterim ki imajo hudo obliko depresije ne pomagajo...

Imam prijateljico, ki že kar nekaj let jemlje AD in pomirjevala. Jaz pri njej ne opazim nobenega izboljšanja, njeno stanje se je v bistvu nekoliko poslabšalo. Pa ne govorim to zaradi tega, ker bi mislila, da AD nikomur ne pomagajo, govorim samo za njen primer. Je pa tudi tako, da je vedno doma, s športom se ne ukvarja, ogromno stvari se ji sploh ne da počet. Ampak razumem, da se je težko prisilit v nekaj.

Meni pogovor (oz. iskanje vzrokov) 100% ne bi pomagal pri težavah, ki so se pojavile zaradi depresije, prvi korak so ADji potem pa še vse ostalo pride ko si že malo bolj "pri sebi."

Razen če bi res najprej hodil k psihologu/psihoterapevtu... mene bolj moti to da si moraš psihoterapijo sam plačevati (50€ na uro) kot pa dostopnost ADjev. Od ADjev ne postaneš odvisen, pa tudi ne dajejo ti nekega občutka da si "high" zato ne razumem zakaj bi jih kdo zlorabljal oz. izkoriščal?

EDIT: (šele zdaj vidim post nad seboj)

Pri takšnih primerih je pomembno da se takšno osebo spodbuja k različnim dejavnostim. Sama si ne more pomagati. Zdravila pa tudi niso vse.

Po mojem mnenju lahko AD škodujejo oz. poslabšajo stanje le v primeru, da so napačni, ali pa oseba, ki jih jemlje, pričakuje izboljšanje izključno z njimi. V tem primeru se pretirano zanaša na njih in ne dela nič sama na sebi, kar pa je, kot vemo, nujno pri izboljšanju.

To govorim iz lasnih izkušenj. Jemala sem 2 vrsti AD, pa so mi tudi eni izmed njih poslabšali stanje. Pred njimi sem jemala ene, za katere sem mislila, da ne delujejo (oz. nisem čutila spremembe ne na bolje ne na slabše), ampak sem potem po jemanju tistih "poslabševalnih" ugotovila, da so mi v bistvu zelo pomagali pri razpoloženju, ampak sem bila sama tako navajena negativnosti, da si niti nisem želela zares ozdraveti. Zdaj jemljem točno tiste, ki sem jih na začetku, ampak se zraven res trudim in vložim veliko več dela v izboljšanje, in razlika je očitna. Seveda imam še zmeraj slabe dni ali celo tedne, toda v primerjavi s prej je počutje opazno boljše, še posebej socialni stiki in samozavest, ki so mi prej predstavljali neznanske težave.

K psihoterapevtu ne hodim. Sem obiskovala skupinsko terapijo nekaj časa, ampak zame to ni bilo to. Za psihoterapevta sicer še premišljujem, če bi ga obiskala vsake toliko časa, ampak se bom morala še poglobiti in najti primernega (ja, denar je tukaj res kar problematičen). Če nimaš lastne motivacije, je zelo priporočljiv, ker ti jo pomaga najti in te zna usmeriti, če se ne znaš. Sama sem jo na srečo našla, v meni se je enostavno nekaj premaknilo; sem pa kljub temu prepričana, da se brez AD ne bi, ker brez njih nisem videla nič pozitivnega v svetu.

Tako da jaz jih vsekakor "priporočam", če se odločate. Ne vem zakaj nekateri tako slepo zaupajo besedam prijateljice, ki ji niso odgovarjali. Najbolje, da preizkusite sami in potem vidite, ali so primerni za vas ali ne, saj se vsak odziva drugače.

Cheeks

Jaz nameravam k psihologu preden bom šla k psihoterapevtu. Psihatri pa so vsaj zame bolj za pisanje receptov.

Enako. Eni so mi zelo pomagali, po drugih sem bila katastrofa.

Dvomim, da jemlje pomirjevala nekaj let, najverjetneje jemlje antipsihotike, ki pa te dejansko blokirajo in ti vzamejo interes za čisto vse na svetu. Stvar torej ni v tem, da se ti ne da, pač pa zaradi antipsihotikov ne moreš. Moja prijatejica je tudi bila 1,5 let na AD in antipsihotikih in v bistvu je samo vegetirala, nič je ni zanimalo, nič ni mogla, nobenega veselja in stanje se ji je poslabševalo in to zaradi njenega nezadovoljstva s svojim življenjem. Njena nezmožnost za karkoli jo je dejansko porivala v depresijo. Vmes je bila nekaj časa tudi v bolnici (na Kliničnem centru v Ljubljani), kjer so se z njo ukvarjali psihoterapevti, ni da ni, vse samo vedno slabše. Svoji psihiatrinji je ves čas govorila, da to ni pravo zdravljenje za njo, ker to sploh ni življenje, psihiatrinja pa jo je prepričevala, da naj se malo potrudi, da ji je zdaj veliko bolje kot prej. Hec. Jaz sem jo potem zvlekla do svojega psihiatra, ki jo je v dveh mesecih "naredil" tako kot je bila predno je zbolela, veselo, zabavno, polno življenja, aktivno, da ne govorim o videzu, kar naenkrat je začela (fizično) cveteti. Moje mnenje je, da če te nek psihiater po določenem času ne zmore pripeljati do stanja, v katerem lahko kakor toliko normalno funkcioniraš, potem je treba psihiatra menjati. Moje čisto subjektivno mnenje je tudi to, da smo na splošno psihiatri boljši kot psihiatrinje. Bolj so racionalni in praktični, psihiatrinje pa preveč sočustvujejo s tabo in premalo zdravijo, so bolj čustvene po naravi, psihično bolan človek pa po moje bolj potrebuje pravilno zdravljenje kot pa sočustvovanje. Ne vem, če je to mnenje pravilno,l vendar pa če sklepam po izkušnjah oseb okoli mene, tiste, ki hodijo k psihiatrinjam, se ves čas vrtijo v nekem začaranem krogu, tiste, ki pa smo pri psihiatrih, pa smo bile vse nekje v roku dveh mesecev tipi top.

Dodeka ne enači depresije z psihozami. Priporočam ti, da si najprej razčistiš te pojme. Mogoče je tvoja prijateljica imela obe bolezni, ampak v glavnem ljudje, ki imajo depresijo ne potrebujejo antipsihotikov saj ne trpijo za blodnjami, halucinacijami  itd.

Ne razumem, kaj mi hočeš povedati, in ne razumem, od kje sklepaš, da ne ločim depresije in psihoze? Trdim samo, da se pomirjevala ne predpisujejo za dve leti, zato tudi dvomim, da njena sodelavka jemlje pomirjevala. Antipsihotiki pa se predpisujejo za dolga obdobja, v kolikor psihiater oceni, da je to potrebno. Sicer pa bi si tudi ti lahko prej razjasnila pojme, če že meni to očitaš, namreč antipsihotiki se ne dajejo samo v primeru psihoz, pač pa pogosto tudi pri  depresijah, kajti eden izmed najpogostejših znakov depresije je tudi stalno premlevanje v nedogled, to pravzaprav počne vsak depresivec, tudi jaz sem to počela, pa nisem dobila antipsihotikov. Sicer pa je moj psihiater, kateremu sem odvlekla prijateljico, njej takoj ukinil antipsihotike in ji predpisal čisto drugačne zdravljenje kot prejšnja psihiatrinja.


edit: ne, moja prijateljica ni imela oz. nima psihoze, padla je v globoko depresijo, ko jo je čez noč zapustil dolgoletni partner. Blodenj in halucinacij ni nikoli imela, ni pa zmogla nehati premlevati vsake najmanjše malenkosti iz njunega odnosa, in kaj je rekel in naredil itd. klasika, ko te partner zapusti, s tem, da je bilo pri njej zaradi depresije vse seveda samo še hujše. In antipsihotike je dobila izključno zaradi tega, da neha premlevati njun odnos.

Vem da se antipsihotiki uporabljajo tudi pri drugih boleznih, ampak samo v ekstremnih primerih, ko ima oseba vedenjske motnje, je hudo vznemirjena itd. ne pa pri normalnih oblikah depresije. Na žalost obstajajo nekateri, ki svoje paciente samo tlačijo z zdravili (pomirjevali itd.) in mislijo da bo to odpravilo vse njihove težave.

Z tvojim posploševanjem kar se tiče psihiatrov se ne strinjam. Ne moreš trditi, da so moški boljši psihiatri kot pa ženske in da te ozdravijo v dveh mesecih. Edina oseba ki te lahko spravi do te meje si ti sam. Nihče drug. Ljudje smo si različni nekateri potrebujejo tisto sočutje, drugim je pa lahko tudi bolj všeč da jih nekdo direktno na realna tla postavi. Poznam že par takih, ki za svoje težave krivijo psihiatra sami pa nič ne naredijo zase.

Ja, saj pravim, prijateljica je padla v hudo depresijo, ko jo je zapustil partner, dejansko je bila takrat ekstremni primer. Vendarle pa je šlo pri njej za depresijo in ne za blodnje. Kakorkoli že, njena terapija je bila napačna, ker je vedno bolj tonila, po spremembni terapije in ukinitvi antipsihotikov se ji je hitro izboljšalo.
Vendar še vedno ne razumem, kaj si hotela s tem, da naj si razjasnil razliko med psihozami in depresijo. Pomirjevala se namreč ne jemljejo 2 leti, ker to preprosto ni njihov namen. Jaz sem samo replicirala, da če jemlje poleg ADjev še neko zdravilo, da to skoraj zagotovo ni pomirjevalo, pač pa ja najverjetneje antipsihotik, učinek antipsihotikov in pomirjeval navzven je namreč precej enak. In marsikdo, ki jemlje tovrstna zdravila, sploh ne ve, kaj jemlje, moja sodelavka (njena diagnoza je depresija) je tudi en kratek čas jemala antipsihotike, pa je mislila, da so to pomirjevala, potem sem pa jaz vzela v roko njeno škatlico s tabletami in vidim, da jemlje antipsihotike. Vendar je njej psihiater to hitro ukinil, predpisal ji je samo na začetku, ker je ocenil, da je to nuja, ko pa so prenehali stranski učinki ADjev in ko so prijeli, pa jih je ukinil.


Kar se pa tiče posploševanja psihiatrov in psihiatrinj, pa sem poudarila, da gre za moje čisto subjektivno mnenje, do katerega sem prišla zaradi ljudi v mojem krogu, ki jih dobro poznam. prav možno je, da je to čisti slučaj. Ne vem zakaj imam občutek, da me na vso silo hočeš nekaj napadati, češ, da nimam pojma in samo nekaj nakladam, ti pa imaš absolutno prav. No, upam, da se motim. Še vedno pa čakam razlago, od kje ideja, da ne ločim depresije od psihoze.

Upam, da bo to primerna tema:


CLCH, potem morda potrebuješ druga ali dodatna zdravila - ne ustrezajo vsem vsaka. Ker se ti mora tudi splošno počutje izboljšati.
Na tvojem mestu bi šla nazaj k zdravniku in mu povedala, kakšno je stanje, pa seveda ne pozabi/ta tudi na terapije, ki imajo dolgoročni učinek.

Hodi na terapije. To je moj edini pameten nasvet. Pa po možnosti se izogibaj ljudi, ki ne verjamejo vate (lahko reči, težje storiti). Danes če ima človek kakšne psihične težave, ga takoj okarakterizirajo za norega, da bi pa kdo ponudil kakšno pomoč, to pa ne. Je lažje reči - ne bo ti uspelo - kot pa da bi malo razmislili tudi na temo psihičnih bolezni. Ki pa niso redke.

Vsekakor ti priporočam, da se spraviš ven in se ukvarjaš s športom. Verjamem, da je težko (sploh če imaš zraven še depresijo in nobene volje), ampak tudi kakšna hoja na soncu je boljša kot biti zaprt v sobi in samo razmišljati vse slabo.
To in pa terapija. Upam, da ti uspe.

Če sem iskrena se sprašujem če napaka leži v meni. Pri meni je trajalo kar dolgo da sem poiskala pomoč, kar pa seveda pomeni da so se simptomi zelo poslabšali. Trenutno bi morala čakati na nov pregled ki ga imam šele čez več kot mesec dni (mimogrede to mi je pa izredno antipatično, dajo ti zdravila in mislijo da si ok, bedaki), ampak si bom raje plačala par ur kot pa čakala tako dolgo.

Ne vem pa kako dolgo traja, da antidepresivi "popravijo" stvari kot so koncentracija, spomin in popačena čustva. Mogoče rabijo več časa (par mesecev? res ne vem) da začnejo delovati? Mimogrede je katera izmed tistih ki ste/ali pa še jemljete ADje mogoče imela težave z space out-anjem oziroma motnjami zavesti? Meni je prijateljica že večkrat omenila da zelo pogosto kar nenkrat obmirujem in se lahko zelo jasno vidi da se mi zenice razširijo v tistem trenutku. Je to posledica depresije ali ADjev?

Mimogrede hvala obema.

Saj 'napaka' (dajem v narekovaje, ker to ni napaka) leži v tebi - to je bolezen in potrebuješ ustrezna zdravila in terapije. Če predolgo odlašaš, sicer ni fajn, ampak če so zdravila zate in za tvoje stanje ustrezna, morajo pomagati kot je treba, čeprav morda malo kasneje.

CLCH, kakšno diagnozo so ti pa postavili in katera zdravila imaš - če ni skrivnost, seveda, ali morda ne želiš govoriti o tem.

Za drugi odstavek nič ne vem - konec koncev se lahko tudi kaj zamislimo in malo 'odplavamo', ni nujno, da gre za enega izmed simptomov depresije ali jemanja ad.

Kdaj začnejo delovati, je zelo različno - nekateri opazijo učinek že po tednu, dveh (možno tudi, da gre za placebo), drugi po enem mesecu, tretji še malo kasneje ... Odvisno tudi od vrste zdravil, pa tudi od posameznika in tega, kako se odziva na določeno zdravilo.

Pa poskusi se čim bolj zdravo prehranjevati in vsak dan vsaj malo gibati (vsaj sprehod zunaj, na soncu) in se izogibaj sladkorja, aspartama in podobnih packarij, pa bele moke, predelane hrane ... čim bolj naravno in če se le da organsko pridelano in seveda zdrave maščobe (olivno olje, omega 3). Hrana ima izjemen vpliv na naše počutje in je fajn malo paziti, še zlasti ko smo zelo slabo, ker tudi 10 % izboljšanje počutja pomeni ogromno.
Pa druženje in pogovori z osebami, ki ti ne jemljejo volje, ampak ti stojijo ob strani in te razumejo.

Upam, da boš čim prej boljše, ker vem, da je grozno se tako počutiti.