Antidepresivi: vaše izkušnje

Cendrillion, komplet podpis.
Po vsem, kar se dogaja in se je dogajalo in prišlo na plan, vem le to, da čedalje manj verjamem 'uradnim' podatkom. Zakaj, je v zadnjem (in prvem) odstavku super razložila Cendrillion.

Kar se tiče videa: scientologija gor ali dol (sicer nisem še uspela pogledati do konca, ampak kolikor sem, ni bilo nobene s. omenjene ali o pridruževanju njihovi cerkvi), dejstvo je, da so v njem navedena mnoga dejstva. Zdaj pa imamo dve možnosti: ali zamahnemo z roko in si relečemo "ah, scientološke pristranske neumnosti" ali pa "opa! v tem je pa nekaj resnice ..." in začnemo razmišljati. Predolgo smo si zatiskali oči pred dejstvi, čas je, da malo odpremo oči. V svoje dobro.

Koliko časa po jemanju se ti je stanje poslabšalo? Kako si se potem rešila depresije? Se ti mogoče ljubi malo več napisati o tem na kakšno terapijo si hodila?

Strinjam s tem kar si napisala o farmacevtskih družbah, ki jim gre za dobiček. Tudi to vem o cepivu za gripo in farmacevtih, ki tržijo svoje izdelke v zdravniških ambulantah. Jaz sem popolnoma za to, da se pred farmatcevsko kemijo poišče alternativno rešitev. Ampak, ce to zaradi vrste bolezni ni možno ali pa alternativne možnosti in zdrav življenski slog ne pomagajo, pa kaj naj?
Ubistvu kljub temu, da nas farmacevti, prehrambena industrija in še kdo, na vsakem koraku, je življenska doba v zahodnih državah, je možen dostop do zdravnika vseeno daljša kot tam kjer te možnosti nimajo.

Tanja v dokumentarcu res ni omenjena scientološka cerkev, ker gre za prikrito propagando. Film je naredila organizacija Citizens Commission on Human Rights (CCHR), ki jo je ustanovila Scientološka cerkev, ki se bori proti psihiatriji z lastnih egoističnih razlogov (več obupanih ljudi, več njihovih strank, več €). Tanja jaz razmišljam in sem navajena, da ponavadi preverim tudi iz kje izhajo informacije, ki nasprotujejo uradnemu mnenju in pretehtam obe strani. Na internetu je pa itak poplava vseh informacij in za vsako temo so pro et contra razprave neskončne.

To, da ne poznamo točnih vzrokov in ne znamo torej zdravit motnje, ampak na nek način kontroliramo simptome se lahko tebi morda zdi brezveze. Ampak...a se zavedaš kaj in koliko to pomeni tistim, ki jim ravno to omogoča bolj kvalitetno življenje? (res je, da ne pomaga vsem - tebi morda ni, ampak nekomu drugemu pa lahko reši življenje) Ljudje so bili pred psihofarmakoterapijo celo življenje po bolnišnicah, danes pa lahko živijo relativno normalno življenje, za kar se lahko (poleg drugih napredkov) zahvalimo tudi napredovanju psihofarmakoterpije.

Moj point ni bil prepiranje tukaj z drugače mislečimi, hotela sem samo poudariti, da se ne sme vsega metati v isti koš, ker veliko ljudem pa vseeno antidepresivi pomagajo. Kar mrazi me ob misli, da bo nekdo, ki bi to res potreboval tukaj prebral, kako je to brezveze in kako je psihiatrija ena grozna stvar, katere glavni cilj je dobiček. Zaradi tega sem se na začetku oglasila in se še bom, ker se mi zdi tako osveščanje pomembno.

Glede dokumentarcov pa sem se oglasila iz preprostega dejstva, da danes ljudje verjamejo praktično vsemu in se ne zavedajo, da tudi to predstavlja ena ekstremna in velikokrat zelo izkrivljena stališča. Recimo v tem dokumentarcu (ki sem si ga sama tudi ogledala...da bom vedela o čem govorim) govorijo o tem kako si psihiatrija izmišlja bolezni in da so težave, ki jih tam smatrajo kot bolezni težave vseh nas (žalost, težave pri prilagajanju na nove situacije, socialna anksioznost). Ne povejo pa recimo, da obstajajo stroge omejitve pri diagnosticiranju in da je pogoj, da človeku damo diagnozo neke motnje to, da ga le ta ovira pri vsakodnevnem življenju, torej da ni zmožen normalno funkcionirati. V tem primeru pa ne moremo zanikati, da človek potrebuje pomoč. V glavnem, bodite kritični tudi ob gledanju teh stvari.

Sicer nevem zakaj se je tu zdaj tole razširilo v nek ''prepir'', ko pa imamo v bistvu isto stališče. Vse se strinjamo s tem, da samo antidepresivi ne pomagajo in da je vsekakor potrebna še kakšna dodatna pomoč (recimo vedenjsko kognitivna terapija).

Tole moram komentirati: tudi če se glede česa ne strinjamo, to ni prepir (tudi v narekovajih ne). Izmenjujemo mnenja, včasih se strinjamo, včasih ne in s tem ni popolnoma nič narobe.

Jaz sem tudi bolj pristaš tega, da raje sam vložiš veliko veliko dela v svoje zdravje, kot pa da piješ zdravila. Meni se vsako leto pojavi anksioznost (še vedno mislim, da brez razloga) in traja celo zimo. Poleti sem pa prerojena - noro. In me je prav groza poiskati strokovno pomoč, ker zadnje, kar si želim, so AD-ji. Do sedaj sem vse stvari sama uspešno sanirala (od bolečin vratne hrbtenice, do zgage, pa še kupa manjših nevšenosti), zato tudi nisem navajena na to, da bi iskala pomoč v zdravilih.
Kaj se potem obrniti? Želim delati na sebi, spoznati, kako se rešiti težav ali kako živeti z njimi, nikakor pa ne zakrivati težav z zdravili.

Stanje se je poslabšalo po približno slabem letu jemanja, jemala sem štiri leta, s pol letno prekinitvijo po dogovoru s psihiatrom. Pol leta po prenehanju sem bila še hudo depresivna, potem pa mi je kolegica s faksa, ki je študirala homeopatijo v tujini pomagala do popolne ozdravitve. Zraven sem hodila še na družinsko-relacijski model terapije. Sedaj sem že približno šest let ok, stanje se je poslabšalo le po porodih vendar se je tudi hitro popravilo (cca. mesec, mesec in pol).

Meni se zdi v dokumentarcu zanimivo predvsem to (kar tudi sama verjamem), da se danes depresija in anksioznost tretira zelo na široko (skoraj vsak je potencialni kandidat za ADje). Lažje oblike depresije in anksioznosti in paničnih motenj niso (zopet po mojem mnenju) nič "nenormalnega" in jih ni treba takoj zadušit z ADji. To je stanje oz odgovor telesa na življenske situacije. Družba pa seveda od nas zahteva, da smo ves čas 100% brezhibni in v polnem teku. Seveda je grozno, ko človek izkusi panični napad, vendar telo zaradi njega ne bo odpovedalo (kljub temu, da imate občutek, da bo), to vam bo povedal tudi vsak psihiater. Blažja oblika depresija dejansko vpliva na kvaliteto življenja, ne morete polno delati itd ampak kaj pa vse druge ekstremne situacije, ki do tega privedejo? Če zlorabljamo telo in dušo v smislu, da preveč delamo, prestresno živimo, nimamo dobrih družinskih-partnerskih odnosov, se preveč pehamo, morda nepravilno prehranjujemo, bo telo prej ali slej našlo "razlog" tj. depresijo ali kakšno drugo bolezen, s katero vam sporoči, da tako ne bo šlo. Navidez sicer lahko da sploh ni "očitnega" razloga, vendar verjemite da je. Že to je dovolj, da živimo v 21. stoletju s takšnim tempom, ki zagotovo ni v korist človeku. Tehnologijo smo sicer dovršili in modernizirali, telo pa je prilagojeno (če se lahko bolj pikareskno izrazim) bolj za tempo v srednjem veku.
V medicini se vse stavi na kurativo (zdravljenje raka, debelosti , depresije, itd itd), ker s tem tudi služijo. Za zravnike pa naj velja: medicus cura te ipsum!  

quote:4d57472a96=".:sonja:."
Kaj se potem obrniti? Želim delati na sebi, spoznati, kako se rešiti težav ali kako živeti z njimi, nikakor pa ne zakrivati težav z zdravili.


K enemu izkušenemu psihoterapevtu.

Vzrok za depresijo v resnici ni znan. Na splošno je sicer znano, kaj vse (lahko) povzroči depresijo, ko pa govorimo o posamezniku, ki je zbolel za depresijo, pa je praktično nemogoče ugotoviti, kaj je tisto, kar je pri tem konkretnem posamezniku depresijo povzročilo.


Antidepresivi so dejansko "slabi", boljša beseda bi bila neuspešni saj zdravijo simptom in ne vzroka. V neki začetni fazi so lahko  pomoč, nikakor pa niso ustrezna terapija sami na sebi. Kot je rekla Tanja, so lahko bergla ampak nekoč bo treba shodit sam. Če hočemo ozdraveti pa moramo vedno poiskati vzrok. Druga zaskrbljujoča stvar je ta, da se antidepresivi uporabjajo še za druge motnje. Katere?!

Razne psihosomatske motnje, napade panike, anksioze, takihardijo, hudo konstantno bolečino v želodcu, vnetje nosne sluznice, grla, pogostega uriniranja, zelo težko dihanje in občasno dušenje, ko bolnik misli, da se bo zadušil - vsi ti problemi lahko sploh nimajo fizičnega vzroka in ko opravijo vse preiskave in ugotovijo, da fizičnega vzroka ni, postavijo diagnozo psihosomatske motnje in vse te težave zginejo z jemanjem antidepresivov. Seveda je potrebno vzporedno delati tudi druge vrste terapije, ker tableta ni rešitev za celo življenje. Vendar pa je treba vedeti, da so te fizične pojavnosti lahko tako hude, da oseba fizično ne zmore oz. nima časa, da se loti terapij, zato je potrebno najprej začeti z antidepresivi, da lahko oseba fizično zopet funkcionira, potem pa se loti še druge vrste terapij, ki bodo odpravile vzroke, ne pa samo odpravljale posledice.

Antidepresivi (amitriptilyn - Amyzol), se lahko uporabljajo tudi za preprečevenje migrenskih napadov.

Zdravo,

glede antidepresivov je moje mnenje, da bolj ko se navadi telo, slabosti prevagajo prednosti in sicer:

- izgubijo svojo funkcijo, zato moramo jemati vedno močnejše in močnejše (vsega je pa enkrat konec!)
- brez ADjev ne znamo živeti več
- vsaka malenkost nas spravi v depresijo in se zato zatekamo k tabletom
- ledvica trpijo, zobje trpijo
- učinek je kratkotrajen, torej le dokler tableta drži (ker njihova funkcija je sproščanje hormona sreče)

Sama sem imela hude težave z depresijo, zatekala sem se v alkohol, cigarete in hrano. Hodila sem na posvete z različnimi zdravniki, psihiatri ipd. Vse kar so mi svetovali so bili antidepresivi in podobne mešanice. Ko sem se poglobia v njihovo sestavo in preverila stranske učinke, sem se odločila da tega koraka ne bom naredila. Začela sem brskati po internetu za raznimi bioenergetiki, vedeževalkami, psihoterapevti, preizkušala pa nič. Vse me je bolelo, v prsih tiščalo, lastno srce sem slišala ponoči, vrtelo se mi je itd. Pred kratkim pa sem naletela na ...

Lp, Mateja


Zaradi nedovoljenega oglaševanja sporočilo cenzurirano. Preberite si pravila PL, ki ste jih ob prijavi (s)prejeli ob registraciji.
Tanja

Hmm, ali je normalno da je fant že po 1 obisku ki niti ni doglo trajal dobil recept za AD in pomirjevala? Ne vem no, meni se zdi zaskrbljujoče ker ga zdravnica ni imela v tem kratkem času možnosti dovolj dobro spoznati in mu je že predpisala takšna močna zdravila.

Prvi obisk ne sme trajati dlje od 30 minut. Sploh pa je pri prvem obisku moral samo naštevati simptome, družinsko amnezo itd. tako da ni razloga zakaj mu ne bi smela predpisati tega. Ona je zgolj ugotovila bolezen in predpisala zdravila vse ostalo pa pride šele za tem... 

Aha, no ok. Hvala za pojasnilo, sem si drugače to predstavljala. Mi je rahlo mimo da so AD tako lahko dosegljivi.

ADji niso tako lahko dosegljivi, predpišejo se glede na pacientovo stanje. Če boš pogledala na fantov izvid boš videla del kjer piše: Psihični status. Psihiatri niso kot ostali zdravniki, ker v nasprotju z ostalimi po zelo hitrem postopku vidijo težave (seveda ne vseh ampak dovolj da vejo za kaj se gre). To da mu poveš simptome je seveda pomembno ampak medtem ko se ti pogovarjaš z njim te on hkrati tudi ocenjuje.