S tem se osebno ne strinjam. Vzrok depresije je znan in ga lahko odpravimo.


Antidepresivi so dejansko "slabi", boljša beseda bi bila neuspešni saj zdravijo simptom in ne vzroka. V neki začetni fazi so lahko  pomoč, nikakor pa niso ustrezna terapija sami na sebi. Kot je rekla Tanja, so lahko bergla ampak nekoč bo treba shodit sam. Če hočemo ozdraveti pa moramo vedno poiskati vzrok. Druga zaskrbljujoča stvar je ta, da se antidepresivi uporabjajo še za druge motnje. Katere?!

Psihologija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje (W. Glasser)

toplo priporočam vsem v branje. knjiga govori o drugačnem pogledu na vse oblike duševnih bolezni. depresija je oblika žalosti. človek je žalosten zaradi več razlogov (ne more narediti tisto, kar si res želi, zato razvije depresijo, s katero v bistvu kliče na pomoč, ker je to najbolj varen način- bolje, kot da z mašinganom leta po svetu, mar ne?)

Npr. socialno fobijo.

No...potem si edina, ki vzrok pozna in ga lahko odpravi...ker ga tudi strokovnjaki ne. Vemo kaj vse lahko vpliva, ne vemo pa kaj točno je vzrok itd. Prav tako gre tu za medsebojno interakcijo in prepletanje vseh teh dejavnikov, tako da stvar definitivno ni tako preprosta.

To za kaj pa se uporabljajo še antidepresivi, pa če naštejem samo nekatere: fobična stanja, panična stanja z agorafobijo, generalizirana anksioznost, obsesivno kompulzivne motnje, borderline z izrazitimi čustvenimi nihanji, posttravmatska stresna stanja, bulimija,anoreksija nervoza, psihosomatske motnje itd.

In ne vem zakaj bi to bil problem. Pač to so tudi indikacije za uporabo antidepresivov in pri teh stanjih in motnjah lahko antidepresivi pomagajo.

Aja..pa še nekaj. Saj ni nihče (vsekakor ne jaz) trdil, da je ok, da samo vzameš antidepresive in je to to. Sama sem tudi v svojem postu poudarila, da je najbolj idealno, da je posameznik vključen tudi v neko obliko psihoterapije (poleg medikamentozne terapije).

No jaz iz prve roke lahko povem, da so simptomi motenj (zgoraj jih je naštela saška), ki jih odpravljamo z ad-ji zelo, zelo grozni. Dve leti sem hodila na razne zdravniške preglede in urgenco, ker nisem vedela kaj mi je. Dušilo me je, glava me je bolela, ščipalo me je v prsih, srce mi je razbijalo, tresla sem se, mravljinčilo me je po telesu, bolečine v trebuhu s prebavnimi motnjami in slabostjo sp bile nevzdržne, bilo me je non stop strah, resno strah, vsako minuto v dnevu sem pričakovala, da se bo nekaj groznega zgodilo (naravna nesreča ali da se bo komu od bližnjih kaj zgodilo), spala nisem, imela sem vsiljive skrajno neracionalne, pomankanje koncentracije, negativne misli so bile ves čas prisotne... Vse simptome, ki sem jih imela bi lahko naštevala do jutri. Nihče, ki še ni izkusil teh motenj na lastni koži si resno ne more predstavljati kako je. Jaz si tudi nisem. Depresija ni samo slaba volja in tečnoba ampak vpliva tudi na telo in dejansko te vedno nekaj boli. Ko sem končno ugotovila kaj je z mano narobe sem še nekaj časa odlašala z obiskom psihiatra in sem probavala razne alternativne metode, tudi šentjanževko. To mi ni pomagalo popolnoma nič. Ko sem začela z ad-ji sem bila rahlo prestrašena, ker nisem ravno fan farmacije in vnašanja nepotrebne kemije v telo. Kmalu po začetku jemanja pa so vsi simptomi izginili. Vem, da je kemija in da niso zdravi, ampak tudi spanje zgolj par ur na dan in nezmožnost ukvarjanja s športom ni ravno blagodejno za telo. Ad-ji odpravijo ''samo'' simptome, ampak to je za bolnika resno olajšanje. S tem, da psihiatrija ne odpravlja vzrokov se tudi nikakor ne morem strinjati. Hodim na psihoterapijo in tam mi terapevt (psihiater) skuša pomagati priti do vzroka in spremeniti negativne miselne vzorce.

ADji so eno, psihoterapije drugo. In ja, AD so olajšanje - ampak začasno, niso trajna rešitev. Ker če ne najdeš vzroka (=psihoterapije), boš vedno znova pristal na ADjih. O tem govorimo (in se v bistvu strinjamo).

elena, res sem vesela, da se bolje počutiš.  

Tanja, ubistvu se z zgornjim stavkom ne strinjam, ker v psihiatrijo spada tudi psihoterapija. Na to se je nanašal zadnji del mojega sporočila. Drugače je pa povsem logično, da ad-ji ne odpravljajo vzrokov, saj jih ne morejo. Če težave recimo nastanejo zaradi travme iz otroštva, ad-ji pri teh vzrokih ne morejo pomagati. To ti tudi zdravnik razloži, ko ti jih predpiše. Tudi tablete za holesterol ne odpravijo vzroka, ampak posledice. Sam moraš spremeniti življenje, če hočeš izboljšanje in napredek.

Glistič, hvala .

Tole je zanimivo vprašanje, zanimiva tema.
Imam izkušnjo z jemanjem antidepresivov, jemala sem jih 3 mesece. Po zdravilih ne bi več posegla. Depresija se mi je namreč vrnila (slabo leto dni po jemanju), v agresivni obliki paničnega napada in dolgotrajnih anksioznosti. Takrat, ko je bilo stanje takšno, da sem razmišljala tudi o smrti, sem sprejela pot soočenja. Veliko pogovora, psihoterapevtskih nasvetov, motivacijskih knjig. Danes za sebe vem, da najbolj deluje prehrana z obilo vitamini, (banane, ananas, sezamova semena), nič stresa, nič naprezanja, nič poživil, cigaret, enostavno mir. Da ga zares začutiš. Meni je pomagala psihoterapija in NLP, torej motivacija. Če dobro pomislim, je fino, če psihoterapijo z NLP-jem nadgradiš. To sem sama naredila s knjigami, s filmčki na you.tube-u, nisem pa šla do NLP trenerja. To bom v prihodnje za osebno rast.
Je pa (vsaj pri meni) tako, da ko se ti enkrat zgodi depresija, panic, resna žalost, potem je doživljenjsko delo, da skrbiš zase in za svoje psihično zdravje. 100% se strinjam, da psihologija včasih naredi še slabše. Depresija, anksioznost je reakcija telesa, ki ti pove, da te je nečesa strah. Verjetno življenja samega, družine, odgovornosti, skrb za službo, itd...

Vse dobro ti želim!

s tem se strinjam! Zdi se mi nesmiselno, da se skoraj vse duševnje motnje zdravijo z AD.

še tu prilagam eno povezavo: http://www.youtube.com/watch?v=NKYAmg5giAE&feature=&p=6025E4E507832FBE&index=0&playnext=1

A ni to premalo časa?

Cendrillon dokazano je, da gre pri depresiji, anksioznosti ipd. za nepravilno delovanje možganov. V možganih delujejo trije
nevrotransmitorji:
serotoninski, noradrenalinski in dopaminski. Pri depresiji se zmanjša učinkovitost prenosa
signalov med živčnimi celicami temi prenašalci.
Antidepresivi zvišujejo nivo prenašalcev. Ko je enkrat normalen nivo dosežen, možgani potem spet sami znajo uravnavati primeren nivo in takrat se neha jemati ad-je. Z ad-ji (ki jih je več vrst in delujejo na različne nevrotransmitorje) se zdravi samo tiste motnje, ki so povezane z zmanjšano količino teh nevrotransmitorjev (depresija, generalizirana anksioznost, panični napadi....). Res mi ni jasno zakaj bi bilo te motnje nesmiselno zdraviti z ad-ji, če vplivajo ravno na snovi v možganih, ki izboljšajo stanje? In ne zdravi se vseh duševnih motenj z ad-ji. Za shizofrenijo, demenco,.. so druga zdravila.

Na dokumentarec na povezavi sem pa že pred časom naletela. Gre pa za propagando scientološke cerkve. Scientologi so proti vsej psihiatriji. Trdijo, da je bolje za vse bolnike, če se vključijo v nihovo ustanovo in prejemajo njihove ''terapije'', seveda za ogromno €.

Aja, še za vsak slučaj; nikogar ne napadam, samo debatiram .

Tole pa žal ne bo držalo. To je samo hipoteza, nikoli pa ni bila dokazana. Poleg tega ne gre za "nepravilno delovanje možganov" ampak obrambo telesa, ki je pod stresom.
Po jemanju ADjev pa se ti dejansko spremeni struktura možganov. Približno vem kako stvar deluje, in na žalost je tako, da se nekatere trditve, ki se tičejo medicine uporabljajo zelo na splošno, brez dokazov, sem spada(m)(j)o tudi zdravniki.
Obisk pri psihiatru pa izgleda takole, postavi vam par vprašanj in izmeri stopnjo anksioznosti/depresije na podlagi točk! potem pa predpiše ustrezen AD. Še nisem slišala za primer, da bi komu izmerili stopnjo nevrotransmiterjev.
Tam kjer zdravljenje z ADji res ni nujno bi ga sama odsvetovala in predlagala drugo obliko terapije. 

Torej bi bilo po tvojem najboljše da kar vse skupaj opustimo, ker pa itak ni ''točnih dokazov'' za to. Glej..dejstvo je, da pač psihiatrija zdravi in diagnosticira na podlagi simptomov in ne znakov. Tako pač je. Ampak to pa ne izniči dejstva, da terapije vseeno pomagajo in da se s tem neprimerno izboljša kvaliteta življenja uporabnikov psihiatrije.
Dvomim, da si že kdaj imela kakšen stik z hudo psihopatologijo, ker bi v tem primeru govorila malo drugače.

Pa še nekaj dodajam...ne verjemi vsega kar vidiš v dokumentarcih. Še posebej ne v takih, ki predstavljajo samo en ekstrem oziroma eno stran argumentov, drugega pa ignorirajo. To ti jasno kaže, da tak dokumentarec ni nek objektiven vir informacij.

Hmmm.... jah ne vem, npr. cepivo za gripo ni dokazano, da deluje in v tem trenutku teče preiskava zoper WHO in par farmacevtskih podjetij, ker naj bi zlonamerno oškodovali ljudi. Dokazano ni bilo da varuje proti gripi, je pa bilo dokazano, da ima neugodne stranske učinke. Jupiiii!!!!!! Kaj bi z dokazi, važno da imamo cepiva in tabletke Takšno razmišljanje se mi zdi skrajno nevarno in kot nalašč vsej kapitalistični industriji, ki nam plasira vse na nekih "kvazi" znanstvenih dokazih. Hvala lepa za takšno znanost.

Tudi to se mi zdi sporno, prizadevati si moramo za ozdravitev, ne zgolj supresijo simptomov! ki mnogokrat vodijo v kronično poslabšanje stanje ali celo drugo obliko bolezni.

Se strinjam in sem mislim da tudi prva napisala, da je na začetku pomembno bolniku pomagati z ADji, če je stanje kritično, saj takrat druga oblika terapije ni možna. Da pa terapija z ADji dolgoročno pomaga pa iz lastnih izkušenj vem, da ne.

Sem in zakaj bi govorila drugače? Ravno zaradi izkušnje s hudo depresijo in uporabo AD (Cipramil in Cipralex) ter nakaterih anksiolitikov vem, da ne pomagajo na dolgi rok. Pri meni se je stanje po jemanju ADjev zelo zelo poslabšalo kar se tiče depresije in njenih stranskih učinkov (omotičnost, otopelost, zaspanost, izguba želje p seksu,nezmožnost izražanja čustev).

Mislim da sem zadnja, ki bi verjela vsemu kar vidim ali slišim Link sem prilepila ravno iz razloga, da se sliši še kakšno drugo mnenje poleg "uradnega" in pripravi ljudi do razmišljanja, dvoma, ki pa je nujno potreben za neko kritično držo. Šele potem se lahko začne resno raziskovanje, postavljanje "neprijetnih" vprašanj itd. Torej, moj namen je bil ravno obraten od tega kar si napisala.
Kar pa se tiče objektivnosti informacij pa zgolj tole: kako misliš, da izgledajo zdravniški (psihiatrični, pediatrični, dermatološki etc) kongresi? Kot farmacevtski sejem in turistična potovanja. In kdo financira te kongrese? Farmacevtske družbe in zasebna podjetja. Ta pa so daleč od kakšne objektivnosti in tudi kongresi so daleč od kakšnega resnega strokovnega razpravljanja. Da niti ne omenjam raziskav na področju medicine danes , ki so v 70% financirana s strani teh istih podjetij in torej pristranska.