Se ena anksiozna panicarka :) Bom napisala svojo zgodbo, mogoce pa kateri pomaga.
Sama se s tem spopadam priblizno 8 let. Zacelo se je s cudnim pocutjem, ki ga nisem znala razloziti. Vse je stimalo (odnosi doma, fant, druzba, sola) in glede na vse okoliscine bi morala biti srecna najstnica. Ampak ne, zacelo se je s cudnim pocutjem, ki ga nikakor nisem mogla razloziti in poiskati vzrok zanj. Ko te je necesa strah, pa ne ves cesa. Prepricana sem bila, da sem bolna (mogoce scitnica sem si mislila) in sem bila naravnost sokirana, ko so izvidi pokazali obratno. Krvna slika je bila odlicna. Takrat se je zacela moja agonija... Ob najhujsem casu, nisem mogla 4 dni vstati iz postelje (slabost, omotica, bolecina v celem telesu, povisan pulz...). In tako sem zivela 5 let. S perseni vsak vecer (vedno je bilo najhuje ko se clovek umiri).
Ko se je zadeva tako poslabsala, da sem se bala oditi kamorkoli (kaj ce se mi kaj naredi, kaj ce se bom tako pocutila..), da je dejansko zacelo krojiti moje zivljenje, sem si rekla, da je dosti. Zopet sem odsla k zdravnici, pojasnila vse, naredila je preiskave (vse je bilo ok) in odlocili sva se da je cas za psihiatra. Vse te tezave sem nekako 5 let resevala sama (nisem govorila pretirano o tem s starsi, fantom, prijatelji), se sanjalo se jim ni da je tako hudo. So mislili le da sem nekako pod stresom, da sem preobcutljiva in da vpliva name marsikaj.
Psihiater je bil super, pojasnil mi je zadevo (kemicno neravnovesje), diagnoza je anksioznost s panicnimi napadi. Zacela sem s terapijo (jemljem Ecytaro), socasno sem obiskovala psihologinjo, s katero sem preko dolocenih vaj resnicno stabilizirala zivljenje. To sem potrebovala, potrebovala sem nekaj da je umirilo te turbolence in sedaj lahko resujem resnicne tezave.
Ceprav mi je psihiater pomagal, imam veliko pomislekov glede nacina zdravljenja. Namrec zdravi se simptom, ne pa vzroka. Kar je po mojem mnenju, izredno narobe. Nadalje sem se odlocila sem se za psihoterapijo, k psihiatru se vedno hodim na kontrole, priblizno 3 krat letno. Koncno mi je nekdo zadeve pojasnil, zakaj lahko pride do tega, kot tudi to, da za vsak napad ni neke logicne razlage. Da ni nic hudo narobe, da je zadeva izredno obvladljiva. Sem izreden perfekcionist, zahtevna do sebe in okolice in iz tega izhaja veliko problemov. Vsega v zivljenju pac ne mores kontrolirati. In razmisljanje, zakaj se dogaja to prav meni, ne pomaga. Zavedari se je treba, da ogromno ljudi trpi zaradi posebnih zadev, vendar se nam se sanja ne. Sama vem, da me okolica vidi kot uspesno, zabavno osebo z mocnim karakterjem (to bojeco panicarko pa poznajo le najblizji).
Sama vem, da name vpliva stres, premalo spanja, hrana. Tako, da to posusam ohraniti v ravnovesju. Se pravi, sport, dosti spanja, druzenje s prijatelji, tudi pivo ob vecerih..
Moj cilj: koncno se losati tudi tablet. So mi izredno pomagale, hvalezna za ta izum. Ampak dolgorocno si ne zelim biti povsem odvisna od njih. Se mi zdi dobro za zacetek, da se stanje stabilizira, nadalje je pa fino to resevati se na kak drug nacin kot le povisati dozo ob ponovnem slabem pocutju. Fino je tudi, ce se o tem lahko odkrito pogovarjamo s kom. Sama sem izredno hvalezna starsem, take podpore si nisem niti predstavljala (ceprav nista povsem razumela zadeve, sta bila odprta, se pogovarjata z mano ob 3 zjutraj ce cutim da rabim to in spodbujata dodatno zdravljenje) Tu se pokaze brezpogojna ljubezen starsev.
In treba se je zavedati, vsi ti panicni napadi, anksioznost, mine. Ne more trajati vedno, so le obcutki. Zadnic sem zasledila v eni seriji dobro misel, se jo je fino drzati: Tough Times Never Last, But Tough People Do!