Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Albert Einstein: prevarant, ki je uspel po zaslugi svoje žene

8. feb 2017 14:01
3

Oglasno sporočilo
 
19. decembra 2016 je bila obletnica rojstva Mileve Marić Einstein, Einsteinove prve žene. A le kdo sploh ve za to briljantno srbsko znanstvenico? Medtem ko je njen mož Albert Einstein po celem svetu znan kot najboljši fizik 20. stoletja, se poraja vprašanje: koliko je njegova prva žena doprinesla k njegovim dosežkom in njegovi prepoznavnosti? Medtem, ko ji sicer nihče ni mogel pripisati specifičnega dela 'njegovega' dela, pa njuna pisma, ki sta si jih izmenjevala, ter nešteta pričevanja članov družine in prijateljev, ki so jima bili blizu, dokazujejo, da ste zelo tesno sodelovala že od začetka, ko sta se spoznala (1896. leta) do konca, ko sta se ločila (1914). Bila sta par, ki ju je znanost tesno povezovala in ki sta si delila strast do fizike, glasbe in eden do drugega. Preberite si njuno zgodbo.
 
Mileva Marić je bila rojena v kraju Titel v Srbiji leta 1875. Njena starša, Marija Ruzić in Miloš Marić, sta bila bogata in ugledna člana tedanje skupnosti in sta imela še dva otroka: Zorko in Miloša mlajšega. Mileva je obiskovala srednjo šolo do letnika, ki je bil še dovoljen za dekleta. A leta 1892 je njen oče pridobil dovoljenje ministra za šolstvo, ki ji je omogočil, da je nadaljevala šolanje – obiskovala je ure fizike, ki so bile sicer rezervirane le za fante. Svojo izobrazbo je dokončala leta 1894 v Zürichu, nato pa se je njena družina preselila v Novi Sad. Milevo so njeni sošolci opisali kot briljantno, a ne zelo zgovorno. Rada je stvari raziskala in jim prišla do dna; bila je vztrajna in usmerjena k ciljem.
 
Albert Einstein je bil rojen v Nemčiji v kraju Ulm leta 1879 in je imel sestro Majo. Njegov oče Hermann, je bil industrialec, njegova mama, Pauline Koch, pa je prihajala iz bogate družine. Albert je bil zelo željan znanja, bohemski in uporniški. Ker je bil precej nediscipliniran, je sovražil togost nemških šol in je srednjo šolo dokončal v Švici, nato se je družina preselila v Milano.
 
Mileva in Albert sta se leta 1896 vpisala na oddelek za fiziko in matematiko na politehničnem inštitutu v Zürichu s še tremi študenti: Marcelom Grossmannom, Louisom Kollrosom in Jakobom Ehratom. Albert in Mileva sta postala neločljiva, ure in ure sta študirala skupaj. Albert je zelo malo obiskoval predavanja, saj se je raje učil doma, medtem ko je bila Mileva zelo metodološka in organizirana. Pomagala ga je usmerjati in vodila njegov študij, kar je razvidno iz njegovih pisem, ki sta si jih izmenjala med leti 1899 in 1903 v času šolskih počitnic. Albert je Milevi napisal veliko pisem, od tega jih je 43 ohranjenih; medtem ko je ohranjenih le 10 pisem, ki jih je Mileva pisala njemu. Ta pisma pojasnjujejo iz prve roke, kakšen je bil njun 'znanstveni' odnos.
 
Avgusta 1899 je Albert pisal Milevi: “Ko sem te dni prvič bral Helmholtza, mi je bilo tako čudno, da te ni bilo ob meni in danes ni prav nič boljše. Delo, ki ga opravljava skupaj, mi je tako dobro, prav zdravilno in tudi lažje.” Nato ji je 2. oktobra 1899 pisal iz Milana: "Klima tule mi sploh ne ustreza in medtem, ko pogrešam delo, sem poln temnih misli – z drugimi besedami, pogrešam te ob sebi, da bi prijazno skrbela, da ne bi odplaval”.
 
Mileva se je nastanila v domu za ženske, kjer je spoznala življenjski prijateljici Helene Kaufler-Savić in Milano Bota. Obe sta pričali o Albertovi neprestani prisotnosti v njenem življenju in stanovanju, kamor je lahko prosto prihajal celo ko je ni bilo doma in si izposojal knjige. Milan Popović, Helenin vnuk, je objavil pisma, ki sta si jih z Milevo izmenjali tekom življenja.
 
Proti koncu študija leta 1900 sta imela Mileva in Albert zelo podobne ocene (4.7 in 4.6), razen pri predmetu uporabna fizika, kjer je Mileva dobila čisto 5, on pa le 1. Mileva je naravnost blestela pri eksperimentih, Albertu pa niso šli najbolje od rok.  A pri ustnem izpitu je profesor Minkowski dal 11 od 12 točk vsem moškim študentom, Milevi pa le 5. Tako je diplomiral le Albert.
 
V vsem tem času pa je Albertova družina močno nasprotovala njunemu razmerju. Njegova mati je bila neomajna. “Ko boš star 30, bo ona starka!” kot je Albert pisal Milevi v pismu z dne 27. julija 1900 ter tudi da "Ne more vstopiti v ugledno družino.” Mileva namreč ni bila Židinja, niti Nemka. Imela ja rahlo napako pri hoji in je bila po mnenju njegove matere tudi preveč intelektualna, kaj šele predsodki, ki jih je imela proti tujcem. Poleg tega je Albertov oče vztrajal, naj si najde zaposlitev, preden se poroči.
 
Septembra 1900 je Albert pisal Milevi: “Veselim se, da bova kmalu nadaljevala z najinim skupnim delom. Nadaljevati moraš s svojim raziskovanjem – kako ponosen bom, ko bom imel doktorico za ženo, sam pa bom le običajen moški.“ Oktobra 1900 sta se skupaj vrnila v Zürich in začela s svojim delom. Preostali trije študenti so vsi dobili pozicije asistentov na inštitutu, Albert pa ne. Sumil je, da ga blokira profesor Weber. In brez službe Albert ni hotel poročiti Mileve. Shajala sta z zasebnimi inštrukcijami in “nadaljevala s svojim življenjem kot prej“ je Mileva pisala svoji prijateljici Helene Savić.
 
13 decembra 1900 sta objavila prvi članek, ki pa je bil objavljen le pod Albertovim imenom. Kljub temu sta oba govorila v povezavi s člankom kot njunim skupnim. Mileva je 20. decembra 1900 pisala Helene Savić: “Zasebno kopijo bova poslala Boltzmannu, da vidiva, kaj meni in upava, da nama bo odgovoril.” Podobno je Albert pisal Milevi 4. april 1901, kjer je napisal, da je njegov prijatelj Michele Besso “v mojem imenu obiskal svojega strica, prof. Junga, enega najvplivnejših fizikov v Italiji, in mu dal kopijo najinega članka.”
 
Odločitev, da bo članek objavljen le pod Albertovim imenom, je bila, kot vse kaže, sprejeta soglasno. Zakaj? Radmila Milentijević, nekdanja profesorica zgodovine na kolidžu City College v New Yorku, je leta 2015 objavila najbolj obširno in natančno biografijo Mileve doslej, v kateri je ugotavljala, da je Mileva najverjetneje hotela pomagati Albertu, da si ustvari ime, da bi potem lahko dobil službo in se končno poročil z njo. Dord Krstić, nekdanji profesor fizike na Univerzi v Ljubljani, je kar 50 let raziskoval Milevino življenje. V svoji zelo dobro dokumentirani knjigi je omenil, da glede na predsodke proti ženskam, ki so bili takrat še izjemno močni, objava, sopodpisana s strani ženske, ne bi bila vzeta dovolj resno.
 
Kakorkoli: nikoli ne bomo izvedeli, a nihče ni bolj jasno povedal kot sam Albert Einstein, da sta z Milevo zelo tesno sodelovala na posebni teoriji relativnosti, ko ji je 27. marca 1901 pisal pismo: “Tako vesel in ponosen bom, ko bova skupaj pripeljala najino delo o relativnosti gibanja do zmagovalnega zaključka.”
 
A kaj kmalu se je Milevina usoda krepko obrnila. Po tem, ko sta se ljubimca predala v Lake Comu, je Mileva zanosila. Ker je bil Albert nezaposlen, se še vedno ni hotel poročiti z njo. S tako negotovo prihodnostjo se je Mileva odločila za ponovni poskus in še enkrat odšla na ustni izpit julija 1901. Tokrat jo je vrgel prof. Weber, ki ga je imel Albert sumu, da ga ovira pri njegovi karieri. Tako je bila prisiljena opustiti študij, vrnila se je v Srbijo, se še enkrat na kratko vrnila v Zürich, kjer je poskušala prepričati Alberta, naj se poroči z njo. Januarja 1902 je rodila hčerkico Liserl, za katero nihče ne ve, kaj se ji je zgodilo in kje je končala. Predvidevajo, da so jo verjetno dali v posvojitev. Nikoli niso našli njenega rojstnega lista niti potrdila o smrti.
 
Na začetku decembra 1901 je oče njunega sošolca Marcela Grossmana posredoval, da je Albert dobil službo na patentnem uradu v Bernu. Delati je začel junija 1902. Oktobra, preden je umrl, je oče Albertu končno dal dovoljenje, da se poroči z Milevo. Albert in Mileva sta se poročila 6. januarja 1903. Albert je delal 8 ur na dan, 6 dni na teden, medtem ko je Mileva skrbela za gospodinjstvo. Zvečer sta skupaj delala, pogosto celo pozno v noč. To sta oba tudi povedala svojim prijateljem: Albert Hansu Wohlwendu, Mileva pa Helene Savić 20. marca 1903, ko ji je izrazila žalost, da Albert tako trdo dela na uradu. 14. maja 1904 se jima je rodil sin Hans-Albert.
 
Kljub temu je leto 1905 danes poznano kot Albertovo 'čudežno leto': objavil je pet člankov, komentiral 21 strokovnih člankov in oddal svojo tezo o dimenziji molekul. Precej kasneje je Albert povedal R. S. Shankland, da je relativnost njegovo življenje že sedem let ter fotoelektrični pojav pet let. Peter Michelmore, eden od njegovih biografov, je zapisal, da po tem, ko je pet tednov preživel v dokončevanju članka o osnovah relativnostne teorije, je Albert “za dva tedna odšel v posteljo. Mileva znova in znova in znova preverjala članek, nato ga je odposlala”. Popolnoma izčrpan par je nato opravil prvega od treh obiskov Srbije, kjer sta se srečala s številnimi sorodniki in prijatelji, katerih pričanja so bogat vir informacij o tem, kako sta Albert in Mileva sodelovala.
 
Milevin brat, Miloš ml., je bil zelo znan po svoji poštenosti in je večkrat ostal pri družini Einstein, ko je v Parizu študiral medicino. Biograf Krstić je zapisal: “Miloš je opisoval, kako je zvečer in ponoči, ko je nad mesto padla tišina, poročeni par sedel skupaj za mizo ob kerozinski svetilki in skupaj delal na problemih fizike. Miloš ml. je povedal, kako sta računala, pisala, brala in debatirala.” Krstić je to slišal direktno od Milevinih sorodnikov, Sidonije Gajin in Sofije Galić Golubović.
 
Zarko Marić, bratranec Milevinega očeta, je živel na podeželski posesti, kjer so bivali Einsteinovi med svojim obiskom. Krstiću je povedal, kako je Mileva računala, pisala in delala z Albertom. Par je pogosto tudi sedel na vrtu in debatiral o fiziki. Imela sta zelo harmoničen in spoštljiv odnos.
 
Gajin in Zarko Marić sta poročala tudi, da sta slišala Milevinega očeta, da se mu je med obiskom Einsteinovih v Novem Sadu leta 1905, Mileva zaupala: “Preden sva odšla, sva dokončala izjemno pomembno znanstveno delo, ki bo mojega moža naredilo znanega po celem svetu.” Popolnoma enako informacijo je Krstić dobil tudi leta 1961 od Milevine sestrične, Sofije Galić Golubović, ki je bila poleg, ko je Mileva to povedala svojemu očetu.
 
Desanka Trbuhović-Gjurić je objavila Milevino prvo biografijo v srbskem jeziku leta 1969, kasneje pa je bila prevedena še v nemški in francoski jezik. Opisala je, kako je Milevin brat pri sebi doma pogosto gostil mlade intelektualce. Na enem izjed teh večerov je Albert izjavil “Potrebujem svojo ženo. Zame reši vse moje matematične probleme”, kar je potrdila tudi sama Mileva.
 
Leta 1908 je par skupaj s Conradom Habichtom ustvaril izjemno občutljiv voltmeter. Trbuhović-Gjurić to eksperimentalno delo pripisuje Milevi in Conradu: “Ko sta bila oba zadovoljna s svojim delom, sta Albertu prepustila nalogo, da je opisal napravo, saj je bil izvedenec za patente.” Tako je bil registriran kot patent Einsteina in Habichta. Ko je Habicht Milevo vprašal, zakaj ne bi dodala še njenega imena, je v nemščini odgovorila: “Zakaj? Oba skupaj sva en kamen.“ S tem je želela povedati, da sta z Albertom skupaj eno.
 
Prvo priznanje je prišlo leta 1908. Albert je v Bernu brezplačno predaval, nakar so mu ponudili prvo akademsko pozicijo v Zurichu leta 1909. Mileva je še vedno tesno sodelovala z njim. Osem strani Albertovega prvega predavanja je zapisanih z njeno pisavo, prav tako opombe predavanja in pismo iz leta 1910, ki je bilo odgovor Maxu Plancku, ki je prosil za Albertovo mnenje. Oba dokumenta sta shranjena v arhivih Alberta Einsteina (AEA) v Jeruzalemu. 3 septembra 1909 se je Mileva zaupala Helene Savić: “Sedaj se ga obravnava kot najboljšega nemško govorečega fizika in dali so mu ogromno priznanj. Zelo sem vesela za njegov uspeh, ker si ga popolnoma zasluži; upam in želim si le, da ne bo imela slava slabega vpliva na njegovo človeškost.” Kasneje je dodala: “Sedaj, ko je tako slaven, ima zelo malo časa za svojo ženo. Kaj naj rečem, slava očitno pomeni, da eden dobi biser, drugi pa lupino.”
 
Njun drugi sin, Eduard, je bil rojen 28. julija 1910. Do 1911. je Albert Milevi še pošiljal razglednice, v katerih ji je izkazoval naklonjenost, a leta 1912 se je, ko je obiskal svojo družino, ki se je preselila v Berlin, spustil v razmerje s svojo sestrično Elso Löwenthal. Skrivaj sta si dopisovala več kot dve leti. Elsa je ohranila 21 njegovih pisem, ki so sedaj zbrana v zbirki 'Collected Papers of Albert Einstein'. V tem obdobju je imel Albert veliko različnih pozicij na fakultetah v Pragi, ponovno v Zurichu in nazadnje leta 1914 v Berlinu, da je bil bližje Elsi.
 
To je povzročilo, da je njun zakon propadel. Mileva se je 29. julija 1914 z obema sinovoma preselila nazaj v Zürich. Leta 1919 je pristala na razvezo, s klavzulo, ki je določala, da če Albert kdaj dobi Nobelovo nagrado, ona dobi denar. Ko ga je dobila, je kupila dve majhni hiški in živela zelo siromašno. Eden od sinov, Eduard, je moral pogosto v sanatorij za duševne bolezni. Kasneje je zbolel za shizofrenijo in je moral ostati v sanatoriju. Zaradi visokih stroškov njegovega bivanja in zdravljenja se je Mileva celo življenje finančno komaj prebijala in na koncu izgubila obe zgradbi. Preživela je tako, da je podajala inštrukcije in delno od Albertove preživnine, ki pa jo je pošiljal zelo neredno.
 
Leta 1925 je Albert v svoji oporoki napisal, da je denar od Nobelove nagrade dediščina njegovih sinov. Mileva je ostro ugovarjala in navedla, da je denar njen ter da bo razkrila, koliko je doprinesla k Albertovemu delu in s tem njegovemu uspehu. Radmila Milentijević je objavila citat iz pisma, ki ga je Albert poslal Milevi 24. oktobra 1925. ”Na smeh mi je šlo, ko si mi začela groziti, da boš razkrila svoj doprinos. Si kdaj pomislila, morda le za sekundo, da nihče ne bo dajal nikakršnega pomena tvojim besedam, če moški, o katerem govoriš, ne bi dosegel nečesa pomembnega? Če je nekdo povsem nepomemben, tej osebi ni moč reči ničesar drugega kot naj ostane skromna in tiho. Svetujem ti, da to tudi narediš.”
 
Mileva je dejansko ostala tiho, a njena prijateljica Milana Bota je leta 1929 povedala za srbski časopis, da je govorila z Milevo, da bi več izvedela o posebni teoriji relativnosti, glede na to, da je bila direktno vpletena. 13. junija 1929 je Mileva napisala Helene Savić: ”Takšne objave v časopisih in drugih publikacijah nikakor niso v skladu z mojo naravo, a verjamem, da je bilo Milani to v veselje in da je verjetno mislila, da bo v veselje tudi meni. Predvidevam, da mi je hotela pomagati, da bi dobila nekaj priznanja glede dela v zvezi z Einsteinom. Pisala mi je v tem kontekstu in na ta način to sprejemam, sicer bi bila celotna stvar nesmiselna.”
 
Po besedah Krstića je Mileva o svojem doprinosu povedala tudi svoji mami in sestri. Pisala je tudi svojima botroma in jima razložila, kako je od nekdaj sodelovala z Albertom in kako ji je uničil življenje, a ju je prosila, naj potem uničita pismo. Njen sin Hans-Albert je povedal biografu Krstiću, kako je bilo “znanstveno sodelovanje njegovih staršev neprestano ves čas njunega zakona ter da se spominja, kako sta cele večere delala skupaj za isto mizo.”
 
Hans-Albertova prva žena Frieda je skušala objaviti pisma, ki sta jih Mileva in Albert pošiljala svojima sinovoma, vendar ji je sodišče na podlagi posredovanja Einsteinovih odvetnikov, Helen Dukas in Otta Nathana, ki sta skušala ohraniti 'Einsteinov mit', to preprečilo. Prav tako sta preprečila objave drugih dokazov, med drugim tudi eno izmed zgodnejših ugotovitev biografa Krstića leta 1974. Krstić je povedal, da je Nathan celo 'obiskal' Milevino stanovanje po njeni smrti leta 1948. Julija 1947 je Albert pisal dr. Karlu Zürcher, svojemu ločitvenemu odvetniku: “Ko Mileve ne bo več, bom lahko umrl v miru.”
 
Njuna pisma in nešteta pričevanja jasno kažejo, da sta Mileva Marić in Albert Einstein tesno sodelovala od šolskih dni dalje pa do 1914. Albert je to tudi neprestano ponavljal v svojih pismih, kot ko je npr. napisal: najino delo o relativnosti gibanja”. Njuna zveza je temeljila na ljubezni in medsebojnem spoštovanju, ki jima je omogočalo, da sta skupaj ustvarila tako izjemno delo. Mileva je bila prva, ki je prepoznala Albertov talent in verjela vanj. Brez nje ne bi nikoli uspel. Zavrgla je svoje želje in aspiracije, srečna, da je lahko delala z njim in doprinesla k njegovemu uspehu v prepričanju, da sta eno. Ko se je začelo objavljati njuna dela pod njegovim imenom, je bilo to nemogoče popraviti.
 
Zakaj je Mileva ostala tiho? Ker je bila zadržana, zaupljiva, nesumničava in skromna; ker ni iskala zunanje potrditve javnih priznanj. In kot je v navadi pri blizkih sodelovanjih, je individualni doprinos skorajda nemogoče natanko ločiti.

 

Viri:

https://blogs.scientificamerican.com

Radmila Milentijević: Mileva Marić Einstein: Life with Albert Einstein, United World Press, 2015.

Dord Krstić: Mileva & Albert Einstein: Their Love and Scientific Collaboration, Didakta, 2004.

Desanka Trbuhović-Gjurić Mileva Marić Einstein: In Albert Einstein’s shadow): in Serbian, 1969, German, 1982, and French, 1991.

Milan Popović: In Albert’s Shadow, the Life and Letters of Mileva Marić, Einstein’s First Wife, The John Hopkins University Press, 2003.

Renn and Schulmann, Albert Einstein / Mileva Marić, The Love Letters, Princeton University Press, 1992.

Peter Michelmore, Einstein, Profile of the Man, Dodd, Mead & Company, 1962.

R.S. Shankland, Conversation with Albert Einstein, Am. J. of Physics, 1962.

3

Galerija

    Preberi še


    Razvrsti po:
      • karmen_j

      • 6. jun 2017 10:43

        nekaj napak je v članku

        Milena Marić Einstein

        Rojstvo: 19. december 1875, Titel, Srbija
        Smrt: 4. avgust 1948, Zürich, Švica

        in še nekaj drugih, ampak nima veze.

      0
      • models

      • 9. feb 2017 23:57

        Če je sploh Mileva ostala tiho le samo zaradi mile karakterja, menda sta si poleg svoje tudi precej gradiva milo rečeno 'sposodila' od Nikole Tesla in namesto Tesla je Einstein požel slavo tudi zato ker je razmišljal kot je ustrezalo eliti, Tesla pa pozabljen. Preveliko resnico je vedel in govoril.

      0
    Kozmetometer
    Zadnje ocene
    Zadnji izdelki
    • Katrin 8. jul 2019 21:28
      Navdušena
    • Katrin 8. jul 2019 19:50
      lep kratkoročen učinek
    • Katrin 8. jul 2019 19:46
      zelo nežen
    • Katrin 8. jul 2019 19:33
      neodločena
    • Katrin 7. jul 2019 23:20
      Lahka
    Forum
    Zadnje objave
    Najbolj brano
    Trenutno dogaja
    Izpostavljamo
    Dandanes nekako vlada prepričanje, da naj vsakdo nosi, kar mu paše.