Jen*

Jaz pa nujno iščem enega dobrega dermatologa v Mb ali okolici (lahko tudi v Pomurju). Lani sem bila pri dr. Luftu, ki mi je čez zimo kar izboljšal stanje kože, zdaj pa več ne dela v Mariboru, ker se je preselil v Zdravilišče Rogaška Slatina. To mi je žal že predaleč, saj bi za bencin dala pol cene njegovega obiska (50eur). 

Ve katera za kakšnega drugega dobrega na omenjenem rajonu - iščem samoplačniško!

To je res ja, ampak socialno se vrača šele takrat, ko imaš kakšno svoje premoženje, če imam prave informacije. Pa tudi takrat lahko denimo to preložiš na otroke, če jih imaš, je pa res, da je sam sistem kar se tiče socialne podpore, dokaj zgrešen. 

Tokrat pa niti v sanjah ne mislim zaprositi zanjo, ker me je svetovalka že takrat, ko sem še bila na Zavodu v prejšnji "rundi" (preden sem odšla delat v tujino), imela za eno tistih, ki spijo na socialni in živijo pri starših ter jim gre lepo. Ta ženska tudi rabi en reality check, ne da poseda tam v pisarnici in ne vidi izven njenih ozkih okvirjev.

Hvala za predlog, verjetno bom res to storila. Že danes, ko me je preverjala, če vse pošiljam in naj ji takoj javim, kaj bo novega, mi je šla na živce. Kot da spim in ne rabim službe (in kaj mam sploh od njih? socialne itak nisem zaprosila).

Katastrofa! Zavod in moji starši pa mi polnijo glavo s tem, kako bom po vsej verjetnosti po tem mesecu dni dobila redno zaposlitev tam. Ja itak, naj majo za norca koga drugega. Ne morem pa zavrnit oz. to lahko naredim, a bom potem brez Zavoda (v primeru, da me bo novi delodajalec hotel vzet preko Zavoda). Jaz sem že čisto obupana. Nisem pa na Zavodu še niti 3 mesece, trenutno slab mesec dni, tako da niti za vse te razpise ne pridem v poštev.

Jaz sploh izbire nimam, tudi kelnarijo moram izbrati.  Hvala, če kaj izveš, bom res vesela, če mi sporočiš. Drugače pa iščem na zelo prostranem območju, t.j. od MB pa v celem Pomurju. Slednje itak ne ponuja skoraj nič delovnih mest, če pa že, pa ravno samo delovne preizkuse. 

Doma pa prenašam še tiranijo mame, ki si ne da dopovedati, da ni tako enostavno najti službe dandanes. Bi takoj šla v Avstrijo, ker nimam daleč od meje, a ne znam dobro nemško. Da pa bi me vzeli kje za sobarico, pa dvomim, ker baje tudi ne jemljejo tako zelo, pa še da te vzamejo, moraš imeti nekje neko vezo posredi. Bi šla takoj tudi za sobarico v kakem hotelskem kompleksu, tudi če na koncu po odbitku prevoza in malice, ki ti ne pripadata, če nisi avstrijski rezident, prišla nekje na isto plačo kot je minimalka v Sloveniji (ker delati v Avstriji in živeti doma ne pomeni nič višje plače, razen če znaš zelo dobro nemško in zasedeš kakšno bolj odgovorno delovno mesto in živiš tik ob meji).

Ja, saj je super, da "gnjavijo", da vsaj maš kam za pošiljat prošnje, ampak ona mi daje večinoma delovne preizkuse! To je en mesec brez plače, pač da imaš plačane potne stroške s strani Zavoda, po enem mesecu pa te ne vzamejo nujno in potem lahko tako menjujem delovna mesta še en čas, brez da bi za to dobila vsaj polovično plačo minimalke.

Glede ostalega kar si pa napisala - jaz sem tako aktivna bila že pred tujino, zdaj pa še bolj, in kljub temu, da vsi znanci, prijatelji in sorodniki vedo, da iščem službo, mi je ne morejo pomagati najti. Večina jih reče, da ve za neko podjetje/lokal, kjer iščejo, nato kličem tja in ne rabijo, ali pa vzamejo koga preko vez oz. so ga že vzeli. Večina delodajalcev v lokalih mi reče, da rabijo nekoga na napotnico, kar pa zame več ne pride v poštev. Tako sem vedno znova na mrtvi točki!

Pozdravljene punce!

Upam, da pišem v pravo temo. Nekje moram dati iz sebe, ker sem že resnično obupana nad svojim položajem! 

Nedolgo nazaj sem prišla iz tujine, kjer sem opravljala delo za krajši čas, nato sem se morala vrniti domov. Tukaj sem se potem spet prijavila na Zavod. Moja svetovalka kot da bi čakala, da mi bo lahko namenila "O, že si nazaj? Ni se izšlo?", kot da bi mi privoščila, da tam nisem ostala za vedno. Na Zavod sem se znova prijavila zato, ker sem od prijatelja izvedela, da eno podjetje išče nove sodelavce, sem šla na razgovor tja, a so mi rekli, naj se grem prijavit na Zavod, v primeru, da me izberejo. No, izbrali me niso, odgovora nisem dobila nobenega (kljub temu, da so bili le še eno od podjetij, ki ti pove, da te bodo o odločitvi obvestili v VSAKEM primeru - yup, my ass), nato pa sem obtičala na tem Zavodu.

Svetovalka me kliče, literally, vsak dan - to me ni niti prejšnje leto, ko sem prav tako bila na Zavodu, a prejemala hkrati tudi socialno podporo. Tokrat je nisem zaprosila, ker sem bila skoraj prepričana, da se bo pa neka kelnarija ali kaj podobnega našlo vsaj v roku enega meseca. Silly me! Zdaj mi je še bolj nesmiselno iti zaprosit na CSD za socialno, ker mi tole klicarjenje z Zavoda in dajanje napotnic za delovni preizkus, ne redno zaposlitev, gre že pošteno na živce in če me izpišejo, še tega nimam več, čeprav ne vem, če ravno vsak  delodajalec zahteva, da si prijavljen na Zavodu (sama sem stara 24, mogoče v mojem primeru JE nujno, ker sem pod 30 in dobi delodajalec neko subvencijo, če me zaposli?). 

Zadnje tri napotnice sem dobila za delovne preizkuse, ki pa so, kolikor sem si prebrala o tem in kolikor razumem, bolj neko izkoriščanje kot kaj drugega. Po enem mesecu, kolikor najdlje traja to preizkus, ti namreč lahko napišejo, da si delovno nesposoben, oni pa te potem ne rabijo zaposliti. Plačane pa dobiš samo potne stroške, pa še to s strani Zavoda, tako da bi hodila tja delat bolj zaradi dobre volje in ker si prisiljen, če ne želiš zavrniti napotnice in si prihraniti izpis iz evidence Zavoda.

V Mb in širšem okolišu iščem od kelnarije do vsega, tudi če je delo samo za 2 ali 3 mesece. Samo da ni na napotnico, pač pa redno delo. Ne vem več, kam naj sama s sabo. Vsi prijatelji so bodisi zaposleni, bodisi so vezani in imajo njihovi partnerji plače (večinoma celo presenetljivo dobre za te čase in to državo). Hvala bogu za njih, jaz pa se ne morem premakniti nikamor s te točke. Zato sem pred časom tudi "pobegnila" v tujino, v želji,  da se rešim tega pasivnega okolja vsaj za nekaj mesecev, a tudi tam ni bilo priložnostni za kaj trajnejšega in sem se morala vrniti domov.

Šla bi celo na slovensko Obalo, nekaj malega italijanščine še znam iz sš, drugače pa tekoče govorim ang, osnovno nemško in hrvaško.

S svojega področja (turizem) sploh ne pričakujem dela, ker se ne spomnim, kdaj sem nazadnje videla razpisano prosto delovno mesto na področju turizma. Če pa hodim od hotela do hotela in uporabim še mamine veze, mi vsakdo reče, da za delo pri njih rabim od znanja ruskega jezika (in kje se ga naj učim, trenutno niti denarja za tečaj nimam), tekoče nemščine do min. leto dni izkušenj v hotelirstvu. Are you kidding me? Kako naj sploh pridem do službe, če milo rečeno ne ustrezam ničemur? Počutim se že totalno nekoristno in neumno, pa mislim, da ne ravno z razlogom, kajti sužbe v moji okolici (na vasi) imajo taki ljudje, ki nimajo ama ništa pojma o tujih jezikih, pa delajo v nekih pisarnicah ali v strežbi, jaz pa še v nekem običnem lokalu ne morem dobiti dela! Moj pristop na razgovorih bi rekla da je OK, ker znam komunicirati, sem prijazna in tudi CV imam dodelan. Ne razumem samo, kako v radiju 50km ne morem dobiti službe!

Je še kdo na podobnem? Vem, da bo to bolj kot klic na pomoč v puščavi, pa vendarle - ima kdorkoli kakršno koli informacijo o kakšnem prostem delovnem mestu (kelnarija, karkoli) v Mb ali kje v bližini? Če se slučajno najde kdo tak in da je toliko  dober, da bi mi to sporočil, naj mi prosim piše v inbox. 

Drugače pa upam, da lepo preživljate poletje in čas dopustov.