... na novo študijo se mora velik delež samic sprijazniti s podpovprečnimi samci, kar pri posameznicah poveča stres. To je v nasprotju s prejšnjimi teorijami, da ima vsaka samica možnost parjenja s samcem, ki ustreza njeni predstavi idealnega partnerja.
Raziskovalci so opazovali partnerstvo in parjenje pri avstralskih ščinkavcih (vrsta Erythrura gouldiae oz. Gouldova amadina). Pri teh pticah se posamezniki z različno barvo glave (rdečo ali črno) genetsko ne ujemajo eden z drugim. V enem eksperimentu so obe vrsti ščinkavcev spustili v veliko ptičnico in jim dovolili, da si sami izberejo partnerje. V drugem so znanstveniki določili, ali se mora posamezna ptica pariti z rdečim ali črnim samcem.
Izkazalo se je, da so v parih, kjer sta bili ptici enake barve, samice izlegle jajca kar mesec prej kot tiste v raznobarvnih parih. Krvni testi so pokazali, da so imele samičke, ki so bile "v zvezi" s samčkom drugačne barve, kar trikrat do štirikrat višje ravno stresnega hormona kortizola. Čeprav pri ljudeh ne morejo izvesti enakega eksperimenta, je verjetno, da (ne)privlačnost partnerja vpliva na hitrost zanositve in število otrok, pravijo.
Kako se torej samica odzove na svojega partnerja? Raziskave zadnjih desetletij so pokazale, da lahko ženske posežejo po različnih ukrepih za izboljšanje svojega položaja, med drugim lahko to vodi v varanje. Vseeno raziskovalci svetujejo, da tudi če se par genetsko ne ujema povsem, naj posameznika usmerita svojo energijo v to, da bosta delovala dobro kot ekipa. Nedavne študije so tudi pokazale, da se partnerji, ki so skupaj dlje časa, razmnožujejo uspešneje.
