Osvetlili bomo dva najpogostejša vzgojna stila, to sta trdi (avtoritarni) in mehki (permisivni) stil vzgoje. Mnogo let nazaj je vladala doba trde oz. avtoritarne vzgoje, nato je sledilo skoraj nekakšno revolucionarno razmišljanje in prepričanje, ki je šlo vzporedno z demokracijo, da je potrebno otroke vzgajati čim bolj svobodno (mehki vzgojni pristop, permisivna vzgoja), kjer je otroku vse dovoljeno, ni skorajda nobenih omejitev … A čez nekaj let smo ugotovili negativne plati slednjega pristopa in sedaj smo spet v zagati, saj je vendar otroka potrebno pripraviti na samostojno življenje.
Vzgoja je zahteven proces in vsak starš vedno želi narediti najboljše možno za svojega otroka. Zato se bomo dotaknili vzgojnih pristopov in poskušali ugotoviti, kašne so dinamike znotraj posameznega pristopa. A treba je vedeti, da noben vzgojni pristop – ne mehki, ne trdi – ne omogočata otroku zdravega izražanja čustev in občutij.
Trdo vzgojni oz. avtoritarni pristop
Ta je tog, obseden z redom in strogostjo, ubogljivostjo ter kaznimi za početje otroka in ima strogo hierarhijo moči. Otroke starši nadzirajo in imajo nad njimi manipulacijo, otroci so v podrejenem položaju. Taki starši svoje potrebe postavljajo pred otrokove, na njihove potrebe in pravice so neodzivni. Pogosto otroka zavračajo, z njim malo komunicirajo in so mu nenaklonjeni, saj jim več kot komunikacija pomeni, da otroci brezpogojno ubogajo. Otrokova čustva ignorirajo, lahko se iz njih norčujejo ali jih zanikajo. Starši poučujejo tako, da predavajo, grozijo, opominjajo ali so zaskrbljeni. V takih družinah vlada diktatura, njihov vzgojni pristop je brezobziren, kjer starši vedno zmagajo. Taki starši pristopajo do otroka z vidika moči, ki jo daje avtoriteta.
Iz takšnega vzgojnega pristopa se bo otrok naučil, da odnosi temeljijo na kritikah in ustrahovanju, malo pa o odnosih, kjer vladajo toplina, sodelovanje in nežnost. Seveda bo tak način vzgoje s prisilo za nekaj časa v hišo prinesel red in disciplino, vendar bo otrok, ko ne boste imeli več moči nad njim, prenehal biti poslušen. Kasneje v življenju se bodo pokazali negativni učinki tega vzgojenega pristopa, saj bo otrok postal agresiven, antisocialno obnašanje bo prineslo slabše duševno zdravje, zlorabljal bo svojega partnerja ali otroke in podobno ali pa bodo drugi zlorabljali njega.
Mehki oz. permisivni vzgojni pristop
Pri tem stilu vzgajanja skorajda ni pravil, če pa že so, so zelo ohlapna in se njihove kršitve tolerira. Starši so do otrok nezahtevni, željam otrok večinoma ustrežejo. Otrok lahko dela, kar hoče, čeprav v škodo drugim. Če od otrok karkoli zahtevajo, to ostane samo pri besedah, pravzaprav otroci pravila postavljajo staršem. Nekateri starši se za ta vzgojni način odločijo iz bojazni, da bodo ponavljali napake svojih staršev, ki so jih zlorabljali, zato se odločijo, da oni ne bodo takšni kot so bili njihovi starši. Posledično postanejo pretirano popustljivi, v vzgoji ne postavljajo pravih omejitev in otroke razvajajo.
Tak vzgojni stil na prvi pogled deluje, kot da so starši v podrejenem položaju. Mladostniki postavljajo pogoje in zahteve, ni omejitev, vse je dovoljeno. Starši gredo do te mere, da jih podkupujejo, vse iz razloga, ker želijo biti ljubljeni in v središču pozornosti svojih otrok. Podkupovanje in pretirano nagrajevanje otrok je kot kamenjanje s poljubi. Starši ne upajo reči otroku ne in mu ne postavljajo mej. Zelo pomembno je, da otrok sliši jasen ne, saj se tako moralno in socialno razvija. Starševska ljubezen do otrok v tem primeru ni prava ljubezen, ampak je iskanje pozornosti in ljubezni od svojih otrok. Zato starši pričakujejo, da jim bodo otroci ljubezen vedno vračali, misleč, kaj vse so naredili za otroke.
Starši ta način vzgoje lahko izberejo tudi iz razloga, da otroci ne bi odšli od doma, ker se pri njih tako lepo počutijo in imajo vsega dovolj. Takim otrokom je kasneje dejansko težko oditi od doma. Ko pride čas odhoda, se ukvarjajo z občutki krivde, ki jo nosijo do svojih 'predobrih staršev', hkrati pa zaradi svoje nesamostojnosti čutijo veliko jeze do staršev. Otrok se čuti dolžnega osrečevati svojo mater, to dela na različne načine, četudi se ne počuti najbolje, kajti če je ne osreči, se počuti krivega. Nauči se pretvarjati, samo da je mati srečna, pa četudi na račun bolečine, ki je v njem. Nauči se skrbeti za druge. Če otroka vedno rešujejo pred čustvi in spornimi situacijami, se otrok navadi, da mu čustva določajo drugi, ne zna reševati svojih problemov, zato krivdo prelaga na druge.
Razvajanje?
Zdi se, da vlada nekakšno splošno razmišljanje, da gre razvajanje vzporedno s preveliko ljubeznijo. Na žalost razvajanje nima nič s preveliko ljubeznijo do otroka, saj gre v resnici tukaj napačno razumevanje ljubezni. V današnjem času je otroka lažje podkupovati in razvajati, kot pa se z njim ukvarjati ter mu dati pravo vrednost, spodbudo, sočutje in pogum. Namreč, če se starš začne ukvarjati z otrokovimi čustvi, mora biti tudi sam ranljiv in odprt, zato so razvajeni otroci večkrat čustveno hladni, nesočutni in se težje vživijo v vlogo drugega.
Kaj je razvajanje?
Podkupovanje v imenu ljubezni. Ali bo moj otrok imel vse tisto, kar jaz nikoli nisem imel. Strah pred otrokom, da ga bom prizadel, če mu ne postavim mej. Strah matere, ki se je čustveno navezala na otroka, da jo bo zapustil.
Kaj ni razvajanje?
Če je otrok v kakršnikoli stiski, se ga posluša in se mu izkaže sočutje, kar ni razvajanje. Otroku se da vedeti, da so njegovi občutki za starša pomembni, izkazuje se mu tudi brezpogojna ljubezen, ki mu daje vrednost. Otroka se tudi pohvali. Otrok in starš lahko npr. skupaj opravita kakšno nalogo, saj se otrok ob staršu lahko nauči prilagajanja in da ima v njem oporo. Pri razvajanju ni opore.
Zelo pomembno je otroku postaviti meje in jasna načela, saj za otroka meje pomenijo varnost in pripadnost, seveda pa morajo biti prožne in ne toge kot so pri trdem vzgojnem pristopu. Če ni mej, otrok ne čuti varnosti in pripadnosti.
