Ne glede na osredotočenost različnih razvojnih teorij, vse izpostavljajo pomembnost dojenčkovega okolja. Dojenček je v vsaki fazi razvoja del okolja, ki ga v najzgodnejših letih zastopa primarna družina. Mama in oče imata nedvomno različni vlogi, zaradi tega pa na dojenčka tudi drugačen vpliv.
Vloga očeta
V preteklosti so se razvojni psihologi osredotočali izključno na odnos med mamo in dojenčkom, danes pa se strinjajo, da tudi očetje igrajo edinstveno in ključno vlogo pri spodbujanju in usmerjanju razvoja otroka. Vloga očeta postaja vse vidnejša in pomembnejša s starostjo otroka: ko otrok raste, oče prevzame dodatno vlogo pri spodbujanju njegovih intelektualnih sposobnosti in socialnih veščin. Oče je tisti, ki otroka "vabi“ v širni svet in mu razkaže čudovit svet pustolovščin, kjer otrok gradi svoj pogum in krepi svojo samozavest. Oče in otrok lahko v raziskovanju širnega sveta povsem samostojno uživata po otrokovem psihološkem rojstvu, tj. po tem, ko otrok razume svoj obstoj, ki je ločen od obstoja mame.
Vendar pa to ne pomeni, da oče v prvih letih dojenčkova življenja nima pomembne vloge. Vse od spočetja pa do psihološkega rojstva otroka (pri 3. letu) je vloga očeta dragocena, četudi manj v središču pozornosti. Ker je mamina čustvena stabilnost za razvoj dojenčka bistvenega pomena, lahko oče odigra pomembno vlogo pri tem, da je nosečnici in mami v oporo, kar praktično pomeni, da se lahko nanj zanese. Ker moški poskrbi za nujna opravila in je ženski na voljo, posredno ustvarja predvidljivo in varno okolje. Dober odnos med partnerjema, ki je prežet z razumevanjem in ljubeznijo (ne samo do skupnega otroka, temveč tudi ljubezni, ki jo čutita in izražata drug do drugega), dojenčka navdaja z dodatnim občutkom varnosti in sprejetosti.
PREBERITE TUDI: Očetje imajo na dekleta večji vpliv kot mame
Za očete je značilno, da so bolj nagnjeni k aktivnostim, zato so z dojenčki že od vsega začetka veliko bolj verbalni in dinamični. Očetje so tisti, ki otroke mečejo v zrak in se z njimi vrtijo okoli svoje osi. Tako se dojenček nauči, da se aktivne in zanimive igre praviloma zgodijo z očetom; ko so otroci starejši, se pogosto raje igrajo z očeti, saj jim zagotavljajo nepredvidljivo in razburljivo interakcijo. Takšen način stimulacije, ki jo v otrokovo življenje vnaša vloga očeta, spodbuja zdrav razvoj otrokovih možganov. Študije celo potrjujejo, da otroci z aktivnimi očeti dosegajo boljše rezultate na testih, ki preverjajo sposobnost razmišljanja.
Na splošno lahko rečemo, da vloga očeta in njegova aktivnost stopita v ospredje, ko malček dopolni 3 leta. Takrat psihološko tako dozori, da se prebije iz odnosa mama – otrok. Čas je za raziskovanje sveta ...
Vloga mame
Mama ima v otrokovem življenju – z vidika golega preživetja – najpomembnejšo vlogo vse od spočetja pa do dejanskega rojstva dojenčka. Z vidika postavljanja zdravih temeljev za doječkov mentalni in čustveni razvoj pa vse do 3. leta otrokovega življenja, ko se otrok psihološko rodi. To ne pomeni, da se pomembnost vloge mame v otrokovem življenju zmanjša, le predrugači se, saj se otrok razvija in osamosvaja.
Po 6. mesecu je dojenček že sposoben razlikovati med sabo in ostalim okoljem. Po 10. mesecu, ko postane bolj gibljiv, pa tudi fizično začne z raziskovanjem sveta okoli sebe. Ko dojenček raziskuje, se sreča z marsikatero zastrašujočo izkušnjo. Kadar opazi, da se je nekje znašel sam (brez mame, ki je za vogalom, zaradi česar jo dojenček ne vidi), se sooča s strahom. Da bi se temu izognil, se dojenček ves čas drži mame za krilo, ko se podaja na svoja raziskovanja. Telesni kontakt dojenčka napolni z energijo in pogumom za nove podvige.
PREBERITE TUDI: Kaj je avtoritativna vzgoja in zakaj je edina oz najbolj pravilna?
Do približno 24. meseca dojenček sicer ločuje sebe in okolje, vendar sebe vedno dojema skupaj s svojo mamo. Ko mamo vidi, ve, da obstaja in mu bo lahko pomagala pri zadovoljevanju njegovih potreb. Ko mame ne vidi, mama zanj ne obstaja in zato ga je strah. Mame, ki so otroku v tem obdobju še naprej tako fizično kot čustveno na voljo, mu seveda to fazo strahu in nelagodja olajšajo. Zdrava podpora v tej fazi pomembno določa, koliko si bo otrok pozneje (v šoli in življenju) drznil poizkušati. Seveda pa prepogosta svarila in pretirano zaščitniško vedenje zavrejo otrokovo željo po raziskovanju in samostojnosti.
Vloga mame se začne z materinsko ljubeznijo, sprejemanjem materinstva in samozaupanjem v tej vlogi – to za dojenčka predstavlja nepogrešljive pogoje za dober in zdrav začetek. Na začetku je mama tista, ki poskrbi za prav vse dojenčkove potrebe, dojenčku se zdi, da brez mame ne more obstajati, saj je povsem nemočen in ne zna poskrbeti zase. Zato mamo povezuje z varnostjo in ugodjem.
Tudi pozneje je mama tista, ki tolaži in razume in je praviloma bolj popustljiva. Mame predstavljajo bolj umirjen pol v otrokovem življenju, bolj intimen in čustven svet, v katerem se otrok uči empatije in čustvene inteligence.
