Znano je, da je 75 odstotkov svetovnih pridelkov odvisno od opraševalcev; brez njih večina plodov, cvetov in semen, za katere vemo, ne bi obstajala. Brez opraševalcev ne bi bili priča raznolikosti, ki jo uživamo še danes, kljub veliki škodi, ki smo jo ljudje povzročili pokrajinam in ekosistemom. Ekosistemska storitev, ki jo oprašujejo čebele in drugi opraševalci, je ključnega pomena in neizmerna.
Po vsem svetu je razpršenih približno 20.000 vrst divjih čebel, ki oprašujejo, razen Antarktike - in približno 1.800 teh vrst živi v Mehiki, drugi državi z največjo raznolikostjo čebel na svetu po Združenih državah Amerike, ki se uvrščajo na 1. mesto . Čebelarske prakse z "udomačenimi" čebelami so zelo raznolike in se razlikujejo od regije do regije: od čebel brez čela v Mehiki in Gvatemali do praks Gurunga, ki zbira halucinogeni med iz Himalaje.
Življenje opraševalcev ogroženo
Opraševalci na splošno in zlasti Apis mellifera, ki je najbolj znana vrsta čebel, saj nam daje med, cvetni prah, propolis in druge stranske proizvode, so ogroženi.
Poslabšanje čebeljih družin je neposredno povezano z degenerativnimi kmetijskimi praksami. Industrijsko kmetijstvo vodi do izgube habitata zaradi krčenja gozdov, monokultur, ki ogrožajo biotsko raznovrstnost in uporabe pesticidov. Poleg tega stresorji, ki jih povzroča podnebna kriza, močno vplivajo tudi na preživetje čebeljih družin. Pojav, ki je vse bolj pogost, je motnja kolapsa kolonije (CCD). Čeprav običajno slišimo o vplivu CCD na domače čebele, CCD uničuje tudi populacije divjih čebel.
Za čebelarje so dokazi o propadu zlahka vidni, že ko odprejo panj. Panji imajo vedno manj prebivalstva ali so celo nenaseljeni, kot da bi čebele pobegnile. Prav tako je mogoče videti, da se čebele delavke vračajo na vhod v panj izgubljene in dezorientirane, se sprehajajo v krogih, v nekaterih primerih pa niti ne prepoznajo lastnega panja.
Vse več sledi pesticidov najdemo v cvetnem prahu in v samih panjih, zlasti neonikotinoidih, ki vplivajo na centralni živčni sistem žuželk in povzročajo dezorientacijo. S temi pesticidi se čebele neposredno zastrupijo in njihov imunski sistem oslabi, zaradi česar so bolj dovzetni za patogene, kot so pršice, bakterije, glive in virusi, ki pa, čeprav že od nekdaj obstajajo, zdaj naraščajo v zaskrbljujočem številu.
Rešitev: zavedanje in zavestno delovanje
Najprej morate razumeti, da je pravi med drag. Visoka cena odraža trud in zavzetost, ki jo mora čebelar vložiti, da prideluje med na pošten in regenerativen način, v resnici pa bi moral biti še dražji, če upoštevamo ves trud, ki ga čebela vloži v pridelavo medu.
Za pridelavo kilograma medu je v povprečju potrebno delo približno 2500 čebel. Vsaka čebela bo morala preleteti do 60 kilometrov na dan, da bo našla primerne rože in bo približno enaindvajset dni sesala nektar iz šeststo cvetov.
Ko razumete vse, o čemer se gre pri pridelavi medu, postane jasno, da je nakup kilograma medu za en Evro nesmisel. Ključno je, da med kupujete neposredno od lokalnih pridelovalcev in čebelarjev ali kupujete certificirani med, saj razumete, da je cena, ki jo plačate, neposredno sorazmerna z njegovo hranilno vrednostjo in da podpira čebelarja, ki opravlja pošteno in regenerativno čebelarjenje.
Prav tako se je treba zavedati vpliva pesticidov na čebele in podpirati kampanje za njihovo prepoved, ki olajšujejo ohranjanje in obnovo ekosistemov za čebele in druge opraševalce.
Poskrbite za čebele, tako kot one skrbijo za nas.
