Težave s pretirano prijaznostjo in ustrežljivostjo ima veliko ljudi, predvsem žensk. Nagnjene smo k temu, da hočemo biti do vsakogar prijazne, in pri tem zanemarjamo svoje lastne potrebe.
O tem so javno spregovorile tudi zvezdnice, kot so Sienna Miller, Anne Hathaway, Olivia Newton-John in Oprah Winfrey. Posledica takega vedenja je preobremenjenost in posledično večja izpostavljenost čustvenemu zlomu, ki mu prej ko slej sledi izgorelost. Če ne zmoremo reči ne, razdajamo svojo energijo v prazno. Izogibamo se konfliktom do te mere, da s svojim podredljivim obnašanjem celo vzpodbujamo ljudi, da nas izkoristijo. To delamo zato, ker smo sveto prepričane, da si bomo s tem pridobile spoštovanje in naklonjenost drugih. V resnici pa se zgodi ravno obratno – nihče ne ceni našega truda in vsi si ob nas veselo brišejo čevlje.
Ugoditi vsem je težko breme. Seveda je zelo pomembno, da pomagamo drugim, a nikakor ne na tak način, da povozimo in spregledamo sebe. Rek, da je bolje dajati kot prejemati, ne pomeni, da moramo zaradi drugih zapostavljati same sebe. To ni dajanje v pravem pomenu besede, temveč izrabljanje pretirane prijaznosti in ustrežljivosti za prikrivanje svojih resničnih čustev - strahu, krivde, praznine, jeze in sramu. Ko nam postane dajanje brez zdrave pameti smisel življenja, izgubimo svojo lastno identiteto.
Vzrokov za tako vedenje je veliko, a eden najpogostejših je vzgoja v otroštvu. Morda smo že kot majhne težko dosegale visoko postavljene zahteve staršev in bile okarane vsakič, ko nečesa nismo naredile 'pravilno'. Tako sprejmemo prepričanje, da je narediti napako nekaj nezaslišanega.
In kako prekiniti ta začarani krog?
Potreba po brezplodnem razdajanju bo izginila sama od sebe, ko si bomo pridobile lastno samospoštovanje; se začele zavedati lastne vrednosti. Potem nam namreč ne bo mar tudi, če kdo morda našega vedenja ne bo odobraval. Pomemben začetni korak je ugotoviti, da nam tako obnašanje ne prinaša tega, kar od njega pričakujemo; potem pa skušajmo poiskati pravi vzrok - strahove, ki nas ženejo, da tako ravnamo. Navadimo se govoriti v prvi osebi namesto v tretji.
Če se velikokrat zalotite, da govorite nasplošno, npr: 'to se spodobi' ali 'to je potrebo narediti', se s tem nezavedno odrekate odgovornosti za svoja dejanja in izgubljate moč, da vzamete pobudo v svoje roke. Razmislite, kaj hočete VI in kaj mislite VI ter to tudi povejte. Konec koncev nas bodo ljudje resnično cenili in imeli radi šele takrat, ko si bomo same znale postaviti jasne osebne meje.
PREBERITE TUDI: Pozabite na prepričanje, da je jeza negativna
Bette
Super članek in vse je popolnoma res. Včasih je treba reči ne in koga kam poslati da lahko živiš kot ti sam hočeš
lencica
zelo zanimiv članek! Škoda le, ker je dokaj kratek. Bi ga brala še 10 strani
ilafa
Vsak altruizem je egoizem, le da je včasih prikrit do nerazpoznavnosti.
Super članek!
Mariposa07
Kadar sem dobra, prijazna, ustrežljiva to nisem zato ker bi želela bit pohvaljena (nekak tko je napisano v članku), ampak zato ker se mi zdi lepo da pač pomagam oz ustrežem osebi, pa sem velikokrat potetptana, ni cenjeno to kar naredim. Sam se čisto nič ne sekiram za to.
Mene osrečuje če lahko nekomu pomagam v stistki.
romy
Jaz že kar nekaj časa dobro premislim komu bom ustregla in komu ne. Presodim kaj je nujno, kaj lahko prestavim in kaj sploh ni nujno. Če me kdo ne more sprejeti takšne kot sem (vsi vedo da če je nujno priskočim na pomoč), potem ga ne potrebujem ob sebi. Mislim, da moram ta članek marsikomu posredovati..:S
Kirka
Kako zanimiv clanek. Clovek se hitro spozna v njem. Se vec takih!!!!!!!!!!!