Pred mesecem dni je bila objavljena najbolj natančna in izčrpna analiza znanstvenih študij o (ne)učinkovitosti mask pri zmanjševanju širjenja bolezni dihal, vključno s COVID-19. Po besedah Toma Jeffersona, oxfordskega raziskovalca na področju javnega zdravja, ki je njen glavni avtor, so bili njeni zaključki nedvoumni.
"Nobenega dokaza ni, da bi maske kaj spremenile," je dejal novinarki Maryanne Demasi. "Konec."
Toda počakajte, počakajte. Kaj pa maske N95 v nasprotju z manj kakovostnimi kirurškimi maskami ali maskami iz blaga?
"Nič ne spremeni – nič od tega," je dejal Jefferson.
Kaj pa študije, ki so sprva prepričale oblikovalce politike, da so uvedli obvezne maske?
"Prepričale so jih nerandomizirane študije, pomanjkljive opazovalne študije."
Kaj pa koristnost mask v povezavi z drugimi preventivnimi ukrepi, kot so higiena rok, fizična oddaljenost ali filtriranje zraka?
"Nobenih dokazov ni, da bi karkoli od tega kaj spremenilo."
Ta opažanja ne prihajajo kar tako. Jefferson in 11 sodelavcev so študijo izvedli za britansko neprofitno organizacijo Cochrane, ki velja za zlati standard pri pregledih podatkov s področja zdravstva. Zaključki so temeljili na 78 randomiziranih kontroliranih študijah, šestih med pandemijo COVID-19, s skupno 610 872 udeleženci v več državah.
Ugotovitve sledijo tistemu, kar je bilo pogosto opaženo povsod po svetu: V državah, ki so imele predpisane maske, ni bilo v boju proti COVID-19 nič bolje kot v državah, ki teh predpisov niso imele.
Nobena študija – ali študija študij – ni popolna. Znanost nikoli ni povsem dokončna. Poleg tega analiza ne dokazuje, da pravilno nošene maske na ravni posameznika ne prinašajo koristi. Ljudje imajo lahko dobre osebne razloge za nošenje mask in so lahko disciplinirani, da jih dosledno nosijo.
Toda ko gre za koristi maskiranja na ravni populacije, je razsodba znana: zahteve za uporabo mask so bile neuspešne – in nepotrebne.
Ko ljudje rečejo, da "zaupajo znanosti", s tem verjetno mislijo, da je znanost racionalna, empirična, stroga, dovzetna za nove informacije, občutljiva za konkurenčne pomisleke in tveganja. A tudi skromna, pregledna, odprta za kritiko, iskrena glede tega, česar ne ve, in pripravljena priznati napake.
Brezglavo sledenje zahtevam za maskiranje, ki so jih zahtevali po mnogih državah po svetu, ni nič od tega. S tem, ko so bile tako slabo zastopane vrednote in prakse, ki naj bi jih znanost ponazarjala, se spreminja v nehotenega sodelavca resničnih sovražnikov razuma in znanosti – teoretikov zarote in prodajalcev zdravil šarlatanov.
Vendar ni bilo nikoli možnosti, da bi se obveznost uporabe mask približala 100-odstotni skladnosti ali da bi ljudje nosili maske na način, ki bi pomembno zmanjšal prenos okužbe. Deloma je razlog v naših navadah in kulturi, deloma v ustavnih omejitvah vladnih pooblastil, deloma v človeški naravi, deloma v konkurenčnih družbenih in gospodarskih potrebah, deloma pa v razvoju samega virusa.
Ne glede na razloge pa so bile zahteve za nošenje mask od vsega začetka neumne. Ničesar niso prispevale k izboljšanju same varnosti. Poročilo Cochrane bi moralo biti zadnji žebelj v to posebno krsto.
To je končna lekcija. Zadnja utemeljitev za maske bi lahko bila, da so se, tudi če bi se izkazale za neučinkovite, v prvih dneh pandemije zdele relativno poceni in intuitivno učinkovit način boja proti virusu. Toda "narediti nekaj" ni znanost in ne bi smelo biti javna politika.
Ljudje, ki so imeli pogum to povedati, so si zaslužili, da jim prisluhnemo, ne pa da jih zaničujemo. Morda nikoli ne bodo dobili opravičila, ki si ga zaslužijo, vendar bi opravičilo moralo biti.
Povzeto po NYT.
PREBERITE TUDI:
