Planetke, hvala vam za vse te besede
Po vsem tem in v takšnem stanju prov paše prebrat takšne poste/misli. Hvala še enkrat.
Ja Travica, bolniška, preiskave, k si odvisen od drugih - to je najhujše, k dobesedno nisi koristen za nič.
Računalnika lahko koristim lih kakšno uro, max.2 na dan, knjigo berem lih 15 min, zaradi oči. Skratka ležim lahko, ali pa malce vstanem in se sprehodim.
Tudi sama zelooo počasi, ampak delam vaje za utrjevanje, ker sem že čisto ošohnela.
Tanja, šlo je za prometno nesrečo. Težave so: mravljinčenje, vrtoglavica, omedlevica (najhujše kar se ti lahko dogaja-da nikamor ne moraš..oz. dobivaš strah pred vsem).
Najbolj me muči to, k ne poznam vzroka in kakšno rešitev iskati in kako si pomagati-sam sebi, če ti že drugi nočejo/ne znajo. Naše zdravstvo pa kot zdravstvo zavlačuje vse skupaj, kljub temu, da se mi to čedalje pogosteje dogaja..vsakih nekaj mesecev. In potem počasi začne načenjat živčke, psiho, pa si lahko prej še tako pozitiven in optimističen človek, ko te zdravje zmatra, se vse skupaj na hitro obrne..in težko je iz dneva v dan v istem stanju, sam sebe prepričevati, da bo enkrat boljše.
Jst verjamem v to,da se to dogaja z nekim namenom in da bom nekega lepega dne spet stara jst..polna energije, brez bolečin in zopet živela polno življenje kot sem ga pred tem..in toliko bolj cenila vse skupaj. Recimo, da mi je to neka izkušnja, zaradi katere sem sedaj res na trenutke zdolgočasena, brez volje, ampak upanje umre zadnje..