V dilemi življenja

Kar se ti dogaja, je popolnoma normalno. Seveda se ti zdi moj stavek nesmiseln, ampak je tvoje povedano (kar se šole tiče), skoraj identično mojemu. Tudi jaz sem se borila za svoj sanjski poklic, bila razočarana na maturi na nek način in nisem nisem bila sprejeta na željeno fakulteto. Zatem sem vpisala leto dni faksa, za katerega mi nikoli ne bo jasno, zakaj sem ga. Ampak je imelo vse svoj namen. Našla sem se popolnoma drugje, kar se tiče poklicnega življenja in sem sedaj popolnoma srečna in zadovoljna, kjer sem, čeprav je zelo različno od prvotnih želja.

Kar ti hočem povedati je, da se malce prepusti življenju in sprejemaj odločitve, kadar se moraš za nekaj odločiti in ne za vse življenje naenkrat.

Pozdravljena, ker sva približno enakih let, mislim da imava marsikaj skupnega in upam da ti bo moj iskren odgovor kaj pomagal ...

Mislim, da se vse preveč ljudi pri nas vpiše na medicino zato, ker imajo lep odličen uspeh in pač ne vedo kaj drugega bi počeli, saj sami mislijo, verjetno tudi malo zaradi pritiska družbe, da jih je škoda za kam drugam. Kaj pa vem, moji odličnjaki sošolci iz srednje šole so kar drli na medicino, čeprav vem, da je marsikoga kaj drugega dosti bolj zanimalo, ampak je bil "predober" za tja. In potem si taki ljudje po letu, dveh po možnosti še premislijo, za takšne kot si ti, pridni, delavni in z vizijo postati dobri zdravniki, pa zmanjka prostora. Kruto in čisto zgrešeno, ampak tako pri nas je.

Lahko ti povem, da po prebranem menim, da želiš študirat medicino iz vseh pravih razlogov in moj nasvet je da poskusi! Če ne boš, se boš celo življenje žrla kako bi bilo. Poskusi se usest za nekaj ur in preštudiraj svoje možnosti.

- mature še enkrat ne moreš it zvišat, ker lahko greš samo enkrat, to ne pride več v poštev,
- ena možnost je, da naslednje leto ponovno poskusiš in pač prenehaš s trenutnim študijem, če ti uspe,
- druga možnosti je, da končaš trenutni program in potem spet poskusiš z medicino,
- tretja možnost (za to bi se najbrž sama odločila), je vzporedni študij. Vem da je naporno in zahteva veliko, ampak če imaš na trenutnem programu dobro povprečje, in če si se pripravljena učiti precej in sproti, mislim da bi ti lahko uspelo. Poleg tega se boš (če imaš še 3 semestre) itak morala vzporedno prebit samo čez en letnik, potem zaključiš trenutni program in nadaljuješ z medicino, sicer pa je tako, da mora vsaka fakulteta držat letno 5% vseh mest za vzporedne študente, in potem glede na št prijavljenih izbirajo med prijavljenimi, tiste z najboljšim povprečjem na vzporednem programu, pa najbrž imajo še kakšne kriterije (sorodnost programa, kar je tudi precej v tvojo korist),
- če si tega res želiš, lahko poskusiš tudi z drugimi fakultetami (v Slo je še Maribor z nekoliko nižjo omejitvijo, sicer pa hodijo študirat medicino tudi v Zagreb, Rijeko), tja se lažje pride, ker so omejitve za tuje študente včasih precej nižje, čeprav ni pogoj.

Drugače če te res zanima povezava novorojenček-mati, za tak interes praktično ne moreš bit prekvalificirana. Gre za raziskovalno delo, ki zahteva hudo usposobljene ljudi, poleg tega pa še marsikaj drugega kot visoko stopnjo izobrazbe

Zavedaj se, da je na svetu preveč zdravnikov, ki so zdravniki iz nepravih razlogov. Tvoji so definitivno pravi in kar se mene tiče, je to pogoj za dobrega zdravnika. In čeprav je težko, verjemi da če ti uspe, te bo vse kar si morala naredit da si prišla do tega gnalo naprej in znova in znova opominjalo zakaj si to želiš in kako zelo si se trudila da si prišla do tja. Iz vsega kar že si preživela in iz tvojega načina razmišljanja lahko razberem da je tvoja želja nekaj, za kar se je vredno borit.

Zato ti polagam na srce da se bori, in ne dovoli sistemu da ti narekuje kaj lahko in česa ne moreš. Niti se ne poskušaj zadovoljit z manj kot veš da si sposobna. Kjer je želja, tam je pot!

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.” T. Pavček

Res se splača, veš, ampak če se ne boš borila, ne boš tega nikoli vedela.

Alecia, mislim da gre za malo drugačno situacijo, ker Smrkica že nekaj časa študira na dugem programu, in ima še samo 3 semestre do konca, pa jo še vedno žre da bi se prepisala, tako da menim da ji nekaj manjka, in da se tu ni čisto našla, kar je tudi sama povedala

Alicia, saj se zdaj večinoma trudim bit bolj GO WITH THE FLOW, ampak glede na to da študiram za dipl. med. sestro...se bom najbrž celo življenje srečevala z zdravniki in se spraševala, kaj če bi bila to jaz...nevem....res je težka situacija.
Pandica vse opcije sem pretehtala, res razmišljala sem zdajle eno leto kot nora....študiram pa tole zdaj eno leto, in eno leto se mi je zdelo smiselno čakati,da bi pa čakala pol življenja na vpis je pa škoda življenja, res da bi študirala kar me veseli najbolj na svetu, bi pa trpeli vsi okoli mene. Če me razumeš...

pardon alecia se opravičujem :)

Pozdravljena in dobrodošla na PL, Smrkica.

Čeprav težko govorim, bi sama na tvojem mestu diplomirala na trenutnem programu in se kot diplomantka vpisala na zaporedni študij medicine (letos sta bili razpisani 2 mesti). Tako boš imela končano izobraževanje s področja, ki te vsaj približno zanima, in predvsem - imela boš nek poklic, hkrati pa boš lahko izživela svoje sanje, ki si se jih odločila uresničiti kot deklica. Če uvidiš, da medicina vseeno ni bila zate, ti bo odleglo in lahko se boš posvetila poklicu dipl. medicinske sestre.

Želim ti vse dobro in veliko uspehov v prihodnosti.

Če te prav razumem je tvoja trenutna dilema med poskušati nekako piti na medicino in doštudirati ter počasi, v nekaj letih si ustvariti družino?
In če te prav razumem, se bojiš da bi bila tvoja odločitev v vsakem primeru lahko taka, da bi, če ne bi šla na medicino, utegneš to obžalovati in se vedno spraševati kako bi bilo, po drugi strani če ne bi šla, bi trpela tvoja okolica (predvidevam da fant?) zaradi tega, ker bi moralo družinsko življenje počakati.
Glede na to, da pri tebi obstaja zelo velika želja, bi ti rekla da vsaj poskušaj. Moj bivši sošolec na farmaciji je vpisal doktorat iz farmacije, hkrati pa se je še vpisal na medicino in kar sem slišala mu oboje gre kar dobro.Vem, da je takih fenomenov zelo malo, ampak kjer je volja in želja, se vse da. Tudi kar sesliši nemogoče. Če te skrbi glede družine...poznam dve punci, ki sta tekom študija medicine zanosile. Ena je sicer eno leto ponavljala, a vseeno zaključila študij brez večjih zamud. Druga pa sploh ni ponavljala. Zanosila je tako, da je rodila julija, tako je junija še opravljala izpite (mislim da je enega še opravila  konec junija, čez 3 dni pa odšla v porodnišnico), nato pa še septembra enega. Sicer ji je pri tem veliko pomagal fant, prijatelji ki so malega kaj popazili, ampak je rekla, da od rojstva naprej je res izkoristila maksimalno čas, ki ga je imela za učenje. Hočem ti le povedati, da če se nekaj res hoče, se lahko doseže. Na medicini predavanja itak niso obvezna in jih minimalen % hodi nanje. Bistvene so vaje, dobre informacije o načinu učenja za izpite, dobri zapiski in prijazni sošolci, ki ti pomagajo ter vzdrževanje stikov s čimveč starejšimi, ki ti dajejo koristne informacije.
Po drugi na mojem faksu (farmaciji), ki je po zahtevnosti primerljiva z medicino je ena punca, ki ima zgodbo, podobno tvoji. Povem ti jo zgolj v razmislek. Vedno si je želela na farmacijo, a se ji je isto pri maturi izognila. Potem se je vpisala na vzgojiteljsko, ki jo je opravila brez težav. In tudi začela delat v vrtcu. A ni ji dalo miru, želela je na farmacijo. Tako ji je na koncu vendale se uspelo vpisat (ne vem točno kako) in ko smo bili mi bruci, je ona imela 26 let. Vestno je hodila na predavanja, si delala zapiske itd. Mi pa sploh nismo vedeli da je toliko starejša na začetku. Šele konec leta smo nekako ugotovili. Videti je bilo da jo vse izredno zanima in da si to res želi. Vendar, ko so prišli izpiti, ni in ni šlo. V prvem letniku je naredila en kolokvij in en izpit, ostalo pa kar ni in ni šlo. Pa je bila cele dneve zaprta v knjižnici. Prvi letnik je nato pavzirala. Mi smo šli dalje. Potem so se stiki z njo malce zmanjšali, ker nismo imeli več skupnih predavanj, a včasih je prišla tudi na predavanja za višji letnik. No, med tistim ponavljanjem je ona zanosila. To ji je omogočilo še eno ponavljanje. Ona je še vedno hodila VSAK dan na faks v knjižnico se učit, pa ji je uspelo v 4 letih narediti 1. letnik. Z res veliko muke. Potem, v začetku 2. letnika je spet zanosila. Sedaj, po 7h letnih ima opravljene 3 izpite v drugem letniku, cele dneve je v knjižnici in se uči.  Ja, voljo ima izredno veliko, ampak...študij traja 5 let, ona jih pa ima že 33 in dva otroka. Dela ne, cele dneve se uči, otroke ji pazita starša ali fant. Ona pa še vedno nima namena odnehat. Sicer ji ne bom nikoli rekla da naj odneha saj to ni moja stvar, ampak če vidi da ne gre, kljub veliki želji, se meni res ne zdi smiselno. Eno bi bilo da bi bila v službi, drugo pa je to, da se ona cele dneve uči. Po drugi strani pa sem imela sošolke, ki so maturo pisale zelo dobro (nad 30 točk), pa jim na fkasu akr ni šlo. Ene so študij zaključile, ene pa so odnehale in se prepisale. Da ne boš mislila da ima uspeh pri maturi kakšen vpliv.
Jaz bi ti rekla takole. Najprej zaključi to smer, ali pa se odloči za vzporedni vpis. Če ti nekako uspe priti na medicino in ti steče (ne mislit da je tako strašansko težka, če te veseli, se usedeš in se naučiš. Izpitov na leto ni veliko, lahko si jih lepo porazdeliš in se nanje dobro pripraviš. Več časa ti vzame sprotno pripravljanje na vej, kjer imaš razne vstopne kolokvije itd. Ampak noben bavbav. Mi smo tudi imeli kar nekaj izpitov na medicini in če ti povem po pravici, so mi bili celo lažlji kot pri nas, saj te niso "hecali". Pač če si znal si naredil in to tudi z dobro oceno. Ko / če ti bo steklo, in bi imela pogoje za to, zakaj pa ne, bi tudi lahko imela otroka. Saj še nisi tako stara, ptudij traja 6 let, lahko imaš neega v absolventskem stažu. Zakaj pa ne do 35? Saj ko doštudiraš imaš specializacijo, kjer imaš lahko popolnoma normalen delavnik in si zaposlena. Poznam eno ki je lihkar začela s specializacijo, pa je lani rodila.
No, druga opcija je, da se medicini odpoveš in se maksimalno posvetiš temu, kar študiraš zdaj. Nevem kje bi bila kakšna ovira, da ne bi lahko dokončala še višje stopnje in se nato vpisala na doktorski študij. Saj sedaj pri bolonjskem študiju se to itak da. Kar vem je doktorski študij pri zdravnikih zelo malo aktualen,, prav tako raziskovanje. Na medicini namreč diplomskega dela ni, prav tako se po zaključku študija vsem mudi opraviti specializacijo. In na teh zdravstvenih inštitucijah, verjemi, raziskuje zelo majhen procet medicincev, bolj so to farmacevti, biokemiki, biologi in zakaj ne, tudi ti bi lahko bila. Važno da imaš povprečje nad 8. Lahko pa se posvetiš delu z ljudmi, si naprimer kakčna babica in to zelo dobra babica. Večkrat so medicinske sestre še bolj v stiku z ljudmi kot zdravniki in nemalokrat so te zelo osorne. Dobra babica/medicinska sestra marsikomu bolj pomaga kot dober zdravnik.
Jaz sem tudi celo življenje si govorila da bom šla na medicino. In sedaj sem pristala na farmaciji. V zadnjem letniku me je začelo nekako žreti. Nisem bila prepričana ali sme za medicino, Vsi so mi govorili da naj grme na medicino, saj mi je šlo v šoli dobro. Potem pa sem začelarazmišljati čisto take zadeve...kaj če komu postavim napačno diagnozo in mu kaj naredim? Ali sem pripravljena na to, da mi bo kakšen pacient umrl? Sicer za koga malce neuman razmišljanja ampak...kakšen mesec pred vpisom je bil informativni dan in sme šla čisto brez odločitve na oba faksa pogledat. In me je farmacija bolj pritegnila. Predstavitev je bila res zelo dobra, potrudili so pokazati zakaj je poklic dober kaj se vse naučiš da veš skroaj toliko kot zdravnik, če ne še več, da potem lahko delaš povsot, v pisarni, lekarni, industriji, na terenu, v laboratoriju...na medicini pa so sedeli 4 profesorji/zdravniki za mizo, govorili so nam le o tem, kako je to spoštovan poklic (kar danes žal ni več), potem pa so ustali in šli ven, Nam pa so zavrteli film o študiju.
Potem sem šla domov, si vzela 2 tedna razmisleka in na koncu sem na 1. mesto vpisala farmacijo. In mi do sedaj ni bilo niti enkrat žal. Kar nekaj mojih sošolcev iz srednje je na medicini, vsem gre dobro, vsi jo bodo zaključili brez ponavljanja. Za ene sem prepričana da bodo dobri zdravniki, za ene pa lahko trdim da ne bodo. Ker so tja šli zaradi tega, ker so jim starši tako rekli/želeli in ker so šli zato tja, ker bo dobra plača in bodo spoštovani. Ampak manjka jim človečnost.

Zdravo:)
KrvavaMeri veš, da sem tudi jaz razmišljala o tem, da bi res rada najprej končala, da bi imela poklic, ki ga sošolci na medicini ne bodo imeli še 5 let to je edina prednost se mi zdi, ki sem jo pridobila z vpisom na ta fax ... nikoli ne veš kaj se ti lahko zalomi, sploh pa jaz vedno igram neko varno igro in si v glavi poskušam zamisliti vse možne scenarije. Ali mogoče veš kolikošna je bila omejitev za te 2 mesti, in kaj se šteje ko se vpisuješ kot diplomant? (povprečna ocena 3 let in ocena diplome?) Kakšna pa je omejitev na vzporednem?
Jaz sem imela letos na tem faksu brez problema povprečje 9, smo pa imeli 23 izpitov če se ne motim, mogoče kakšen več, kakšen manj. Ampak lahko bi bilo bolje, toda če je prišla kakšna brezvezna snov, ki ni imela veze veze z zdravstvom, temveč s kakim vodoinštalaterstvom sem si rekla, pa kaj itak drugo leto ne bom več tu, kar sem glede na omejitve prejšna leta res pričakovala. Tako da zdaj ko vem da bom s telesom, čeprav ne s srcem ostala na tem faksu, se morem malo bolj potruditi saj veš, povprečje šteje povsod.
BlackCat ubistvu sem s tisto okolico mislila mojo potencialno družino če bi jo imela in fant ja...trenutno sem res zbegana, ker se mi sanja ne, kakšne so te povezave s študiji ko diplomiraš? To da lahko vpišem magisterij tudi na naši fakulteti že vem...ampak ali se ta dilpoma iz VSŠ-ja šteje enako kut UNI program, saj ni logično? Ker to traja 3 leta tisti program pa 4. Torej ko diplomiraš se lahko vpišeš na magisterij, in s tem magisterijem lahko prav tako kandidiraš na katerokoli doktorsko študijo?
To pa velja za obe, drugače sem malo razmišljala, da bi res opustila idejo o medicini, saj se še vedno spomnem na tisto obljubo izpod odeje, toda, če verjameta ali ne, mi je šlo res veliko živcev in sekiranja, ker taka pač sem. Res sem imela občutek, da sem razočarala vse ki so verjeli vame, še najbolj pa sebe. Letos pa smo imeli prakso iz nege otroka in takrat sem začutila da je to področje na katerem želim delovati. No saj nisem odkrila tople vode, ker tudi če bi bila na medicini, bi si želela vzeti družinsko medicino ali pediatrijo. Ampak sem res razmišljala, da po diplomi vpisala babištvo in še magisterij. Samo ne vem če mi bodo to na našem preljubem faksu pustili, ker vzporedno namreč ne pustijo, ker imata oba programa preveč prakse.

LPS

Bolonjski študij omogoča, da lahko kdorkoli, ki konča magistrski študij po bolonjskem sistemu lahko vpiše doktorki program. Važno le, da si prej bil na faksu biomedicinske smeri. In mislim da tvoj bi spadal tja. Vendar se vseeno dej malo pozanimat. Najbolje da pišeš na univerzo.
Prej, po starem sistemu, če si šel na VSŠ, pa se na doktorat nisi mogel vpisat, niti na magisterij (po starem sistemu).

Tvoja zgodba je na žalost zelo pogosta, tudi jaz nisem prišla na študij, ki sem ga želela (psihologija), ampak sem dokaj blizu temu in delam na tem, da bom na koncu opravljala poklic psihologa tako ali drugače. Zdaj se mi je sicer odprla možnost podiplomskega študija, ampak sem ugotovila, da študij psihologije na FF sploh ni to, kar bi moral biti in ne nameravam tja.

Če je tvoja želja res pomagati ljudem si na pravem faksu, se mi zdi, da so medicinske sestre veliko bližje ljudem kot pa zdravniki. Vendar se mi zdi, pa ne mi zamerit, da te muči položaj, ki ga ima medicinska sestra v družbi, kajti zdravnik je tako visoko cenjen poklic, medtem, ko medicinske sestre niso in ti misliš (upravičeno), da si zaslužiš to spoštovanje.

Poglej, lahko se boriš za to svoje mesto, ampak ti ne priporočam. Pomagaj ljudem kolikor veš in znaš, bodi dobra v tem kar delaš, bodi najboljša v tem kar delaš, pa te bodo spoštovali, ker si boš to zaslužila s svojim dobrim delom, ne pa nazivom. Poleg tega boš imela še družino itd. Sprejmi to, kar ti je dano in uživaj v tem, kar ti življenje ponuja.

Če pa si res tako zelo želiš, pa upoštevaj zgornje nasvete, ampak bodi pripravljena tudi na to, da boš na koncu, ko boš dosegla to razočarana.