V dilemi življenja

Ja ta tvoj fant pa je en pesimist, če v Sloveniji medicinska sestra ne more preživet svojih otrok, kdo pa jih lahko? Kaj pa on dela? Meni je tole malo mimo. Mogoče res ne boš mogla imet hiše v rožni dolini, ampak na cesti s 100 evri pa tud ne boš. Pač sanje malo prilagodiš ane...

Smrkica: stara si 20 let, zaključuješ fax... Pred samo imaš še vso življenje. Vendar se moraš odločiti kariera ali družina in čas za svoje najdražje. V obeh primerih boš imela čas za družino in kariero, če boš uspela vse skupaj skombinirati. Tudi, če pri 23 ne boš dosti izgubila s študijem medicine. Na fax se odrasli ljudje vpisujejo pa ga izdelajo brez težav, če jim gre, imajo voljo. Ampak doseganje enega cilja ni nujno pogoj za srečo. Pri sebi razčisti kaj te še sili razen obljube pod odejo in sanj - so to res sanje ali nočeš sebe razočarati. Mislim, da moraš najprej pri sebi razčistiti ali želiš biti zdravnica ali ne, če je odgovor da: just go!

Menim, da se res lahko vpišeš vzporedno in ta čas, ko bodo prišli rezultati vpisov ven, boš tako že ob koncu svojega študija, oz. boš morda že zaključila s predavanji in izpiti. Raje tvegaj, če imaš neko notranjo željo in se vpiši, še vedno potem ostaja možnost, da se vpisa ne udeležiš in sprejmejo koga drugega v kolikor si premisliš, lahko poskusiš 1. letnik in potem tako vidiš je to to ali ne. Če pa vztrajaš pri ideji medicine v končni fazi tudi zaradi pritiska okolice, ker si vse okoli razočarala, pa se mi zdi res malo žalostno... Ti iz prve roke povem, sem vsemogoče razočaranje za vso okolico okoli mene, pri 26 letih še nisem zaključila faxa... sicer se že rahlo smilim sama sebi (pritiski z vseh možnih strani), delam in pokrivam lastne stroške - kolikor je pač možno, hkrati opravljam obveznosti, počasi ampak jih, ampak vseeno nimam več volje, saj vsi v meni vidijo največjega luzerja ever. Nimam prihrankov in lastna hiška, stanovanje je vedno bolj oddaljena želja. Ampak jaz živim s tem, če komu kaj ne paše, naj gre stran. Hočem reči, da se ne obremenjuj s to hiško in kaj si bodo drugi mislili o tebi, če ne greš na medicino ampak poslušaj le sebe. Če bosta ti in tvoj partner oba zaposlena, si bosta lahko slej kot prej privoščila hišo (kredit), morda ne v elitnem predelu večjih mest, sicer pa nikoli ne veš. Pusti se presenetiti. Če pa tvoj partner misli, da boš oh in sploh bogata kot zdravnica, pa se mora zavedati, da boš večino časa v službi in samo: kariera, kariera. Namreč ni skrivnost, da so zelo bogati zdravniki tisti, ki se grebejo za vsako dežurstvo-vsaj tako sem zasledila, če se motim se opravičujem. Denar je nujno zlo, ni pa pogoj za srečo. To ne govorim zate ampak za vse ostale, ki jih je razočaralo to, da nisi bila sprejeta na medicino.

Sicer pa mi gre res na k*, ko meni vsi govorijo, kaj študiram ekonomijo, ko pa so vsi brez dela, naj bi kaj bolj pametnega, bla bla bla... naj bi kaj bolj pametnega? Če kdo ni izživel svojih sanj pa jih moram zdaj očitno jaz in pritiskajo name. Od srednje šole dalje so me res podpirali starši in sem jim hvaležna, so me tudi vzdrževali kljub temu, da je bilo na trenutke kar težko, ampak za to jima bom večno hvaležna. Ampak zaključila bom študij, slej kot prej, izključno zase, ne za druge. Me mika magisterij ampak hkrati me ne veseli več študij ekon., morda bi raje šla v pedagogiko in si odprla vstop za poučevanje ekonomije... kar še moram raziskati, zanima me ogromno stvari... ampak nikoli ne vem, če bom izbrala tisto prvo, morda je ravno to čar življenja.

Srečno in zelo lep citat Pavčka, eden mojih najljubših, še posebno zadnji del: znova. Ne obupat, premisli in ravnaj po svoji vesti. Na koncu bodo tudi drugi srečni, ker boš ti.