Vtikanje v videz drugih & o vitkosti, debelosti ...

In kako potem ve odreagirate, ko fašete kakšno tako opazko na račun suhosti ali debelosti? Jaz zmeraj samo nekaj zamomljam. A rečete, da vas moti?

Jaz ne dobivam nekih hudih opazk, ker očitno imam precej povprečno postavo (+ z oblačili poudarim/prikrijem kar je treba). Če pa že. Jasno in glasno povem, da res ni potrebe, da govorimo o tem, ker sama dobro vem kako stvari stojijo. Se nasmejim in debata je končana. Se mi potem nihče ne upa nič več reč.

Jaz pustim ljudi okoli sebe pri miru, če me nič ne vprašajo. Navsezadnje je tako ocenjevanje skrajno subjektivno in niti ne vem, kaj dobrega se lahko izcimi iz tega. Mi gre pa na živce, kako ljudje, ki iščejo komplimente, stokajo o tem, kako niso popolni, ipd., sploh kake čisto drobcene punce, ki jih ni nič skupaj, ki stiskajo svojo namišljeno maščobo na trebuhu in pretegujejo svoje "obilne" noge, češ, da kako morajo shujšati. Takim, ki več kot očitno ne mislijo resno in samo hočejo pritegniti pozornost z največjim veseljem resno prikimam in povem, da je že skrajni čas, da kaj ukrenejo, preden jim situacija uide izpod nadzora. Potem vedno dobim nazaj totalno presenečene poglede in odzive po mojem nepričakovanem odgovoru. In načeloma potem nimam več problemov s taistimi osebki. Seveda pa se ne delam norca iz takih, pri katerih je kaka skrb okoli videza povsem na mestu.

Ravno s tem se ne bi strinjala, predvsem zato, ker suhost v zadnjih letih (desetletju) vse prevečkrat povezujejo z motnjami v prehranjevanju; posledično te ljudje sprašujejo, če si kaj bolan, imaš zdravstvene težave, si naravno tako suh ali "paziš" ... ipd. Torej ja, meni osebno je to skrajno žaljivo - ker suhost omenijo z negativnim prizvokom (kljub temu, da je velikokrat razlog za takšne komentarje preprosto zavidanje) in se zelo potrudijo, da se oseba zaradi takih opazk počuti slabo v svoji koži, čeprav ni nič narobe z njo. Ne gre za mimogrede komentarje v stilu trlica, suhica ipd., ampak ti dejansko hočejo dat mislit, da nekaj ni ok s tabo.

Moja mami je velikokrat rekla, da je v njenih mladostnih letih (konec 60-ih let prejšnjega st. dalje) suhost pomenila prav to - suhost, medtem ko te danes takoj označijo za anoreksičnega/bulimičnega. In se v tem strinjam s Tikko, če je nekaj zaželjeno, še ne pomeni, da se s tem ne da prizadeti človeka in zelo težko je določiti, koga bolj prizadane, ker je to precej odvisno tudi od same osebe, ki takšne opazke skasira.

Vidim pa povezavo, ki jo nekatere omenjate (biti suh = bolj sprejemljivo kot obratno).

Še to sem pozabila omeniti - kak moj komentar (v čisto vsakdanjih pogovorih), da je skrajni čas, da se malo zmigam in učvrstim določene predele nemalokrat rezultira v reakcijah tipa "ti? kaj maš pa ti za hujšat? sej te nič ni" ipd. Če je nekdo suh, še ne pomeni, da ima vsako mišico do zadnjega natrenirano v nulo in se odbije od sedeža, ko se hoče vsesti, ker ima tako fejst čvrsto rit In od kdaj je rekreacija enačena s hujšanjem?

Sahara, odvisno od situacije in na kak način je bil komentar podan, se pa tudi jaz poslužujem diplomatskih odgovorov in imam običajno kasneje z istimi osebami mir. A kaj, ko vsak dan spoznaš nove in moraš vedno znova ugotavljati načine, kako kakemu gumpcu kaj (do)povedat.  Znam biti tudi rahlo nesramna, pač v skladu z njihovimi opazkami.

Omenila bi še to, da se jaz vseh komentarjev ne spomnim iz osnovne šole ali gimanzije. Pred puberteto smo bile več ali manj vse trlice, slaščic res ni bilo toliko kot zdaj, računalnika nismo imele in v prostem času smo lazili okrog po vasi in bližnjih gozdovih. Tudi na gimnaziji je bilo fino. Noben se ni vtikal v videz drugega, vsaj takega občutka nisem imela, prestrašeni smo bili zaradi mature, zatreskani drug v drugega, za vikend pa smo se ga še prevečkrat napili, pa mislim, da ni bilo nobenega v razredu, ki ne bi vsaj enkrat kadil trave, debatirali smo o politiki, pa o alter sceni ipd. Resnično ni bilo debate o hujšanju, niti nisem imela občutek, da si kdo od nas želi instant slave v smislu big brotherja ipd. In potem sem konec devetdesetih začela hoditi na faks v Ljubljano. Kar naenkrat se mi je začelo dogajati, da so ljudje komentirali moj videz in to na precej nevljuden način. Npr. da sem stala na avtobusni, pa buljita dve najstnici vame, nato se ena opogumi, pride do mene in me vpraša, če imam silikonske, pa rečem, da ne in ona, da ne verjame, če lahk proba. In tudi sošolke na faksu so bile podobne, stalno nek govor o videzu, pa vtikanje v to.Zadnje čase si to dovolijo precej stare ženske, obvezno vse preobilne. In ker so nekako po socialnem rangu nad mano, ravno nesramna ne morem biti.

Smo pa imeli na OŠ neko sošolko, ki se je malo težje izražala v slovenščini. Bila je stalna tarča posmeha in zbadljivk, od tega, da je 'ta spodnja', do tega,, da je neumna. V bistvu so otroci ogledalo družbe in so se že tega doma naučili. Tako kot se zdaj učijo komentarjev glede videza.

Evo, Tikka je odlično povzela bistvo in mislim, da se nas bo v tej točki večina strinjala. Sicer pa na tej temi nisem zaznala prepiranja (to je spet ta pretirana občutljivost, o kateri smo pred kratkim razglabljale v posebni temi) in se mi zdi čisto v redu, da se o tem pogovarjamo.

Tudi jaz se podpišem pod Tikko.

Sicer pa sama lahko komentiram z obeh strani, ker sem nekdaj bila bolj obilna. Je sicer res, da mi nikoli nihče ni bil sposoben reči ničesar direkt v obraz, ampak zame je to še huje, še posebej, če se tisti, ki se vtika vate potrudi komentirati videz nekoga drugega za vogalom, a na slišni razdalji. Komentarji, ki sem jih bila deležna v tistih časih, so bili grozljivi in bi najraje bruhala, ko se spomnim na tiste čase. To so bili časi osnovne šole in kasneje pubertete. Jaz sem imela še to smolo, da sem se blazno hitro razvila in dozorela in sem bila še iz tega vidika v drugem svetu. Mi sploh ni jasno, kako mi tisti časi niso pustili posledic. Tudi danes mi kdo kaj reče v stilu, joj kako si suha, čeprav nisem, ampak me taki komentarji niti približno ne motijo, kot so me tisti včasih, še manj pa prizadanejo. Motijo me le toliko kolikor me sicer moti vtikanje ljudi vame nasploh, pa še to je zelo odvisno od konteksta in  od osebe, ki komentarje podaja. Zato mislim, da se odnos človeka do tovrstnih komentarjev meri z lastnim zadovoljstvom.

Vem pa, da ni prijetno niti suhicam. Meni bližnja oseba ima take telesne predispozicije, da nikoli ne bo imela več kot 50 kg (imela sicer 2x , ko je bila noseča), zelo drobne postave, po vrhu pa še precej velika. To je bil od nekdaj njen kompleks, pridigali so ji vsi po spisku, od šolskih psihologov, do zdravnikov. Vedno je govorila, da bi raje zamenjala z mano, ko sem takrat imela ene 20kg več kot ona.

Sahara, lani mi je en tip, ko sem se za ene 2 kilce zredila,  z enim takim arogantnim tonom  rekel, a ti si se pa zredila, kaj si noseča al kaj. Odgovorila sem mu, da ja, ampak, da me veseli, da ima on tako popolno postavo. In sva takrat zaključila. Očitno za zmeraj.

A je katera opazila direktne nesramne komentarje v smislu spremembe teže?
Moja mami je bila pred ločitvijo obilnejša, potem pa je začela delati še honorarno in je res shujšala, bila je presuha.In potem vsi, ja, kakšna pa si, kaj nič ne ješ, kakšne tanke noge imaš, bla bla bla.
No, potem je pa začela spet pridobivati in zdaj ima čisto normalno postavo.In sem opazila, da ji kdaj pa kdaj katera-večinoma iz fotrove strani babnica reče, da se je zredila.
In to kar takoj, za pozdravom.Ona je sicer neobčutljiva in ignorira ali pa obrne na šalo, velikokrat pa se namesto nje kar jaz razkurim naj se zase brigajo.In ja, bi rekla, če bi same imele manekenske postave, ampak so dejansko vse kar konkretno težje od nje.
Torej, kaj pa proti takim?Mene res dvigne....od kje jim pogum za opazke, ko pa same nimajo niti približno isto ok postave?
Zakompeksanost jim že iz ušes gleda....

Uh,potem pa se še nista srečali z vaškimi opravljivkami, kot so na naših koncih....brez skrbi, da bi na to odgovorile da ali zaradi šlaufov, ali pa še česa hujšega.Zato pa se je takim bolje izogniti, ker so same tako lepe, da kar sije od njih