Ko sem delala vozniški izpit, sem prvič zasovražila vožnjo takrat, ko sem imela enomesečno pavzo (po cca 10 opravljenih urah) zaradi bolezni in raznih drugih stvareh, tako da sem večino stvari pozabila in se je potem jezil inštruktor name kako sem vse pozabila, nič ne znam,... Od takrat naprej sem hodila z muko na ure in čakala, da bom čimprej dobila vozniški. Sicer sem ga naredila v drugo, vendar po eni strani sem srečna, saj v primeru, da bi ga v prvo, bi sigurno bila preveč samozavestna v smislu kako obvladam vožnjo in bi tako pretiravala na cesti.
Sedaj imam 3 leta vozniški in mi gre kar dobro. Predvsem zadnje čase bolj uživam v vožnji (verjetno je na to tudi vplivalo mnenje prijatelja, ki je pohvalil mojo vožnjo v bratovem avtu katerega vozim bolj redko

), edino kdaj me prime panika, ko ne vem kje bom parkirala, ko je vse nagužvano in malo prostora. Zato najraje parkiram malo dlje, ampak tam tako, da bom znala priti tudi ven. Bočno se raje ne spravim parkirat, kar se tiče občutka glede dolžine, širine pa gre na boljše. Sicer se pa vseeno raje prepričam kot, da kaj primem. Ponavadi sem tudi malo v strahu, ko grem na neznane kraje in se doma prepričam kam moram iti in kako bom prišla do tja (nimam Garmina). Drugače pa moram reči, da mi gre vedno boljše. Glede na svoje začetke, sem res mislila, da bom slabša voznica. Saj se moram še vedno česa naučiti in je z vsakim km lažje, ampak vesela sem, da vedno bolj uživam v vožnji in nisem v strahu, ko vozim.
Opažam pa, da zadnje čase delajo manjše parkirna mesta in če res ne lepo zapelješ lahko takoj komu primeš avto. Jaz ga na srečo še nisem, ker izredno pazim pa tudi vzgojena sem tako, da avto ni le potrošni material in vozno sredstvo temveč dragocenost na katero je treba paziti, čeprav je starejša. Je pa tudi res, da lahko ti res paziš, pa ti ga kdo mimogrede prime, sploh v kakšni LJ ni dobro imeti super avta, ker se to res mimogrede zgodi.