Vožnja avtomobila - strahovi in izkušnje

 

Se spomnim svoje prve vožnje v Ljubljano. Drugače sem iz manjšega kraja z enim semaforjem hehe in vsekakor ne navajena takšne gužve. K sreči je bil z menoj oče, ki je tudi peljal do tja, natančneje do bolnišnice. Potem sva bila pa dogovorjena, da nazaj domov peljem jaz...no, sva se kar hitro zamenjala, saj si s parkirišča niti nisem upala zapeljati na tisto prometno cesto. Oče mi je ves čas prigovarjal, da bom pač morala na hitro zapeljati ven, ker mi ne bo nihče ustavil, pa mi ni uspelo hehe.

Tako je bilo to na začetku, zdaj pa res  ni več problem, ko je dovolj kilometrine za mano  Tako, da je čisto res kot je bilo že povedano...vaja dela mojstra!

V marsikateri avtošoli te ne naučijo ravno veliko.

 

Pa saj nas je bila večina presranih, ko smo dobili izpit. Mene je bilo tudi strah, ker dolgo nisem imela svojega avta in zato tudi ne izkušenj. A ko si enkrat vržen v morje, potem hitro splavaš. Čim več voziti, pa bo tudi strah vedno manjši.

 

Tole je pa meni tko... malo mimo. Ja kako pa naj se naučiš vozit avto, če ne voziš? Sej pri 18ih letih ima malokdo toliko denarja, da bi si lahko svoj avto kupil. In se mi zdi pošteno, da ti ga kdo od familje posodi, pa naj gre zraven, kar se mi zdi tudi najbolj pametno. Jaz ko sem naredila izpit, sem si želela čim prej sama vozit, ampak mi niso pustili. Šele po kake pol leta mi je mami prvič dovolila, da sem šla sama do trgovine (kak kilometer stran). In potem vedno daljše relacije. Sem pa res čim več vozila, po mestu, po avtocesti... pač vse kar je bilo, da sem nabirala prakso.

 

Se pa strinjam z niiko, da je fajn, da si v vsakem primeru (tudi če vas ni strah vozit same), dobite enega izkušenega voznika, da gre malo z vami in vas nauči še kaj, kar vas v avtošoli niso. Čeprav zdaj je avtošola menda malo drugače, jaz sem delala še po starem - leta 2004 - ko so bili tečaji še bolj "hitri". Meni je na primer manjkala vožnja po regionalnih cestah, po ovinkih, tako da se nisem dobro naučila kako se ovinke speljuje in me je tega potem naučil brat. Pa tudi ko sem prišla v Ljubljano v mesto, je bila cela norišnica, ker tu kjer živim, nimamo dvopasovnic po mestu  Ampak tako kot so rekle ostale punce, se navadiš. Samo enkrat moraš začet, lepo brez panike, pa fajn je, da imaš na začetku s sabo nekoga, ki se spozna in ne kriči nate.

 

 

 

 

 

 

Moje mnenje: izkušenega voznika imeti zraven je fajn samo v primeru, če zna mirno dati nasvet, ko ga res rabiš.

 

Če pa imaš zraven koga, ki kriči za vsako malenkost, kot da ga hočeš v vsakem najmanjšem ovinku ubiti in se zdira na tebe, četudi je vse ok, samo pač ne voziš točno tako kot si je oseba zamislila, pa čeprav delaš prav, potem pa zna to biti prava nočna mora. V moji familiji so bili vsi takšni. In imeti fotra, sestro ali mamo zraven, mi je bilo 1000 x hujše, kot če sem se morala sama kam peljati.