Vera me ne moti, dokler ne posega v moj prostor. Ne verujem, to ni zame, ker če se stvari ne da dokazat, jih otipat...potem ne obstajajo. Mogoče sem preveč realna, a tako je. Ne vidim razloga, da bi sama sebi dajala potuho v obliki vere. Ljudem je vera v neko uteho, pomoč...nekako jim je lažje, če verujejo v boga, v "nekaj". Pa zakaj bi se slepila s tem, da bi mi bilo lažje?! Ne vem, jaz za ljudi, ki močno verujejo (takšne prepoznaš zelo hitro) pravim da so šibki (ker rabijo še nekaj, kot da sami ne zmorejo).
Da se navežem na svoj prvi stavek...ubistvu me vera danes precej moti, ker je vse preveč vsiljevanja. Zakaj ljudje ne verujejo sami pri sebi, zakaj je to treba razlagat okoli, zakaj je treba ljudi prepričevat... Zakaj?! Mah, jaz tudi verujem v xy stvar, pa je to moja stvar in tega ne razlagam drugim in jih ne prepričujem.
Pa še to me moti, da se da vero izjemno lepo prirediti za svoje potrebe in potem reči" v imenu vere/boga..
Mene že tole odvrača:
Zakaj? So ljudje, ki verujejo v drugačne stvari slabši...